Jedro

Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Tožnica je sicer navedla, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar je poleg tega lastnica velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, glede katerih tožnica ne zatrjuje nobenih konkretnih toženkinih ravnanj v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve tožničine terjatve. Ker je toženka, poleg nedoločenega števila nepremičnin na Hrvaškem, lastnica še velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, ni mogoče zaključiti, da so se s prodajo dela nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem zmanjšale možnosti za uspešno uveljavljanje tožničine denarne terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene denarne terjatve s prepovedjo razpolaganja na 105 nepremičninah v Sloveniji in nepremičninami v vložku 661 k. o. X. na Hrvaškem, prepovedjo razpolaganja z njenim poslovnim deležem v družbi A., d. o. o., prepovedjo banki izplačila toženki denarne terjatve z računa toženke in prepovedjo banki izplačila toženki ali njeni hčeri A. d. o. o. denarne terjatve z računa družbe hčere (I. točka izreka) ter zavrnilo tožničin predlog za odmero stroškov v delu, ki se nanaša na predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica vložila skupaj s tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, saj sodišče ni moglo niti s stopnjo verjetnosti zaključiti, da so zatrjevane storitve dejansko bile opravljene in višino terjatev. Ocenilo je, da tudi ni s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (subjektivna nevarnost). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka lastnica ogromnega števila nepremičnin na Hrvaškem in v Sloveniji, ob tem, da ni izkazano, da bi odtujevala, skrivala ali kako drugače razpolagala s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev predmetne terjatve onemogočena ali precej otežena. V zvezi s pogojem neznatne škode pa po stališču sodišča prve stopnje tožnica ni podala trditev in ne izkazala za verjetno, da bi z izdajo začasne odredbe toženka utrpela le neznatno škodo, kot tudi ne, da se v primeru uspeha v pravdi sama ne bi mogla poplačati.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica. V pritožbi vztraja, da je s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe zadostila obema pogojema za izdajo začasne odredbe, tako verjetnost obstoja svoje terjatve kot tudi subjektivno nevarnost. Ob dogovorjenem plačilu po uspehu je izvedba posameznih storitev irelevantna, sicer pa je tožnica navedbe o opravljenih storitvah podala. Glede subjektivne nevarnosti poudarja, da se toženka kot investicijska družba ukvarja le še z unovčitvijo premoženja s prodajo nepremičnin, katerih pretežna vrednost je v X. na Hrvaškem. Prodaja mora biti nujno blokirana, sicer se tožnica ne bo imela s čim poplačati.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do subjektivne nevarnosti, ki je v primeru denarnih terjatev ena od predpostavk za izdajo začasne odredbe. Skladno z drugim odstavkom 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ upnik sicer ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar ta pogoj v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izpolnjen. V skladu z ustaljeno sodno prakso vsak poseg v tujo lastnino predpostavlja za lastnika škodo, saj omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Kljub navedenemu bi lahko šlo za neznatno škodo, vendar le, če bi tožnica to utemeljila s posebnimi okoliščinami primera, česar pa ni storila. S prepovedjo obremenitve in odtujitve, kot jo zahteva tožnica, bi se toženki prepovedalo vsakršno razpolaganje z nepremičninami, kar je hud poseg v lastninsko pravico. Tožnica zahteva prepoved razpolaganja z izjemno velikim številom nepremičnin, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Pritožbena navedba, da bi izdana začasna odredba za toženko pomenila le zamik prodaje, ni takšna posebna okoliščina, ki bi utemeljevala neznatno škodo. V trenutku odločanja namreč praviloma ni znano, kakšne bodo morda prihodnje potrebe toženke, ki bi jih lahko zadovoljila z razpolaganjem z nepremičninami. Poleg omenjenega velikega števila nepremičnin, tožnica zahteva še prepoved razpolaganja s poslovnim deležem in prepoved izplačila denarnih sredstev na računu pri poslovni banki. Tudi prepoved razpolaganja s sredstvi na računu v višini 562.000,00 EUR ne more predstavljati neznatne škode in lahko znatno ovira vsakodnevno poslovanje in likvidnost toženke. Ker je tudi nesporno, da ne gre za uveljavljanje tožničine terjatve v tujini, izven držav članic Evropske unije (četrti odstavek 270. člena ZIZ), je tako za presojo utemeljenosti tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe relevantna splošna določba o subjektivni nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

5.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da subjektivna nevarnost uveljavitve tožničine terjatve po drugem odstavku 270. člena ZIZ ni izkazana. Zakon predvideva določeno (praviloma aktivno) ravnanje dolžnika v smeri izogibanja plačilu upnikove (denarne) terjatve. Okoliščina, da je toženka investicijska družba, ki nima zaposlenih in se ukvarja le še z unovčitvijo premoženja, zakonskim zahtevam ne zadosti. Zgolj dejstvo, da bo toženka posamezne nepremičnine (morda) prodala, še ne pomeni, da tožnica ne bo mogla priti do poplačila svoje terjatve. Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženka razpolagala s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Tožnica se sicer sklicuje na to, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar ob velikem obsegu toženkinega premoženja ne samo na Hrvaškem, ampak tudi v Sloveniji, zaradi te prodaje ni mogoče zaključiti, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Predlagatelj mora namreč za obstoj subjektivne nevarnosti zatrjevati in dokazati ne le (a) nevarnost dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, ampak tudi (b) vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve ter (c) da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Če ne obstaja katerikoli del pogoja, sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je tožnica navedla, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar je poleg tega lastnica velikega števila nepremičnin v Sloveniji (kar potrjuje zaščiteni zemljiškoknjižni izpisek na 46 straneh, priloga A 21) in poslovnega deleža v hčerinski družbi. Glede 105 nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, na katere tudi meri predlog za izdajo začasne odredbe, tožnica ne zatrjuje nobenih konkretnih toženkinih ravnanj v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve tožničine terjatve. Ker je torej toženka, poleg nedoločenega števila nepremičnin na Hrvaškem, lastnica še ogromnega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, ni mogoče zaključiti, da so se s prodajo dela nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem zmanjšale možnosti za uspešno uveljavljanje tožničine denarne terjatve. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da višina sredstev toženke iz bilance stanja na dan 31. 12. 2023 presega tožničino terjatev v tem gospodarskem sporu in je višja kot v preteklih letih, česar pritožba obrazloženo ne izpodbija.

6.Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo samo delnemu obsegu zavarovanja, če bi bil ta pretiran, ni relevantna, saj sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo iz razloga nesorazmernosti predlaganega ukrepa. Obseg premoženja toženke, ki izhaja že iz predloga za izdajo začasne odredbe, je sodišče presojalo le v okviru pogoja subjektivne nevarnosti. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je toženka lastnica ogromnega števila nepremičnin tudi v Sloveniji, glede katerih tožnica ni podala navedb, da jih toženka odtujuje, skriva ali kako drugače z njimi razpolaga. Enako velja za njen poslovni delež v hčerinski družbi. Glede na to in dejstvo, da se njena sredstva v bilanci stanja zvišujejo, okoliščina, da je toženka prodala del nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem, ne omogoča zaključka, da bo zaradi tega uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj dolžnikovo razpolaganje s premoženjem za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Ob tem mora namreč obstajati tudi situacija, ko dolžnikovo premoženjsko stanje zaradi takšnega ravnanja ne bo zadostovalo za izvršbo za poplačilo upnikove denarne terjatve. Pravna teorija pri tem pojasnjuje, da pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni izpolnjen, če dolžnik sicer razpolaga s svojim premoženjem, vendar je uveljavitev upnikove terjatve še vedno (brez precejšnjih oteževalnih okoliščin) mogoča.

7.Glede zatrjevanega preteklega ravnanja toženke, ki je leta 2002 nepremičnine obremenila z navidezno hipoteko v korist njene direktorice (kot obrambo pred zahtevki Grada B. in države), pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za časovno odmaknjeno ravnanje toženke, ki izvira iz obdobja pred sklenitvijo pogodbe s tožnico, kar ne zadošča za izkaz obstoja subjektivne nevarnosti. Kot izhaja iz samih pritožbenih navedb, je šlo za enkratno in časovno oddaljeno ravnanje toženke, ki sicer ni bilo povezano z izogibanjem plačila denarnih terjatev upnikov, ampak kot obramba pred nedenarnimi zahtevki Grada B. in države.

8.Pritožbeno sodišče zato pritrjuje oceni sodišča sodišča prve stopnje o neizpolnjenem pogoju subjektivne nevarnosti uveljavitve tožničine terjatve po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Ker že iz tega razloga predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, se višje sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede verjetnosti obstoja terjatve po prvem odstavku 270. člena ZIZ.

9.V postopku zavarovanja se na podlagi 239. člena ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZIZ o izvršbi. Na podlagi 15. člena ZIZ pa se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravila o povrnitvi stroškov iz 38. člena ZIZ dopolnjujejo splošna pravila ZPP o povrnitvi stroškov, zato se pri odločanju o stroških v postopku zavarovanja upošteva načelo uspeha. Postopek zavarovanja z začasno odredbo je bil v konkretnem primeru zaključen z izdajo sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Ker ZIZ stroške postopka ureja celovito, v takih primerih ni podlage za odlašanje z odločitvijo o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo do konca pravdnega postopka. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V konkretnem primeru tožnica s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspela, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin predlog za odmero stroškov v delu, ki se nanaša na predlog za izdajo začasne odredbe.

10.Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ker tožnica tudi s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VSL sklep I Cpg 234/2024 z dne 18. 6. 2024, VSL sklep II Cp 277/2024 z dne 7. 3. 2024, VSL sklep I Cp 2106/2023 z dne 18. 12. 2023, VSL sklep II Cp 492/2023 z dne 11. 10. 2023 in VSM sklep I Cp 74/2023 z dne 31. 1. 2023.

2Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 76.

3Prim. sklep VSL I Cpg 390/2023 z dne 13. 9. 2023.

4Tako VSM Sklep I Cp 841/2020 z dne 24. 11. 2020.

5Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 47.

6Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 66.

7Prim. sklep VSL I Cpg 282/2023 z dne 15. 6. 2023.

8Tako sklep VSL V Cpg 219/2016 z dne 24. 2. 2016 in sklep VSL II Cpg 527/2015 z dne 19. 5. 2015.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/2