Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni šlo za prosto vožnjo po avtodromu, ampak za vožnjo, kjer vozniki sproščajo željo za višjimi hitrostmi in si dajo duška na različne načine (trditve tožnice), kar pa ni nič drugega, kot da v dani situaciji preizkušajo svoje motoristične sposobnosti in zmogljivosti motorja, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Zato pojma hitrostna vožnja in preizkusna vožnja po avtodromu sovpadata, z zavarovalno pogodbo pa ta rizik ni bil zavarovan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 6.278,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 dalje do plačila in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“ Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v 15 dneh plačati toženki pravdne stroške v znesku 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Bistvo pritožbe je, da je na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-1/11 (v nadaljevanju Splošni pogoji) zavarovalno kritje podano le v primeru doplačila zavarovalne premije za naslednje rizike: sodelovanje na dirkah zaradi doseganja največje ali povprečne hitrosti, rally tekmovanjih ali ocenjevalnih vožnjah, treningih za pridobitev ter na ocenjevalnih ali preizkusnih vožnjah po tovarniških dvoriščih, avtodromih in drugih za ta namen določenih stezah. Iz naštetega je razvidno, da proste vožnje to določilo ne obsega. V konkretnem primeru ni šlo za preizkusno vožnjo po avtodromu, tako kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, ampak je šlo za prosto vožnjo po avtodromu. Tako tožnica, kot tudi toženka, v nobeni vlogi nista trdili, da je šlo za preizkusno vožnjo po avtodromu oziroma, da je voznik motorja v dani situaciji preizkušal svoje motoristične sposobnosti in zmogljivosti motorja. Zato zaključki sodišča nimajo podlage v nobeni trditvi tožnice in toženke. Toženka je trdila, da je šlo za hitrostno vožnjo, takšno nevarnost pa navedeni Splošni pogoji ne izključujejo. Ker toženka ni postavila trditev, da je šlo za preizkusno vožnjo, tožnica ni dokazovala v smeri, da za takšno vožnjo ni šlo. Tožnica je v točki 5 pripravljalne vloge, z dne 22. 10. 2014, obrazložila, kaj pomeni prosta vožnja in negirala, da je šlo pri tem dogodku za katerokoli v točki 2 drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev našteto nevarnost, ko je zavarovalno kritje podano le v primeru doplačila zavarovalne premije. Tožnica tudi meni, da sodišče ne razpolaga s takim strokovnim znanjem, da bi lahko pojem preizkusne vožnje obrazlagalo na tak način kot je navedlo. Pojem preizkusne vožnje po tovarniških dvoriščih, avtodromih in drugih za ta namen določenih stezah se pojmovno in smiselno navezuje na sama vozila in ne tako kot navaja sodišče, da je voznik preizkušal zmogljivost motorja. Tožnica zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter ugodi zahtevku po temelju ter odloči o stroških, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako je vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovalno jamstvo toženke na podlagi sklenjene zavarovalne police kasko zavarovanja št. 607-5942486, z dne 13. 4. 2011, za katero veljajo Splošni pogoji toženke, za škodo, ki izvira iz obravnavanega škodnega dogodka, ni podano.

6. 2. točka drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev določa, da, če je posebej dogovorjeno in je plačana dodatna zavarovalna premija, krije zavarovanje ob pisnem soglasju strokovne službe zavarovalnice tudi: škodo zaradi posebej zavarovanih nevarnosti pri sodelovanju na dirkah zaradi doseganja največje ali povprečne hitrosti, rally tekmovanjih ali ocenjevalnih vožnjah, treningih za pridobitev ter na ocenjevalnih ali preizkusnih vožnjah po tovarniških dvoriščih, avtodromih in drugih za ta namen določenih stezah. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je namen tega določila, da je toženka opisane razloge ocenila kot povečano nevarnost, kjer lahko pogosteje prihaja do škod, zato tovrstni riziki niso kriti z osnovnim kasko zavarovanjem, v kolikor dodatna zavarovalna premija za kritje teh rizikov ni plačana (med pravdnima strankama ni sporno, da dodatna zavarovalna premija za kritje teh rizikov ni plačana).

7. Tožnica je v postopku na prvi stopnji s trditvami in dokazovanjem prikazovala, da vožnja voznika, ki je vozil njeno motorno kolo po avtodromu in ga pri padcu poškodoval, ne predstavlja nobene oblike vožnje s povečanim rizikom, zaradi katere bi bilo na podlagi osnovnega kasko zavarovanja zavarovalno jamstvo toženke izključeno na podlagi 2. točke drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Šlo naj bi namreč le za prosto vožnjo po avtodromu.

8. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa, glede na v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva in okoliščine, sodišče prve stopnje takšni interpretaciji utemeljeno ni sledilo in je utemeljeno zaključilo, da vožnja motorista K. J. ustreza določilom 2. točke drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, torej, da gre za preizkusno vožnjo po avtodromu, zaradi česar za nastalo škodo na motorju ni podano zavarovalno kritje.

9. Tožnica neutemeljeno graja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje izven trditvene podlage. Toženka je ves čas postopka trdila, da se je voznik motornega kolesa, ki je last tožnice, udeležil hitrostne vožnje na dirkališču oziroma na avtodromu v Brnu z namenom sproščanja in hitre vožnje (vsebinsko enako to vožnjo opisujeta tudi kot priči zaslišani voznik K. J. in M. B.), kar je mogoče oceniti kot hitrostno vožnjo po tovarniških dvoriščih, avtodromih in na drugih vnaprej določenih stezah. Res je, da dikcija 2. točke drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev vožnjo, ki predstavlja povečani rizik, izrecno ne opredeljuje s pojmom hitrostna vožnja, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pojma hitrostna vožnja in preizkusna vožnja po avtodromu sovpadata. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni šlo za prosto vožnjo po avtodromu, ampak za vožnjo, kjer vozniki sproščajo željo za višjimi hitrostmi in si dajo duška na različne načine (trditve tožnice), kar pa ni nič drugega kot, da v dani situaciji preizkušajo svoje motoristične sposobnosti in zmogljivosti motorja, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Zato pojma hitrostna vožnja in preizkusna vožnja po avtodromu sovpadata, z zavarovalno pogodbo pa ta rizik ni bil zavarovan.

10. Po navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.