Jedro

V skladu z drugim odstavkom 27. člena ZSVarPre se BPP lahko dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo (v nadaljnjem besedilu: stanovanje), v katerem samska oseba ali družina dejansko prebiva ter ima prijavljeno stalno prebivališče, katerega vrednost presega 120.000 eurov, in za katero je mogoče sklepati, da si s tem stanovanjem preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljnjujočem besedilu BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku III Kpr 44816/2024 Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Tožena stranka se sklicuje na določila 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP. Sklicuje se na prvi odstavek 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljnjem besedilu ZSVarPre), po katerem se BPP ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 zneskov minimalnega dohodka. Tožena stranka je ugotovila, da premoženje tožnika presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tj. višino 23.274,24 EUR. Iz baze podatkov GURS je ugotovila, da je tožnik solastnik do 1/4 dela stavbe, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ... Po podatkih iz uradnih evidenc tožnik v navedenem stanovanju ne prebiva. Navedeno pomeni, da znaša vrednost tožnikovega premoženja 39.775,00 EUR.

3.Pooblaščenec tožnika je toženi stranki dne 15. 7. 2024 po elektronski pošti posredoval podatek, da tožnik prebiva v nepremičnini, katere solastnik je, vendar za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza. Tožena stranka je zato tožnika s pozivom z dne 19. 9. 2024 pozvala, da v roku 5 dni predloži izjavo, v kateri naj se opredeli do dejstev v zvezi z lastništvom zgoraj navedene nepremičnine in pravne možnosti razpolaganja z nepremičnino, ter da za svoje navedbe predloži ustrezna dokazila. Tožnik se na navedeni poziv do izteka roka, niti kasneje, ni odzval. Tožena stranka se sklicuje na 1. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljnjem besedilu ZUPJS), v skladu s katerim se kot premoženje ne upošteva stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja, pri čemer iz Centralnega registra prebivalstva izhaja, da tožnik v zgoraj navedeni nepremičnini, katere solastnik je, nima prijavljenega stalnega prebivališča, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre in je prošnja tožnika neutemeljena.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da odločbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Tožnik navaja, da je imel odobreno BPP v drugih zadevah, da je prejemnik denarne socialne pomoči, zaradi česar je kršen 2., 14. in 21. člen Ustave RS ter 5. in 6. člen EKČP. Navaja, da gre v obravnavanem kazenskem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za dodelitev BPP, za priporno zadevo in je obramba po odvetniku obvezna. Tožnik je trenutno v priporu, sicer pa redno živi v nepremičnini, katere solastnik je, kjer ima prijavljen tudi naslov. Dokazil v zvezi z navedenim ne more predložiti, ker je v priporu. Njegov solastniški delež na nepremičnini ni vreden več kot 20.000,00 EUR, saj je le-ta dotrajana. Navaja, da je bil diskriminiran z drugimi upravičenci do BPP, katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, zaradi česar je kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Izpodbijani odločbi manjkajo razlogi, zaradi katerih je bila tožnikova prošnja zavrnjena. Sodišču predlaga, da vpogleda v izpodbijano odločbo, vložena pravna sredstva ter zasliši tožnika, ter da po opravljenem naroku spremeni izpodbijano odločbo ter samo odloči o zadevi tako, da tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ugodi ter mu kot izbranega odvetnika določi tožnikovega pooblaščenca. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Tožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku III Kpr 44816/2024 Okrožnega sodišča v Ljubljani oziroma ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP.

7.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla toženka v izpodbijani odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu ZUS-1).

8.Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

9.Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP). Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre se BPP ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. V skladu z drugim odstavkom 27. člena ZSVarPre se BPP lahko dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo (v nadaljnjem besedilu stanovanje), v katerem samska oseba ali družina dejansko prebiva ter ima prijavljeno stalno prebivališče, katerega vrednost presega 120.000 eurov, in za katero je mogoče sklepati, da si s tem stanovanjem preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati.

10.V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik solastnik dela stavbe do 1/4, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu ..., ki je v skladu s podatki GURS vredno 159.100,00 EUR. Sporno je ali tožnik tam dejansko biva in ali ima tam prijavljeno stalno prebivališče. Sodišče ugotavlja, da je tožnikov pooblaščenec toženi stranki sicer 15. 7. 2024 posredoval elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da tožnik prebiva v nepremičnini, katere solastnik je, vendar za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazil. Kasneje je tožena stranka tožnika po pooblaščencu s pozivom z dne 19. 9. 2024 seznanila z ugotovitvami v postopku ter ga pozvala k izjavi v zvezi z dejansko možnostjo razpolaganja z navedeno nepremičnino ter k predložitvi dokazil, vendar pa se tožnik na poziv tožene stranke ni odzval, niti ni predložil nobenih dokazil.

11.Sodišče po povedanem zavrača očitek tožnika, da toženka pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja ne bi smela upoštevati spornega solastniškega deleža na zgoraj navedeni nepremičnini, saj za navedbe, da dejansko prebiva v tej nepremičnini, katere solastnik je, ni predložil nobenega dokaza. Poleg tega je tožnik prvič šele v tožbi navedel, da ima na navedenem naslovu prijavljeno prebivališče, zato sodišče te ugovore zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto v skladu z 52. členom ZUS-1. Navedeno pa je tudi v nasprotju s podatki iz uradnih evidenc. Sodišče zavrača pojasnilo tožnika, da dokazil ni mogel predložiti iz razloga, ker je v priporu, saj je imel že v postopku pred toženo stranko pooblaščenca, ki bi dokazila lahko predložil. Sodišče kot nedovoljeno tožbeno novoto v skladu z 52. členom ZUS-1 zavrača tudi tožbene ugovore o tem, da je prejemnik denarne socialne pomoči, o vrednosti nepremičnine, katere solastnik je ter predlagano zaslišanje tožnika, saj takšnih navedb in predloga do izdaje izpodbijane odločbe ni podal. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore o kršitvi ustavnih pravic iz 2., 14. in 21. člena Ustave RS ter 5. in 6. člena EKČP. Glede na zgoraj navedeno sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore o neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena v skladu s pravili iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP). Sodišče kot nerelevantne zavrača tožbene ugovore o diskriminaciji z drugimi upravičenci, ki jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, saj se ti ugovori ne nanašajo na predmetno zadevo. Sodišče zavrača predlagan vpogled v vložena pravna sredstva in sklepe saj le-ta v predmetni zadevi ne obstajajo.

12.Glede na to, da tožnik v tožbi predlaga zgolj dokaze, ki jih sodišče skladno z določbo 52. člena ZUS-1 ne more upoštevati ali predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev, je sodišče v zadevi na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13.Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14.Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza: