Jedro

Ugotovitev, da vplivno območje nameravane gradnje sega na mejo zemljišča, katerega (so)lastnik je predlagatelj obnove postopka, po presoji sodišča zadošča za zaključek, da so pogoji za obnovo postopka verjetno izkazani.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevi tožeče stranke in A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor ugodila predlogu A.A. za obnovo postopka, v katerem je bilo dne 22.9.2009 izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-354/2008-14 (7123) in sicer v obsegu, da se postopka kot stranka udeleži tudi predlagatelj. Hkrati je bilo odločeno, da se izvršitev izdanega gradbenega dovoljenja zadrži. Navedeno gradbeno dovoljenje je bilo izdano investitorju družbi B. d.o.o. oziroma po spremembi gradbenega dovoljenja z dne 13.10.2008 tožeči stranki za gradnjo enostanovanjskih hiš (P +1) in gradnjo dveh nizov štirih enostanovanjskih enot (P + 1) na zemljišču s parcelnimi št. 375/1.S, 735/1, 736 in 735/5, k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 2.2.2009 vložil vlogo, naslovljeno ugovor na izdano gradbeno dovoljenje, ki pa je dejansko predlog za obnovo postopka. Prvostopni organ je ugotovil, da je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, saj je predlagatelj za predmetno gradbeno dovoljenje izvedel iz tolmačenja Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (MUV, št. 26/98, 2/01, 14/02), ki ga je dala Mestna občina Maribor, Mestna uprava z dopisom z dne 19.1.2009, katerega je predlagatelj obnove postopka prejel 29.1.2009. Predlagatelj, ki meni, da je obravnavana gradnja neskladna z izvedbenim prostorskim aktom, je predložil ekspertno mnenje, iz katerega je to razvidno. S tem so po mnenju prvostopnega organa izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po prvem odstavku 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami), upravni organ pa je v skladu s prvim odstavkom 268. člena ZUP odločil tudi, v kakšnem obsegu se obnova postopka dovoli. S tem sklepom se na podlagi drugega odstavka 272. člena ZUP zadrži izvršitev odločbe, katere obnova je dovoljena. Prvostopni organ je še pojasnil, da je na ekspertno mnenje, ki ga je predložil predlagatelj obnove, podala pripombe tudi tožeča stranka, katerih pa upravni organ v tej fazi ne more upoštevati.

Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 35108-56/2009-11-MP z dne 28.9.2009 njeno pritožbo zavrnilo. Po mnenju ministrstva je prvostopni organ vlogo A.A., naslovljeno ugovor, pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka. Prav tako ga je pravilno pozval k dopolnitvi po 70. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami), pravilno pa ga pozval tudi naj pojasni, kdaj je izvedel za izdano gradbeno dovoljenje. Ministrstvo zaključuje, da je prvostopna odločitev pravilna, čeprav prvostopni organ ni posebej utemeljeval upravičenosti za vložitev predloga za obnovo. Drugostopni organ je z vpogledom v vodilno mapo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ugotovil, da vplivno območje objekta, prikazano v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, sega na samo mejo zemljišča s parcelno št. 734/1, k.o. ..., katerega solastnik je predlagatelj obnove postopka. V fazi presojanja upravičenosti predloga za obnovo postopka po 267. členu ZUP zadošča, da je določen vpliv objekta na sosednje zemljišče pričakovan, tak lastnik pa ima gotovo izkazan pravni interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker je drugostopni organ takšen zaključek napravil na podlagi vpogleda v projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, se do s strani predlagatelja obnove predloženega ekspertnega mnenja ni opredelil. Drugostopni organ pa se strinja tudi z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, glede na to, da je predlagatelj obnove postopka za izdano gradbeno dovoljenje izvedel iz dopisa Mestne občine Maribor, katerega je prejel 29.1.2009. Drugostopni organ še pojasnjuje, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, saj ga k temu zavezuje določba petega odstavka 235. člena ZUP.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno. Po njenem mnenju je bil predlagatelj obnove že dne 18.11.2008, ko je na Mestno občino Maribor naslovil vlogo v zvezi s tolmačenjem Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora, seznanjen z izdanim gradbenim dovoljenjem in ne šele z odgovorom Mestne občine Maribor, ki ga je prejel 29.1.2009. Predlagatelj obnove je namreč v dopisu z dne 18.11.2008 navajal podatke, za katere je lahko izvedel le iz gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka zatrjuje še, da je predlagatelj obnove postopka prepozno predložil ekspertno mnenje. Tega bi namreč moral predložiti v roku 15 dni od vložitve predloga za obnovo postopka, torej najkasneje do 17.2.2009, predložil pa ga je šele na poziv upravnega organa 12.3.2009. Upravni organ predlagatelja ne bi smel pozivati naj predlog za obnovo postopka dopolni, ampak bi moral le-tega zavreči. Tožeča stranka v nadaljevanju navaja še, da prvostopni organ upravičenosti za vložitev predloga za obnovo postopka ni posebej utemeljeval, drugostopni organ pa je iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ugotovil, da bi moral biti v postopek izdaje gradbenega dovoljenja vključen tudi predlagatelj obnove, saj vplivno območje objekta, prikazano v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, sega na samo mejo zemljišča s parcelno št. 734/1, k.o. ..., katerega solastnik je predlagatelj obnove. Do ekspertnega mnenja se drugostopni organ ni opredelil, tožeča stranka pa meni, da je odgovorni projektant C.C. v svojem mnenju argumentirano in strokovno navedel okoliščine, zaradi katerih predlagatelja obnove postopka ni mogoče uvrstiti med stranke postopka. Tožeča stranka predlaga, da se prvostopni sklep in drugostopna odločba odpravita, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Odgovor na tožbo je vložila tudi prizadeta stranka A.A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Navaja, da je predlog za obnovo postopka vložil pravočasno, saj je za izdano gradbeno dovoljenje izvedel iz dopisa Mestne občine Maribor, katerega je prejel 29.1.2009. Tolmačenje odloka je zahteval, ker je poznal zazidalni načrt za to območje in je izvedel, da je zemljišče odkupil lastnik, ki se ukvarja z gradbeništvom, da bi postavil več vrstnih hiš. Meni tudi, da je bil pravilno pozvan k dopolnitvi vloge, saj to predvideva 66. člen ZUP v primeru nepopolne vloge. Predlog za obnovo postopka je dopolnil v roku, ki mu ga je določil upravni organ. Meni, da je bilo z izpodbijanim sklepom pravilno odločeno, da bi moral biti stranka v postopku že od začetka postopka in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Razlogi, iz katerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, so navedeni v 260. členu ZUP. Med njimi je tudi: če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člen ZUP).

Prvi ugovor tožeče stranke je, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno in zatrjuje, da je predlagatelj obnove za izdano gradbeno dovoljenje vedel že ob sestavi vloge, naslovljene na Mestno občino Maribor dne 18.11.2008. Sodišče ugotavlja, da so v tem dopisu navedene okoliščine nameravane gradnje, ki po mnenju prizadete stranke niso skladne z Odlokom o prostorskih in ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora, nikjer pa ni omenjeno gradbeno dovoljenje. Da je gradbeno dovoljenje izdano, navaja Mestna občina Maribor v dopisu z dne 19.1.2009, ki ga je predlagatelj obnove prejel 29.1.2009. Predlog za obnovo postopka je bil vložen 2.2.2009, sodišče pa se glede na navedeno pridružuje stališču prvo in drugostopnega organa, da je s tem izpolnjen pogoj iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, po katerem mora biti predlog za obnovo postopka vložen v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana.

V predmetni zadevi je bilo gradbeno dovoljenje, glede katerega se predlaga obnova postopka, izdano 22.9.2008, dne 13.10.2008 pa je bilo glede investitorja spremenjeno tako, da je sedaj investitor tožeča stranka. Pri izdaji predmetnega gradbenega dovoljenja je bilo treba uporabiti Zakon o graditvi objektov, v obliki objavljeni v Uradnem listu RS, št. 102/2004-UPB, 14/2005, 92/2005, 111/2005 in 93/2005, saj se Zakon s spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1B), objavljen v Uradnem listu RS št. 126/2007, ki se sicer uporablja od 15.4.2008, za postopke, ki so se začeli pred dnem začetka uporabe tega zakona, v skladu s 114. členom ZGO-1B ne uporablja, v predmetni zadevi pa se je postopek začel z vložitvijo vloge za izdajo gradbenega dovoljenja dne 28.3.2008. Po ob izdaji gradbenega dovoljenja veljavnem določilu 1. točke drugega odstavka 62. člena ZGO-1 so torej stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lastniki nepremičnin in imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah, ki jih na podlagi vplivnega območja objekta, prikazanega z mejo v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, določi pristojni organ.

V času vložitve predloga za obnovo postopka je že bil v veljavi ZGO-1B, ki je nekoliko drugače določal, kdo so stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Določilo 1. točke drugega odstavka 62. člena po ZGO-1B namreč določa, da so stranski udeleženci postopka lastniki nepremičnin in imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katere sega območje za določitev strank. ZGO-1B je namreč v 49.a členu določal, da projektant v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikaže območje za določitev strank, ki se določi glede na vrsto objekta, glede na njegovo zahtevnost, velikost in druge značilnosti, podrobnejša merila za izračun in prikaz območja za določitev strank pa predpiše vlada z uredbo.

Ker se je predmetni postopek začel pred uveljavitvijo ZGO-1B, torej Uredba o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS št. 37/2008) še ni bila v veljavi, prav tako še ni bil v veljavi 49.a člen, ki ga je vpeljal ZGO-1B, stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa je v skladu s 1. točko drugega odstavka 62. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 102/2004-UPB, 14/2005, 92/2005, 111/2005 in 93/2005) določil pristojni organ za gradbene zadeve na podlagi vplivnega območja objekta, prikazanega z mejo v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po ugotovitvi drugostopnega organa, da vplivno območje nameravane gradnje sega na mejo zemljišča, katerega (so)lastnik je predlagatelj obnove postopka, to tudi po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da so pogoji za obnovo postopka verjetno izkazani (prvi odstavek 267. člena ZUP).

Sodišče se tudi strinja z drugostopnim organom, da v času vložitve predloga za obnovo postopka ZGO-1 (Uradni list RS, št. 102/2004-UPB, 14/2005, 92/2005, 111/2005 in 93/2005) ni bil več v veljavi, vendar pa to ne pomeni, da prvostopni organ predlagatelja obnove postopka ne bi smel pozvati k dopolnitvi predloga, saj uporaba 67. člena ZUP, ki organu nalaga, da stranko pozove k odpravi pomanjkljivosti v primeru, ko je vloga nepopolna, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni izključena.

Za odločitev o predlogu za obnovo postopka so relevantne le navedene okoliščine, ostale navedbe tožeče stranke v zvezi z ekspertnimi mnenji pa bodo predmet obravnave v obnovljenem postopku.

Izpodbijani upravni akt je torej po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča in prizadeta stranka sta zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata torej stranki sami nositi svoje stroške, zato je sodišče njun zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.