Jedro

Preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče obravnavati ločeno od izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu veljavnost vozniškega dovoljenja ne bo prenehala zgolj zaradi storitve prekrška v preizkusni dobi, temveč zato, ker je v obdobju dveh let dosegel in presegel 18 kazenskih točk, nato pa kljub dodatni priložnosti, da ohrani veljavno vozniško dovoljenje, ki mu je bila dana z odložitvijo izvršitve tega ukrepa, pogojev odložitve ni spoštoval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). V pritožbi navaja, da definicija hujšega prekrška po drugem odstavku 23. člena ZP-1 ne prestane testa sorazmernosti in legitimnosti in meni, da bi bila uporaba prvega odstavka 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) bolj primerna za definicijo hujšega prekrška. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep „na podlagi arbitrarnega odločanja“ odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, da je storilec v času preizkusne dobe, ki je trajala od 23. 10. 2020 in bi se iztekla 23. 1. 2022, storil hujši prekršek, saj mu je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje ... z dne 30. 7. 2021, ki je postal pravnomočen 10. 8. 2021, za prekršek storjen 30. 7. 2021 z motornim vozilom C kategorije, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 5 kazenskih točk v cestnem prometu. Ker drugi odstavek 202. e člena ZP-1 določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, je sodišče prve stopnje storilki utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Iz povzetega besedila drugega odstavka 202. e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, nima možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to ne glede na okoliščine konkretnega primera dolžno storiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko prvostopenjsko sodišče kljub vsem navedbam in zakonskim določilom iz izpodbijanega sklepa na podlagi arbitrarnega odločanja in na podlagi vseh dejstev, ki jih storilec navaja v pritožbi, odločilo, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče, ker bo taka odločitev imela za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, saj je zaposlen kot voznik v podjetju P. d. o. o., izguba zaposlitve pa je po mnenju Višjega sodišča v Celju, kot izhaja iz sklepa EPVDp 50/2012 z dne 15. 6. 2012, okoliščina, ki nedvomno vpliva na odločitev storilca o nadaljnjem ravnanju v prometu. Slednje sicer velja, vendar le v postopku odločanja o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot to izhaja iz sedmega odstavka 202.d člena ZP-1, ki pa ga v postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče uporabiti, kot zmotno meni storilec, saj 202.e člen ZP-1, ki ureja postopek dokončnega odločanja o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne vsebuje napotitve na smiselno uporabo sedmega odstavka 202.d člena ZP-1, niti smiselna uporaba ne bi bila skladna z namenom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in odložitve izvršitve tega ukrepa. Kakršnokoli drugačno odločanje glede preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bi bilo arbitrarno, takšno odločanje (kot ga predlaga storilec v pritožbi) pa je absolutno prepovedano, saj je sodišče pri odločanju vezano na Ustavo in zakon. Sodišče ima zgolj možnost, da v primeru, če pri odločanju v konkretni zadevi spozna, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven oz. v neskladju z Ustavo, v skladu s 156. členom Ustave prekine postopek, ki ga vodi in začne postopek pred Ustavnim sodiščem za presojo ustavnosti sporne zakonske ureditve. Vendar pritožbeno sodišče v nasprotju s storilcem meni, da definicija hujšega prekrška iz drugega odstavka 23. člena ZP-1 ni v nasprotju z Ustavo in prestane tudi strogi test sorazmernosti.

6. Cestni promet z motornimi vozili predstavlja povečano tveganje za nastanek hudih posledic za premoženje, zdravje in življenja ljudi. Da bi to nevarnost čim bolj omejili, so potrebna pravila, ki jih morajo poznati in upoštevati vsi udeleženci cestnega prometa. Tisti, ki želijo biti v cestnem prometu udeleženi z motornimi vozili, morajo zato izpolniti določene pogoje, med drugim opraviti predpisano izobraževanje in usposabljanje ter opraviti vozniški izpit, na podlagi katerega se izda vozniško dovoljenje. Z izdajo vozniškega dovoljenja se imetniku izkaže zaupanje, da je usposobljen za vožnjo motornih vozil in da bo pri udeležbi v cestnem prometu dosledno upošteval pravila cestnega prometa. Neupoštevanje pravil cestnega prometa lahko ima za posledico izrek kazenskih točk v cestnem prometu, ki se izrečejo v predpisanem številu. Kazenske točke imajo opozorilni namen vse do takrat, ko storilec ne doseže 18 kazenskih točk, ko se mu v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Namen sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je, da se iz cestnega prometa izloči nevarne voznike. Za nevarne voznike pa je šteti tako tiste, ki s storitvijo enega izmed najhujših prekrškov, za katere je predpisan izrek 18 kazenskih točk, kot tudi tiste, ki predpisano število kazenskih točk dosežejo z večkratno storitvijo prekrškov, za katere so predpisane kazenske točke v manjšem številu. S storitvijo prekrškov namreč voznik izkaže, da ni vreden zaupanja, ki mu je bilo izkazano z izdajo vozniškega dovoljenja. Že Ustavno sodišče je tako presodilo, da prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni v neskladju z Ustavo.

7. Zakonodajalec je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki je začel veljati 13. 3. 2011 in se v delu glede odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja uporablja od 1. 10. 2011 dalje, uvedel možnost odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pod določenimi pogoji. Namen tega instituta je omogočiti vozniku, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, da skozi udeležbo v rehabilitacijskih programih odpravi vzroke za kršitev cestnoprometnih predpisov in izkaže pripravljenost na dosledno upoštevanje teh predpisov. Odločitev sodišča o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temelji na presoji, da je glede na okoliščine, ki jih upošteva pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve, mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov in da bo izpolnil obveznosti po zakonu o voznikih. Storilec s storitvijo hujšega prekrška v času preizkusne dobe ponovno zlorabi zaupanje in izkaže, da je bilo pričakovanje sodišča neutemeljeno. Preklica odložitve zato ni mogoče obravnavati ločeno od izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

8. Storilcu torej veljavnost vozniškega dovoljenja ne bo prenehala zgolj zaradi storitve prekrška v preizkusni dobi, temveč zato, ker je v obdobju dveh let dosegel in presegel 18 kazenskih točk (iz izpisa iz skupne evidence kazenskih točk izhaja, da je storilec s prekrški, ki jih je storil v času od 5. 6. 2018 do 30. 1. 2020 dosegel skupno kar 26 kazenskih točk), nato pa kljub dodatni priložnosti, da ohrani veljavno vozniško dovoljenje, ki mu je bila dana z odložitvijo izvršitve tega ukrepa, pogojev odložitve ni spoštoval. Zato ne more biti nobenih pomislekov o tem, da je to tudi sorazmeren ukrep glede na vse prekrške, ki jih je storilec storil v obravnavanem obdobju. Pritožbeno sodišče tako ne soglaša s stališčem storilca, da je definicija hujšega prekrška nečloveška, neživljenjska in skregana z zdravo pametjo ter posledično nezakonita in neustavna, ker zakon 80 % prekrškov meče v isti koš, kar pomeni, da so skoraj vsi prekrški hujši prekrški in sta tako izenačena prekrška, ko kršitelj pelje v naselju 10 km/h prehitro in ko vozi motorno vozilo pod vplivom alkohola z izmerjeno vrednostjo več kot 0,52 grama alkohola na liter izdihanega zraka.

9. Storilec zmotno meni, da zakon enači ta dva prekrška, ker imata enake posledice glede prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, čeprav sta po stopnji ogrožanja varnosti cestnega prometa bistveno različna. Storilcu, ki stori prekršek za katerega mu je izrečenih 18 kazenskih točk, bo sodišče izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, storilcu, ki stori prekršek za 3 kazenske točke pa ne. Do (navideznega) enačenja pride zgolj v smislu posledic na odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča legitimno in dopustno, saj je s stališča spoštovanja pogojev odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bistvene razlike med tem, ali storilec stori prekršek za 3 kazenske točke ali 18 kazenskih točk, ker je bistvo v tem, da je storilec zlorabil izkazano zaupanje, da ne bo več kršil nobenih cestnoprometnih pravil oz. predpisov (kar se sicer pričakuje od vseh udeležencev cestnega prometa), voznik pa s to kršitvijo izkaže, da zaupanja ni vreden.

10. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da načelo sorazmernosti v konkretnem primeru pade, če primerjamo ZP-1 in KZ-1 glede preizkusne dobe in pogojne obsodbe. Primerjava posledic storitve hujšega prekrška po ZP-1 in kršitev pogojev pogojne obsodbe po KZ-1 je neprimerna, saj gre za sicer povezani, vendar kljub temu različni pravni področji, zakonodajalec pa ima tudi v skladu s prakso Ustavnega sodišča RS precej široko polje presoje pri določanju sankcij za kršitev različnih predpisov. Sicer pa tudi v kazenskem postopku lahko pride do preklica pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve dodatnega pogoja povračila škode oškodovancem kaznivega dejanja, četudi gre za relativno majhne zneske, saj se tudi v kazenskem postopku pogojna obsodba izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Posledično tudi primerjava ureditve začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po ZP-1 in KZ-1 glede na široko polje proste presoje zakonodajalca pri predpisovanju sankcij, ne more utemeljiti neustavnosti ureditve preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1. 11. Prav tako ni na mestu primerjava sankcij ZP-1 s sankcijami po 324. členu KZ-1 v povezavi s 137. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kot pravilno ugotavlja storilec, so v skladu s 324. členom KZ-1 kot kaznivo dejanje predpisane nekatere kršitve cestnoprometnih predpisov, s katerimi ne pride zgolj do abstraktnega ogrožanja varnosti cestnega prometa, temveč s kršitvijo nastanejo hujše posledice ali je povzročena neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. Četudi ZKP za takšne kršitve v 48. členu predvideva kazen prepovedi vožnje motornega vozila za čas, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let in vozniku potem ni potrebno opraviti niti kontrolnega zdravniškega pregleda, niti rehabilitacijskih delavnic, je potrebno upoštevati, da se v kazenskem postopku lahko izrečejo zaporne kazni, ki predstavljajo poseg v pravico do osebne svobode in po svoji naravi štejejo kot hujše kazni kot denarne kazni oz. globe. Za odpravo razlik med različnimi predpisi, ki jih storilec označuje kot anomalije, pa je pristojen zakonodajalec in ne Ustavno sodišče. 12. Storilec tudi meni, da v kolikor bi zakonodaja omogočala uporabo prvega odstavka 23. člena ZPrCP namesto drugega odstavka 23. člena ZP-1 oz. četrtega odstavka 23. člena ZPrCP za definicijo hujšega prekrška, težav, kot jih ima, sploh ne bi imel. Med definicijama po drugem odstavku 23. člena ZP-1 in četrtim odstavkom 23. člena ZPrCP namreč ni bistvene razlike. Tudi po četrtem odstavku 23. člena ZPrCP se kot hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu, ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila (drugi odstavek 23. člena ZP-1 pri tem namesto pojma predpisana sankcija uporablja izraz izrečena sankcija), po četrtem odstavku 23. člena ZPrCP pa se kot hujši prekršek štejeta tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oz. tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška ter vožnja vozil v času izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja. Definicija iz četrtega odstavka 23. člena ZPrCP je tako celo širša, saj vključuje tudi slednje prekrške, za katere storilcu ni mogoče izreči kazenskih točk, če nimajo veljavnega vozniškega dovoljenja. Kako naj bi ta definicija bila za storilko ugodnejša, ni jasno. Prvega odstavka 23. člena ZPrCP pa za definicijo hujšega prekrška ni mogoče uporabiti, ker ta odstavek izrecno določa pogoje za zaseg motornega vozila, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko policist vozniku, ki je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška zaseže motorno vozilo.

13. Neustrezno je tudi storilčevo sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 670/2008, saj v tej zadevi pritožbeno sodišče ni obravnavalo vprašanja preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temveč izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila osebi, ki ni bila storilec prekrška, za kar pa veljajo drugačni pogoji tj. pravila za odmero sankcij, saj izrek te stranske sankcije (za razliko od preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe) ni obligatoren.

14. Ker je storilcu že bilo izkazano zaupanje, da s svojim nadaljnjim obnašanjem v prometu po tem, ko je dosegel pogoje za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne bo več kršil cestnoprometnih predpisov, a ga je že zlorabil s storitvijo hujšega prekrška v času preizkusne dobe, ni mogoče slediti pritožbenim obljubam, da bo s svojim nadaljnjim obnašanjem v prometu dokazal, da je vreden zaupanja.

15. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

16. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15-ih dneh od vročitve tega sklepa, k plačilu pa jo bo pozvalo sodišče prve stopnje.