Jedro

Ni nesorazmeren strošek (težava) izvesti dokaza z izvedencem gradbene stroke v pravdi, kjer je sporen obseg gradbenih del in njihova vrednost v iztoževanem znesku 2.888,99 EUR, pri čemer ga je tožnik celo sam predlagal. Odločitev po prostem preudarku (že zato tu) ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo svoj sklep o izvršbi VL 166828/2011 z dne 10. 11. 2011 vzdržalo v veljavi za 56,16 EUR izvršilnih stroškov s pripadajočimi obrestmi, sicer pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 327,50 EUR pravdnih stroškov (2. tč. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje. Navaja, da temelj obveznosti po sklenjeni podjemni pogodbi ni sporen, sporna pa je vrednost izvedenih del. Glede na nizko vrednost spornega predmeta bi bili stroški z izvedencem nesorazmerni, zato bi moralo sodišče odločiti po prostem preudarku, to je po določbi 216. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa ni storilo.

6. Med strankama ni bilo spora, da je tožnik za toženca po njunem medsebojnem dogovoru opravil določena gradbena dela, in sicer za ceno, o kateri sprva ni bilo spora. Spor je nastal glede dodatnega dela: koliko ga je tožnik opravil in kakšno plačilo mu za to gre. Dogovora o ceni za ta dela namreč nista imela. Tožniku obsega in vrednosti dodatno izvedenih del ni uspelo dokazati. Za več, kot mu jih je priznal toženec, je zato sodišče prve stopnje njegov zahtevek po pravilu o dokaznem bremenu pravilno zavrnilo (7., 8., 212. in 215. čl. ZPP). Tožnik je sicer za ugotovitev obeh sklopov spornih dejstev (obsega in vrednosti dodatno opravljenih del) predlagal izvedenca, pa za izvedbo tega dokaza kljub pozivu sodišča ni založil predujma, kar pomeni, da je njegovo izvedbo onemogočil, s tem pa prevzel nase škodljive posledice neugotovitve zatrjevanega dejstva.

7. Pritožnik nima prav, ko se zavzema za odločanje po prostem preudarku. Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku (216. ZPP). To tu ne pride v poštev, saj dokaz z izvedencem ne bi bil niti nesorazmeren strošek niti nesorazmerna težava, pač pa primeren dokaz, ki ga je sam tožnik tudi predlagal. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre tožniku tako plačilo dodatnih del, kot je ocenil toženec – toliko je namreč (kot neprerekano) štelo za dokazano (950 EUR).

8. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi (353. čl. ZPP).