Jedro

Sodišče je pri izreku enotne kazni preklicalo pogojno obsodbo in upoštevalo določeno kazen, čeprav je ta že pred tem izgubila svojo samostojnost, ko je bila z združitvijo povzeta v drugo sodbo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se v odločbi o kazenski sankciji v sodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 5473/2013 z dne 21. 6. 2013 razveljavi preklic pogojne obsodbe, ki je bila obsojenemu R. G. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 27865/2012 z dne 10. 10. 2012, razveljavi se odločba o izreku enotne kazni in se obsojencu za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika izreče kazen dve leti in šest mesecev zapora.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je R. G. s sodbo I K 5473/2013 z dne 21. 6. 2013 spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zanj določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 27865/2012 z dne 10. 10. 2012 in ob upoštevanju prej določene enotne kazni sedem mesecev zapora obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora. Višje sodišče v Celju je pritožbo zagovornice obsojenega zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovna državna tožilka svetnica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagala, da se obsojenemu R. G. pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 27865/2012 z dne 10. 10. 2012 ne prekliče. Vložnica ugotavlja, da je sodišče s takšno odločitvijo kršilo določbo 5. točke 372. člena ZKP. Navedena sodba Okrajnega sodišča v Velenju v času odločanja sodišča v tej zadevi dne 21. 6. 2013 namreč ni več obstajala, saj je s pravnomočno odločitvijo Okrajnega sodišča v Velenju v zadevi I K 53412/2012 z dne 30. 5. 2013, ko je bila z združitvijo in z izrekom enotne kazni povzeta v to sodbo, izgubila svojo samostojnost in je tako nepravilno upoštevana v dveh zadevah.

B.

3. Pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka, da je Okrajno sodišče v Velenju s sodbo I K 53412/2012 z dne 30. 5. 2013 v izrečeni pogojni obsodbi v skladu s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1, v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevalo kazen sedem mesecev zapora, določeno v pogojni obsodbi, ki jo je izreklo isto sodišče v zadevi I K 27855/2012, tako da je obsojencu izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora in preizkusno dobo štiri leta. Sodba Okrajnega sodišča v Velenju I K 27865/2012 je, kot ugotavlja vložnica, izgubila svojo samostojnost in je zato Okrožno sodišče v Celju ne bi smelo upoštevati kot samostojno sodbo tako, da jo je preklicalo, v njej določeno kazen pa upoštevalo pri izreku enotne kazni skupaj s kaznijo, določeno za kaznivo dejanje ropa. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je Vrhovno sodišče odpravilo z razveljavitvijo odločbe o preklicu pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 27865/2012 z dne 10. 10. 2012, ta razveljavitev pa je narekovala izrek kazni, ki je obsojencu določena za kaznivo dejanje ropa v sodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 5473/2013 z dne 21. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 5473/2013 z dne 3. 9. 2013.