Jedro

Organ prve stopnje o odlogu davčne izvršbe odloča le po uradni dolžnosti, ne pa tudi na predlog zavezanca. Zato tudi po presoji sodišča tožnik ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS je z izpodbijanim sklepom vlogo tožnika za odložitev davčne izvršbe zavrnila (točka 1 izreka). Davčnemu organu z izdajo tega sklepa stroški niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je Finančna uprava RS z izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4934-47690/2015-1 07-710-00 z dne 17. 3. 2015 uvedla davčno izvršbo za neporavnane obveznosti iz naslova prispevka za socialno varnost in da je tožnik 13. 4. 2015 vložil pritožbo zoper navedeni sklep, vlogo za odlog davčne izvršbe do odločitve o pritožbi organa druge stopnje in vlogo za obročno plačilo davka, ter da je bila pritožba odstopljena v reševanje pritožbenemu organu. O vlogi za obročno plačilo pa bo odločeno s posebnim aktom in v primeru, da bo vlogi ugodeno, bo postopek davčne izvršbe zadržan v skladu s 153. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja, da je prvostopenjski organ pravilno odločil, da za ugoditev obravnavani tožnikovi zahtevi ni podlage in da je odločitev v danem primeru utemeljena na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Iz navedene določbe izhaja, da organ prve stopnje o odlogu davčne izvršbe odloča le po uradni dolžnosti in ne tudi na predlog zavezanca. Zato je bilo tožnikovo zahtevo na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) potrebno zavreči in ne zavrniti, kar pa ne spreminja pravilnosti odločitve v smislu ugoditve obravnavani zahtevi, zato pritožbeni organ sklepa ni spreminjal. Z dano obrazložitvijo pa se dopolnjuje obrazložitev iz izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter uveljavlja tožbene razloge po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Predlaga še, da se opravi ustavnopravna presoja četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). V tožbi navaja, da je zaprosil za odlog davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih prihodkov in ima blokiran račun več let zaporedoma in da izpolnjuje vse pogoje za ugotavljanje hujše gospodarske škode iz 40. člena in 43. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga citira. Navaja, da je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in uspeha in da bi mu z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. Tožnik sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišče je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Izpodbijana odločitev je utemeljena v določbah 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in v določbah četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi organ prve stopnje o odlogu davčne izvršbe odloča le po uradni dolžnosti, ne pa tudi na predlog zavezanca. Zato tudi po presoji sodišča tožnik ni oseba, ki lahko zahteva odločanje o odlogu davčne izvršbe, kot v svojih razlogih pravilno navaja toženka, ki je s svojo obrazložitvijo dopolnila pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa glede pravne podlage in ki jo je toženka pravilno navedla. Ob takem stanju stvari pa finančno oziroma premoženjsko stanje, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Predmet upravnega spora je namreč odločitev o prošnji tožnika za odložitev izvršitve davčne izvršbe, torej odločitev o odložitvi oziroma zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo izključno na odlog plačila davčnih obveznosti, ne more biti uspešen in se sodišče do njegovih razlogov posebej ne opredeljuje. V ostalem pa tožnik konkretnih ugovorov nima.

7. V zvezi s predlagano ustavnopravno presojo ZST-1 sodišče navaja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zadevi ni presojalo, saj je o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks bilo odločeno s posebno odločbo.

8. Tožnik se sicer sklicuje na vse tožbene razloge po določbah 27. člena ZUS-1 ter na kršitev ustavnih pravic in kršitev 6. člena EKČP, vendar pa njegove navedbe niso konkretizirane in jih sodišče kot pavšalne zavrača. Sodišče samo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker so ključne dejanske okoliščine v zadevi nesporne, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločalo izven glavne obravnave.