16. 10. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., Ž. in Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V. na seji senata dne 16. oktobra 2001

s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 167/99 z dne 7. 3. 2000 se ne sprejme.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožniku je kot presežnemu delavcu prenehalo delovno razmerje leta 1992. Sodnega varstva pritožnik ni zahteval, tako da je sklep o prenehanju delovnega razmerja z vročitvijo postal dokončen in izvršljiv, s potekom roka za sodno varstvo pa tudi pravnomočen (23. 6. 1992). Z odločbo SPIZ z dne 10.7.1992 je bil pritožnik spoznan za invalida III. kategorije od 8. 6. 1992 dalje. Pritožnik je predlagal obnovo postopka v podjetju in odločitev o invalidnosti navajal kot novo dejstvo: kot invalidu bi mu kot presežku lahko prenehalo delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali ob zagotovitvi drugega dela. Predlog je bil z odločitvijo podjetja z dne 7. 10. 1992 zavržen kot prepozen.

2.Delovno sodišče je v obnovitvenem postopku s sodbo št. II Pd 252/96 z dne 22. 5. 1997 razveljavilo odločbo podjetja o zavrženju predloga za obnovo, dovolilo obnovo in razveljavilo sklepe o prenehanju z vsemi posledicami; ugotovilo je, da je bil predlog za obnovo vložen pravočasno, da je dovoljen in utemeljen: invalidnost je bila pritožniku priznana z dnem, ko je prejel drugostopni sklep o prenehanju, torej še v času do dokončnosti, zato bi ta okoliščina morala biti upoštevana, Višje delovno sodišče je tako stališče potrdilo. V reviziji je podjetje uspelo. Vrhovno sodišče je sodbi druge in prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi podjetja in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je predlog (pri)tožnika zavrnilo kot neutemeljen (predlog za sodno varstvo, torej tožbo in ne predlog za obnovo postopka). Revizijska sodba temelji na stališču, da je obnova iz razlogov po 9. točki 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77) mogoča le, če so dejstva in dokazi, ki se uveljavljajo kot novi, obstajali že v času odločanja (o prenehanju delovnega razmerja). Ker je bil predlog za obnovo nedovoljen, je odločitev o njegovem zavrženju pravilna (in naj ugotavljanje pravočasnosti ne bi bilo potrebno).

3.Pritožnik v ustavni pritožbi obširno navaja dejanske okoliščine primera in potek postopkov pri delodajalcu in pred sodiščem. Po mnenju pritožnika je revizijska sodba pravno napačna, sprejemljiva pa je pravnomočna odločitev. Na podlagi izpodbijane sodbe naj bi pritožnik izgubil pravice do socialnega in zdravstvenega varstva ter vse pravice invalida. To naj bi bilo v nasprotju z določbami 2., 14., 51., 52., 153. in 158. člena Ustave.

4.Očitka pritožnika, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe 2., 153. in 158. člena Ustave, ki se nanašajo na splošna ustavna načela, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa kršitev splošnih ustavnih načel. Le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko utemeljujejo ustavno pritožbo.

5.Pritožnik tudi ne zatrjuje, da so mu bila v postopku kršena ustavna jamstva procesne narave. Oporeka zgolj materialnopravni presoji sodišča oziroma uporabi materialnega prava. Prav tako ne gre za primer, da bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in temelji na zaključkih, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm mogoči.

Ustavno sodišče pa se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS)

6.Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba, nasprotovalo kakšni od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnik ne izkaže, zgolj zatrjevana nezakonitost sodne odločbe pa očitka o kršitvi Ustave tudi ne utemeljuje.

7.Tudi navedbe glede kršitev 51. (pravica do zdravstvenega varstva) in 52. (pravice invalidov) člena Ustave so očitno neutemeljene. Predmet spora je bilo prenehanje delovnega razmerja in odločitev v tem sporu ne more vplivati na pravice, ki so bile pritožniku priznane iz invalidskega zavarovanja, oziroma tiste, ki jih lahko uveljavlja iz zdravstvenega zavarovanja. Res je sicer, da prenehanje delovnega razmerja posredno vpliva tudi na te pravice, toda za kršitev ustavnih pravic bi lahko šlo šele, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati pravice do poštenega sojenja, kar bi posledično prizadelo tudi njegovo pravico do zdravstvenega varstva ali kakšno posebno pravico invalidov.

8.Ker za zatrjevane kršitve enakosti pred zakonom, pravice do zdravstvenega varstva in pravic invalidov očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Pritožnikov pooblaščenec je uveljavljal tudi povrnitev stroškov zastopanja po odvetniški tarifi. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pooblaščenec ne navaja.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 34. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan