Jedro

Tožeča stranka z revizijo izrečno izpodbija tudi sklep druge stopnje. V tem delu revizija ni dovoljena, kajti sklep, s katerim je bilo pritožbi ugodeno in je bila delno razveljavljena sodba druge stopnje, ni sklep s katerim je postopek pravnomočno končan.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 4,481.329,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zavrglo tožbo na ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3,095.434,90 SIT. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora K. d.d. plačati L. d.o.o. v stečaju znesek 2,904.422,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1995 ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 124.331,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožeča stranka plačala namesto tožene podjetju I. znesek 600.000,00, vendar toženi stranki tega zneska ni treba vrniti, ker tožeča stranka z njo ni hotela skleniti najemne pogodbe za vinsko klet in je s tem odpadel razlog, da bi tožena stranka investirala v tujo nepremičnino. Tožena stranka je uporabljala traktor in druge stroje in naprave tožeče stranke, vendar je bilo med strankama dogovorjeno, da tožeča stranka ne bo zahtevala plačila najemnine, če bi to ogrozilo poslovanje tožene stranke. Ta je izkazala izgubo za ves čas poslovanja, zato so nastopile okoliščine, zaradi katerih tožeča stranka ne more zaračunavati najemnine. Vinogradi niso last tožeče stranke, temveč Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Zneska, ki ga tožeča stranka uveljavlja z razširjenim zahtevkom, ni prijavila kot terjatev v stečajnem postopku, zato tožba v tem obsegu ni dovoljena. Nasprotni tožbeni zahtevek pa je tožeča stranka priznala.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi deloma ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo v točki 1 izreka za znesek 1,861.136,50 SIT in v izreku o pravdnih stroških ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa pritožbo zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je ugotovitev, da so vinogradi v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Tožeča stranka svoje nasprotne trditve ni podprla z nobenimi dokazi.

Tožeča stranka vlaga zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Mariboru revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in sklep in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bila lastnica trajnih nasadov, v katere je vlagala lastna sredstva. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je bil lastnik golih zemljišč, na nasadih pa je pridobil lastninsko pravico na podlagi pogodbe z dne 26.2.1996. Po mnenju revizije je bil napačno zavrnjen ugovor tožene stranke za 600.000,00 SIT. Tožeča stranka ni priznala nasprotnega zahtevka, ampak je direktor je priznal vrednost investicij.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija zoper sodbo ni utemeljena, revizija zoper sklep pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljnjem ZPP 1977).

Tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, ki jo ponavlja še v reviziji, da so na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije prešla samo zemljišča, medtem ko so nasadi ostali v njeni lasti. Te trditve ni mogoče spraviti v sklad z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93 in 1/96) in tudi ne z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Pogodbe z dne 26.2.1996, ki jo omenja v reviziji, tožeča stranka ni predložila. Zato ta pogodba ni mogla biti dokazno ocenjena. V reviziji se na nove dokaze ni mogoče sklicevati (3. odstavek 385. člena ZPP 1977), zato revizijsko sodišče te pogodbe ne bi moglo upoštevati tudi v primeru, če bi jo tožeča stranka priložila reviziji. V nasprotju s tem, kar navaja revizija, pa je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji na podlagi pogodbe o ustanovitvi tožene stranke L. d.o.o. z dne 6.1.1995 ugotovljeno, da je tožena stranka vinograde vzela v najem od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ne pa od tožeče stranke.

O znesku 600.000,00 SIT, ki je del tožbenega zahtevka tožeče stranke, je bilo pravilno odločeno s povsem jasno obrazložitvijo, da je tožeča stranka ta znesek investirala v svoje nepremičnine, za katere s toženo stranko ni sklenila najemne pogodbe. Zato tožena stranka za ta znesek ni bila obogatena.

Na glavni obravnavi dne 19.11.1997 (l.št. 21 in 22 spisa) je odvetnik tožeče stranke izjavil dobesedno: "Tožeča stranka kot nesporno priznava terjatev tožeče stranke po nasprotni tožbi v višini 3,059.529,40 SIT, s tem, da tožeča stranka predlaga, da se naj opravi za ta znesek valorizacija." Zato ni točna revizijska trditev, da tožeča stranka ni priznala nasprotnega tožbenega zahtevka in da je direktor tožeče stranke na zaslišanju priznal samo vrednost investicij. Na tem naroku direktor ni bil zaslišan in po podatkih zapisnika sploh ni bil navzoč. Med navzočimi je za tožečo stranko naveden samo odvetnik, ki je tudi podpisal zapisnik.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke zoper sodbo druge stopnje (393. člen ZPP 1977).

Tožeča stranka z revizijo izrečno izpodbija tudi sklep druge stopnje. V tem delu revizija ni dovoljena, kajti sklep, s katerim je bilo pritožbi ugodeno in je bila delno razveljavljena sodba druge stopnje, ni sklep s katerim je postopek pravnomočno končan. Samo zoper takšen sklep pa je revizija dovoljena (1. odstavek 400. člena ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (392. člen ZPP 1977).