Jedro

Tožnica s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da je nova izvršba nedopustna, saj je predlagatelj izvršbe v predhodnem postopku davčne izvršbe odpisal dolg, ki je predmet izvršbe. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po določbi petega odstavka 157. člena v času izdaje predmetnih odločb veljavnega ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, DT 4933-34340/2016-3 z dne 22. 6. 2016, odločila, da je tožnica na podlagi izvršilnega naslova, in sicer odločbe Centra za socialno delo Celje (v nadaljevanju CSD Celje), št. 1100-809/2011/02-1 z dne 2. 6. 2014, ki je postala izvršljiva dne 11. 8. 2014, dolžna plačati neupravičeno prejeto državno štipendijo v znesku 2.481,48 EUR, zamudne obresti v znesku 380,13 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR ter nadaljnje zamudne obresti od zneska glavnice, ki tečejo od dne 23. 6. 2016 dalje do vključno dneva plačila (točka 1 izreka). Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu določil, da se davčna izvršba zoper tožnico opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri A. d.d., ter da banka opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (točka 2 izreka). Navedeni banki je odredil, da na dan prejema sklepa zarubi dolžničina denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti ter jih prenese na prehodni podračun prvostopenjskega organa (točka 3 izreka). V nadaljnjih točkah je banki prepovedal izplačati zarubljena denarna sredstva tožnici, slednji pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (točka 4 izreka) ter določil, da stroške davčne izvršbe plača tožnica (točka 5 izreka) in da pritožba tožnice ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da je podlaga za tako odločitev predlog CSD Celje, ki ga je vložil na podlagi 146. člena ZDavP-2 zaradi izterjave denarne terjatve, izkazane s prej navedenim izvršilnim naslovom.

2. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka), zavrnilo pa je tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajala neporavnana obveznost in veljaven izvršilni naslov, to je izvršljiva odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postala izvršljiva dne 11. 8. 2014. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo po določbi 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in se zato dejstva, ki so v njem navedena, štejejo za dokazana. V kolikor bi temu tožnica nasprotovala, bi potrdilo o izvršljivosti lahko izpodbijala le pri predlagatelju izvršbe, ne pa v postopku davčne izvršbe. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. 3. Drugostopenjski organ je glede navedb tožnice, ki se nanašajo na odpis dolga, navedel, da je prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijanega sklepa dne 23. 7. 2015 izdal sklep o davčni izvršbi. Ker je predlagatelj izvršbe preklical izvršbo, je prvostopenjski organ s sklepom z dne 1. 9. 2015 postopek davčne izvršbe delno ustavil in razveljavil že izvršena dejanja v tem postopku ter postopek davčne izvršbe nadaljeval zgolj za preostali dolg, to je stroške izdaje sklepa prvostopenjskega organa v višini 25,00 EUR. Ker je slednji dne 14. 3. 2016 prejel s strani predlagatelja ponovni predlog za izterjavo istega dolga, je glede na to, da terjatev ni bila poravnava v danem roku oziroma kot izhaja iz upravnega spisa do odpisa dolga ni prišlo, na podlagi izvršljivega izvršilnega naslova predlagatelja ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Drugostopenjski organ je v zvezi s tem še navedel, da v kolikor je bil postopek davčne izvršbe zoper tožnico po določenem sklepu o davčni izvršbi že ustavljen zaradi umika predloga s strani predlagatelja izvršbe z navedbo predlagatelja, da se terjatev odpiše, to ne pomeni, da se postopek na predlog predlagatelja ne more ponovno začeti oziroma da terjani dolg ne obstaja več, v kolikor do odpisa dolga dejansko ni prišlo. Dodaja še, da se ni pristojen izrekati o morebitnem odpisu dolga, temveč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Ne glede na to pa še pojasnjuje, da v predmetnem upravnem spisu ni pravnomočnega upravnega akta pristojnega organa, iz katerega bi izhajalo, da bi bil dolg odpisan. Predlagatelj izvršbe je z dopisom z dne 11. 7. 2016 pojasnil, da je ob odstopu tožničine prošnje za odpis dolga z dne 17. 6. 2014 na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, preklical izvršbo in v aplikaciji e-izvršbe zgolj izbral najbolj verodostojen razlog izmed vseh navedenih (odpis dolga). Sicer pa niti ni stvarno pristojen za odločanje o odpisu dolga. Zgolj zaradi preklica izvršbe v aplikaciji e-izvršbe dolg ni odpisan, saj mora o tem odločiti Ministrstvo za finance.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi z dne 22. 6. 2016 ni zakonit, ker je predlagatelj izvršbe, to je CSD Celje, preklical izvršbo zoper tožnico iz razloga odpisa terjatev, kar je izrecno zapisano tudi v sklepu prvostopenjskega organa z dne 1. 9. 2015. Odpis terjatev pomeni, da predlagatelj nima več terjatve in če terjatve ni več, predlagatelj nima več aktivne legitimacije, da bi predlagal izvršbo. Tožnica se ne strinja z navedbo drugostopenjskega organa v odločbi, s katero je zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko upravno odločbo, da v spisu ni dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je bil dolg odpisan. V spisu je namreč sklep prvostopenjskega organa z dne 1. 9. 2015, v katerem je to izrecno navedeno. Prvostopenjski organ je tožnico jasno seznanil z dejstvom, da je predlagatelj izvršbe izvršbo po danem izvršilnem naslovu preklical z navedbo, da se terjatev odpiše. Tudi če do odpisa terjatve po danem izvršilnem naslovu ni prišlo, predlagatelj izvršbe sedaj ne more trditi drugače. Nova davčna izvršba zato ni dopustna. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki naloži dolžnost povrnitve tožničinih stroškov postopka in tožnico oprosti plačila sodne takse.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo poudarila, da v skladu z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, o čemer se je že izrekla upravnosodna praksa. Tožena stranka dodaja, da so na dan izdaje sklepa o davčni izvršbi obstajali vsi pogoji za začetek postopka izterjave denarne nedavčne obveznosti. Tudi že ustaljeno stališče sodne prakse je, da se pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi presoja po stanju na dan izdaje sklepa o davčni izvršbi in ne z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastanejo po njegovi izdaji. Kolikor do takšnih spremenjenih okoliščin pride, lahko na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, tudi iz razloga umika predloga za izterjavo s strani predlagatelja izvršbe zaradi morebitnega odpisa terjatve. Pritožbeni organ pa ni pristojen za ustavitev davčne izvršbe, temveč je to v pristojnosti organa prve stopnje. Kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe CSD Celje z dne 2. 2. 2017, je bil tožnici terjani dolg v višini 2.481,48 EUR odpisan na dan izdaje te odločbe, to je dne 2. 2. 2017, kar pomeni po dnevu izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnica se je v pripravljalni vlogi opredelila do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo in v zvezi s tem navaja, da je 7. 3. 2017 v poštni predalčnik prejela odločbo CSD Celje z dne 2. 2. 2017, s katero se ji odpiše dolg. Ta odločba je dokaz, da je bila davčna izvršba, dovoljena z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, neupravičena. Tožnica je v spis vložila tudi sklep prvostopenjskega organa z dne 14. 2. 2017, s katerim je postopek davčne izvršbe zoper tožnico delno ustavljen, ker je CSD Celje preklical izvršbo po izvršilnem naslovu. Ta sklep, zoper katerega se je sicer tožnica pritožila, je dokaz, da je predlagatelj izvršbe svojo zahtevo za izvršbo umaknil, ker je terjatev po izvršilnem naslovu odpisal, kar pomeni, da je bila davčna izvršba neupravičena in da je predlagatelj izvršbe dolžan nositi stroške davčne izvršbe, posledično pa tudi stroške v predmetnem upravnem sporu.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi odločba CSD Celje z dne 2. 6. 2014, ki je, kot je razvidno iz klavzule (potrdila) izvršljivosti, ki jo je izdal ta organ, postala izvršljiva dne 11. 8. 2014, tožnica pa obveznosti po tej odločbi, to je vračila neupravičeno prejete državne štipendije, ni izpolnila, kar med strankama ni sporno. Prvostopenjski organ je tožnici še pred izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi poslal opomin pred izvršbo z dne 26. 4. 2016, s katerim jo je seznanil, da je CSD Celje predlagal uvedbo postopka izterjave ter jo posebej pozval, da obveznost plača v roku 8 dni, in sicer, da se s tem izogne izvršbi in z njo povezanimi stroški, ki jih mora prav tako poravnati tožnica.

10. Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da je nova izvršba nedopustna, saj je predlagatelj izvršbe v predhodnem postopku davčne izvršbe odpisal dolg, ki je predmet izvršbe. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi in se, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje vsem navedbam tožene stranke v drugostopenjski odločbi. Po določbi petega odstavka 157. člena v času izdaje predmetnih odločb veljavnega ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožničina zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi.

11. Glede navedb tožnice v pripravljalni vlogi, ki se nanaša na odločbo CSD Celje z dne 2. 2. 2017, s katerim je bil tožničin dolg iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije v znesku 2.481,48 EUR odpisan, in na tej podlagi izdan sklep Finančne uprave Republike Slovenije z dne 14. 2. 2017, s katerim se je postopek davčne izvršbe delno ustavil, sodišče ugotavlja, da je bil izvršilni naslov, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, to je odločba CSD Celje, št. 1100-809/2011/02-1 z dne 2. 6. 2014, v času izdaje spornega sklepa o izvršbi z dne 22. 6. 2014, veljaven (takrat še ni bil izdan upravni akt pristojnega organa, s katerim bi bil dolg odpisan), zato je bila tudi izdaja sklepa o davčni izvršbi na dolžničina denarna sredstva pravilna in zakonita. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa se namreč presoja po stanju njegove izdaje, ne pa z upoštevanjem morebitnih spremenjenih okoliščin, ki nastajajo po njegovi izdaji. Kolikor do takšnih spremenjenih okoliščin pride (kot je bilo to z naknadno izdajo zgoraj navedene odločbe in sklepa v letu 2017), pa lahko na podlagi 155. člena ZDavP-2 davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, tudi iz razloga, če davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način (kot npr. z izdajo akta o odpisu dolga), kot to določa 7. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2. 12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

14. O predlogu tožnice za oprostitev plačila sodne takse za tožbo je sodišče odločilo s sklepom, št. IV U 183/2016 z dne 9. 2. 2017.