Jedro

Tožniku, uživalcu nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, je bila z odločbo z dne 12. 5. 2009 od dne 1. 9. 2008 dalje priznana pravica do starostne pokojnine. Hkrati mu je bilo z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 12. 5. 2009 izplačilo nadomestila ustavljeno z dnem 31. 8. 2008. S tem je odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila po 1. 9. 2008, zato je preplačilo tožnik dolžan vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 16. 2. 2010 in z dne 15. 10. 2009. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in navaja, da jo izpodbija v celoti ter navaja, da ne drži, da mu je bilo nadomestilo v času od 1. 9. 2008 do 31. 5. 2009 izplačano brez pravne podlage, saj je bil upokojen 12. 5. 2009, vendar ni on kriv, da so ga upokojili za nazaj z 31. 8. 2008. Gre za napako toženke in tožnik ne bo plačeval njenih grehov, saj ni dobival istočasno pokojnine in nadomestila. Ko so mu ukinili nadomestilo je naslednji mesec dobil pokojnino. Prav tako je imel pravico do nadomestila po odločbi z dne 15. 7. 2003, po kateri je nadomestilo dobival od 1. 8. 2003 dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nad tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 16. 2. 2010 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 15. 10. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila dajatev, nadomestilo za čas čakanja v obdobju od 1. 9. 2008 do 31. 5. 2009, preveč izplačana ter da je preplačilo nastalo v znesku 1.045,96 EUR, kar je dolžan tožnik nakazati toženki v roku 25 mesecev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije v upravnem spisu ugotovilo, da je tožnik z odločbo toženke delovni invalid III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic poškodbe pri delu od 12. 6. 2001 dalje in ima pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev od 1. 8. 2003 dalje. Tožnik je 25. 2. 2009 vložil zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine, ki mu je bila priznana z odločbo z dne 12. 5. 2009, ki je postala dokončna in pravnomočna. Na podlagi navedene odločbe je tožnik bil upokojen s 1. 9. 2008. Zaradi navedenega mu je bila istega dne, 12. 5. 2009 izdana odločba, da se mu ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev z dnem 31. 8. 2008. V obdobju od 1. 9. 2008 do 31. 5. 2009 je prejel znesek v višini 1.045,96 EUR in je torej nastalo preplačilo, kar je bilo ugotovljeno z odločbo toženke z dne 15. 10. 2009. Toženec se je pri svoji odločitvi oprl na 275. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z dokončno odločbo z dne 16. 2. 2010 zavrnjena.

Tožnik ima v pritožbi prav, ko navaja, da je do preplačila prišlo zaradi tega, ker mu je z odločbo z dne 12. 5. 2009 bila priznana pravica do starostne pokojnine za nazaj, od 1. 9. 2008 dalje in mu je šele z odločbo z dne 12. 5. 2009 prenehala pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev, prav tako za nazaj z dnem 31. 8. 2008, v posledici priznane pravice do starostne pokojnine. Tožnik je v zvezi z odločbo, o prenehanju pravice do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev z dnem 31. 8. 2009, vložil pritožbo, ki pa je bila z dokončno odločbo toženca z dne 1. 9. 2009 zavrnjena, s sodbo opr. št. VI Ps 2452/2009 z dne 10. 1. 2011 pa je bil tožnikov zahtevek za odpravo teh odločb zavrnjen kot neutemeljen. Pravna podlaga za izplačevanje nadomestila je tako odpadla in je tožnik dolžan v skladu z 275. členom ZPIZ-1 vrniti prejeti znesek do katerega ni imel pravice v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. To pomeni, da je pri tožniku nastala situacija kakor jo določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki v 190. členu določa splošno pravilo, da je dolžan tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega to vrniti. Odločitev o odpadu podlage za izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev je odpadla z odločbo toženke z dne 12. 5. 2009, potrjena z dokončno odločbo toženca z dne 1. 9. 2009 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 2452/2009 z dne 10. 1. 2011. Na podlagi navedenega tako ni mogoče upoštevati tožnikove pritožbene navedbe, da je obstajala pravna podlaga za izplačevanje nadomestila po odločbi z dne 15. 7. 2003, ker je ta pravica prenehala z odločbo z dne 1. 9. 2009. V skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Ravno v primeru tožnika gre za situacijo, ko je kasneje odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.