Jedro

Po 99. členu ZD lahko oporočitelj vselej prekliče oporoko, ali v celoti ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Glede preklica oporoke obstajajo enaki formalni pogoji za njegovo veljavnost kot pri napravi oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je oporoka J. M. z dne 22.3.2006 neveljavna in ugotovitev veljavnosti izjave o preklicu navedene oporoke. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.047,44 EUR.

Tožnika sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je bila izjava volje o preklicu oporoke veljavna, ker je bila narejena v prisotnosti dveh oporočnih prič. Če je bil pokojni J. M. razsoden in s tem oporočno sposoben dne 22.3.2006, je bil to tudi v dnevih po tem, saj je preklic oporoke naredil neposredno po tem. Protispisen je zaključek sodišča, da izjave o preklicu oporoke naj ne bi podpisal pokojni J. M.. O tem sta izpovedali obe priči V. F. in F. F., ki sta bili neposredno prisotni, ko je pokojni J. M. prebral in podpisal omenjeno listino. Prav tako pa se na omenjeni listini nahaja podpis pokojnega J. M.. Na izjavi o preklicu oporoke so trije različni podpisi, torej podpis oporočitelja, ki je podal izjavo o preklicu oporoke, in podpisa dveh oporočnih prič, kar daje tej listini samo po sebi pravno veljavo. Oporoka z dne 22.3.2006 je neveljavna zaradi izjave volje pokojnega oporočitelja, da oporoko prekliče. V postopku tudi ni bilo dokazano dejstvo, da bi namesto pokojnega J. M. kdo drug podpisal njegovo izjavo o preklicu oporoke.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oporoka J. M. z dne 22.3.2006 izpolnjuje vse pogoje pisne oporoke pred pričami oziroma pogoje iz 64. člena Zakona o dedovanju (ZD). Ugotovilo je tudi, da je bil oporočitelj pri sklepanju oporoke razsoden oziroma oporočno sposoben. Tožnika sprejemata navedene ugotovitve sodišča prve stopnje in svojo pritožbo usmerjata v kritiko odločitve glede veljavnosti izjave o preklicu omenjene oporoke.

Po 99. členu ZD lahko oporočitelj vselej prekliče oporoko, ali v celoti ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Glede preklica oporoke torej obstajajo enaki formalni pogoji za njegovo veljavnost kot pri napravi oporoke. Tožnika sta sodišču predložila pisni preklic oporoke pred pričama. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da priči pisnega preklica ni mogoče šteti za verodostojni in nepristranski (izjava priče V. F. na P. L. v zvezi z obravnavano oporoko, v kateri pa ni omenjen preklic oporoke, do katerega naj bi prišlo le nekaj dni po njeni sestavi; okoliščina, da je priča V. F. dal oporočiteljevi sestri D. M. v podpis prazne liste papirja), predvsem pa, da tožnika nista uspela dokazati, da je oporočitelj lastnoročno podpisal listino o preklicu oporoke. Ugotovilo je, da je na oporoki z dne 22.3.2006 in pooblastilu tožencu za pribavo zemljiškoknjižnih listin popolnoma jasen in čitljiv oporočiteljev podpis. Tak dejanski zaključek v prvostopenjskem postopku tudi ni bil sporen. Na listini o preklicu oporoke, ki naj bi bila napravljena le nekaj dni kasneje kot oporoka, ni oporočiteljevega podpisa ampak, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, le nekakšen „križec“. Tožnika sta predlagala izvedenca grafologa, ki naj bi potrdil, da je na listini o preklicu vendarle zapustnikov podpis, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker tožnika v roku, ki ga je sodišče določilo, nista založila zneska potrebnega za izvedbo tega dokaza (3. odstavek 153. člena ZPP). Glede na takšno dejansko podlago je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izjava o preklicu oporoke ne izpolnjuje omenjenih strogo formalnih pogojev veljavnosti.

Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da tudi ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti (tožnika v okviru zatrjevanja protispisnosti neutemeljeno grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje), zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Odločitev o toženčevih stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek postopka, zato ga je toženec dolžan kriti sam.