Jedro

Ker se je v obravnavani zadevi inšpekcijski postopek začel pred uveljavitvijo ZGO-1, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča pa ne gre za enostaven objekt po Pravilniku, je upravni organ prve stopnje pravilno odločil na podlagi ZUN.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 7. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 7. 4. 2003. S to odločbo je bilo tožnici med drugim naloženo, da do tam navedenega dne odstrani betonski bazen tlorisne velikosti 8 x 4 m, ki ga je zgradila na tam navedenem zemljišču ter vzpostavi prejšnje stanje (1. točka izreka odločbe).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da so dejanske ugotovitve tožene stranke skladne s podatki iz predložnih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje inšpekcijske odločbe veljavne določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN, ki so bile uporabljene pravilno in se sodišče nanje tudi sklicuje. Upravni organ je bil dolžan v obravnavani upravni stvari odločati po pravnem in dejanskem stanju zadeve, ki velja oziroma je ugotovljeno v času odločanja na prvi stopnji. Ker je bil inšpekcijski postopek v tej zadevi uveden dne 3. 3. 2000, ko je organ prve stopnje opravil inšpekcijski ogled spornega objekta in to zapisniško ugotovil, je na podlagi prvega odstavka 200. člena Zakona o graditvi objekta – ZGO-1, ki je že veljal ob izdaji izpodbijane odločbe organa prve stopnje, organ svojo odločitev pravilno utemeljil na določilih ZUN. Sodišče ni presojalo, kakšno upravno dovoljenje bi tožnica za legalizacijo spornega objekta dejansko potrebovala, je pa ugotovilo, da bi bila to najmanj odločba o dovolitvi priglašenih del, ki pa je v upravnih spisih ni našlo in tožnica tega niti ni zatrjevala. Tožbene ugovore glede prvotne velikosti bazena, ki naj bi meril le 4 x 4 m, in ugovore v zvezi z namembnostjo vode v bazenu pa je sodišče zavrnilo, saj so bile okoliščine, relevantne za odločitev, dne 21. 3. 2000 zapisniško ugotovljene pred prvostopnim upravnim organom, vključno z velikostjo bazena, s temi ugotovitvami se je tožnica strinjala in zapisnik tudi podpisala.

3. Tožnica vlaga pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh (pritožbenih) razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da v zadevi ni bistveno, če v tožbi ni izrecno zatrjevala, da razpolaga z odločbo o dovolitvi priglašenih del, poleg tega pa to implicitno izhaja že iz samih tožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko se ni spuščalo v to, kakšno upravno dovoljenje bi tožnica dejansko potrebovala, kar pa je odločilno za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe tožene stranke in upravnega organa prve stopnje. Ta je zgolj ugotovil, da tožnica nima lokacijskega dovoljenja, tožena stranka pa na splošno navaja, da tožnica nima upravnega dovoljenja, kar pa ne izhaja iz dokazov v upravnem postopku in iz spisa upravnega organa prve stopnje. Zaradi bistvene kršitve določb ZUS je sodišče prve stopnje posledično dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, prav tako pa zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Odgovor na pritožbo (sedaj revizijo) ni bil vložen.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1; v drugem odstavku istega člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se je v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnavala kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bil prvostopenjski upravni organ dolžan v zadevi odločiti po pravnem in dejanskem stanju, kakršno je veljalo oziroma je bilo ugotovljeno v času njegovega odločanja. Na to stanje je vezano tudi sodišče, ko presoja zakonitost upravnega akta. V času izdaje izpodbijane upravne odločbe je sicer že veljal Zakon o graditvi objektov – ZGO-1, ki pa v prvem odstavku 200. člena določa, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, torej pred 1. 1. 2003, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi tožnica za izgradnjo bazena potrebovala najmanj odločbo o dovolitvi priglašenih del, te odločbe pa med priloženimi upravnimi spisi ni (in tožnica v tožbi tega tudi ni zatrjevala), je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju prvostopno sodišče po presoji revizijskega sodišča svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 73. člena ZUN, ki je veljal v času izdaje inšpekcijske odločbe. Po tej zakonski določbi odredi organ urbanistične inšpekcije, v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje, ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljavca zemljišča. Po določbi 50. člena ZUN si je moral investitor za graditev objektov pridobiti lokacijsko dovoljenje, za dela, za katera ni bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, pa je moral investitor po določbi 51. člena ZUN pred začetkom del pridobiti od pristojnega organa odločbo o dovolitvi priglašenih del. Če je inšpektor ugotovil, da je investitor posegal v prostor, ne da bi si pred tem pridobil potrebno dovoljenje, je po določbah 73. člena ZUN izdal odločbo o odstranitvi nedovoljenih posegov, in sicer ne glede na to, iz kakšnega razloga je investitor opravil nedovoljen poseg v prostor ali za kakšno gradnjo je šlo.

9. V obravnavani zadevi je torej odločilno dejstvo, da tožnica kot investitorka za sporno gradnjo pred pričetkom del ni imela nobenega upravnega dovoljenja (kar je celo sama navedla na zapisnik z dne 21. 3. 2000), ki bi ga po določbah takrat veljavnega ZUN morala imeti. Dne 16. 4. 2003 vložena zahteva za izdajo lokacijske informacije (gradnja enostavnega objekta) na dejansko in pravno stanje stvari ne vpliva, pravni učinek ima na splošno le izdano ustrezno upravno dovoljenje.

10. Revizijsko sodišče je pravilno uporabo materialnega prava presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-150/04-19 z dne 1. 12. 2005 (Ur. l. RS, št. 11/2005), in presodilo, da navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. S to odločbo je Ustavno sodišče RS sicer razveljavilo določbo prvega odstavka 200. člena ZGO-1, vendar le, kolikor se nanaša na gradnjo iz tretjega odstavka 3. člena ZGO-1, to pa so enostavni objekti.

11. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za gradnjo iz tretjega odstavka 3. člena v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega ZGO-1, saj iz podatkov upravnega spisa, zlasti iz izmere, navedene v izreku izpodbijane odločbe organa prve stopnje, izhaja, da sporni bazen, velikosti 8 x 4 m, ne predstavlja nezahtevnega ali enostavnega objekta iz 2. člena ZGO-1 in ga zaradi njegove tlorisne površine 32 m2 tudi ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte - pomožne objekte za lastne potrebe iz 1. točke 5. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Zato v obravnavani zadevi za presojo legalnosti obravnavane gradnje ni mogoče uporabiti ZGO-1. Glede dokončanja že začetih inšpekcijskih postopkov pa prvi odstavek 200. člena ZGO-1, razen za enostavne postopke, upoštevaje zgoraj citirano odločbo Ustavnega sodišča, določa, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZGO-1, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo. Ker se je inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi začel z inšpekcijskim ogledom spornega objekta dne 3. 3. 2000, je upravni organ prve stopnje pravilno odločil na podlagi določil ZUN.

12. Materialno pravo je bilo zato po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu pa niso podane.

13. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka:

14. Ker z revizijo ni uspela, tožnica sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).