Jedro

29. člen SPZ je treba razumeti v sklopu celotnega instituta posestnega varstva, ki je namenjeno varovanju dejanske oblasti nad stvarmi. To določilo ne odreka varstva tistemu, ki je imel pred zapustnikovo smrtjo, kot po njej, dejansko oblast nad stvarjo in dedičem ne omogoča, da mu to posest v dotedanji vsebini in intenziteti odrekajo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se odločitev razveljavi: - v II.1. točki izreka - v II.2. točki izreka v delu, s katerim se zavrača zahtevek, da se toženki prepoveduje, da v bodoče na takšen ali podoben način posega v posest tožnice M. Ž. na nepremičnini parc. št. 814/115 k.o. X - v II.3. točki izreka in - v III. točki izreka ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nerazveljavljenem delu (I. točka izreka, zavrnitev zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja iz II.2. točke izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je spremembo tožbe dopustilo (I. točka izreka), zavrnilo: – ugotovitveni zahtevek, da je toženka motila tožničino posest s porušenjem sedmih bukev premera 40 do 60 cm in prežaganjem ključavnice obešanke na vratih ograje, vse na parc. št. 814/115 k.o. X in v času od 13.10.2012 do 23.10.2012 (II.1. točka izreka); – dajatveni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z namestitvijo nove ključavnice obešanke in izročitvijo ključa te ključavnice ter prepoved takih in podobnih posegov v tožničino posest v bodoče (II.2.točka izreka); – tožničin zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (II.3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 346,33 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ali njegovo spremembo tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ne soglaša z ugotovitvijo, da ni podala trditev o tožničini posesti sporne nepremičnine. Opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo na naroku 17.6.2013 podano navedbo: „da je imela tožeča stranka v posesti sporno nepremičnino od sklenitve kupoprodajne pogodbe od leta 1976 ter da je navedeno nepremičnino tudi ogradila in zaklenila vrata, ki vodijo na parcelo, s ključavnico obešanko.“ Opozarja, da teh ključnih navedb, sodišče prve stopnje ni povzelo in se do njih ni opredelilo. Povzema tudi svoje trditve o nakupu sporne nepremičnine s strani tožničinih pravnih prednikov in njihovo posestjo sporne nepremičnine. Povzema tudi svojo trditev, da je dne 23.10.2012, ko je ugotovila motilno dejanje, tožnica kot po navadi prišla na nepremičnino parc. št. 814/115 k.o. X. Povzema svojo trditev, da je tožnica s ključavnico obešanko zaklenila vrata, ki vodijo na predmetno parcelo in da je prihajala na parcelo, saj je bila na navedeni parceli tudi kakšnih 10 do 14 dni pred motilnim dejanjem. Podana je bila tudi trditev, da je tožnica posest pridobila kot pravna naslednica kupcev nepremičnine, ki so posest pridobili s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, kar je zapisno tudi v pogodbi. Kupci in tožnica so na sporni nepremičnini postavili ograjo ter na njej namestili ključavnico obešanko, ki so jo zaklepali. Opozarja na toženkino priznanje, da ograja ni njena in da jo je postavil nek mesar Ž. iz Hrvaške. Opozarja na svojo navedbo, da je tožnica lastništvo ograje in nepremičnine pridobila od pokojnega moža, ki je bil kupec. Svoje trditve označuje za primerno trditveno podlago o obstoju tožničine posesti ograje in nepremičnine, s katero je ta ograja ograjena. Opozarja, da ni predpisano, da hoja in prihajanje na nepremičnino, kot je to zatrjevala tožnica, ne bi izkazovalo posesti. Opozarja, da so zaradi nepravilnega vrednotesnja tožničinih trditev ostala neugotovljena številna pravno odločilna dejstva. Sklicuje se na tožničino izpovedbo in izpovedbe prič.

3. Tožena stranka je na pritožbo dogovorila. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo nasprotovala posesti tožeče stranke in zatrjevala svojo posest. Ocenjuje, da tožnica ni pojasnila, na kakšen način je izvrševala posest. Meni, da tožnica s trditvijo o prihodu na nepremičnino dne 23.10.2012 ni prepričljiva, ker na neočiščeni nepremičnini ni imela kaj početi. Meni, da ograjenost parcele izpred več kot 35 let ne izkazuje zadnjega posestnega stanja. Opozarja, da se v posestnem sporu ne razpravlja o pravici do posesti, zato graja tožničino sklicevanje na pravice, ki naj bi ji šle iz naslova lastnine. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje odločitev utemeljuje s stališčem, da ima subjekt stvar v posesti, če jo uživa in z njo razpolaga, pri čemer mora biti to na podlagi konkretnih ravnanj navzven vidno. Zavrnitev zahtevka zaradi motenja posesti gradi na ugotovitvi, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi na ta način sporno nepremičnino imela v posesti.

6. Zakon posest opredeljuje kot neposredno dejansko oblast nad stvarjo (prvi odstavek 24. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ravnanj, s katerimi se dejanska oblast izkazuje, zakon ne opredeljuje, je pa mogoče pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da navzven vidna dejanja uživanja in razpolaganja s stvarjo izkazujejo posest. Subjekt (posestnik) lahko svoj odnos do stvari izkazuje na najrazličnejše načine - fizična, gospodarska oblast. Tožnica je zatrjevala dejansko oblast nad stvarjo – neposredno posest. V tožbi, vlogah in na narokih je navedla, da ima nepremičnino ograjeno z ograjo, da so vrata ograje zaklenjena s ključavnico obešanko in da na nepremičnino prihaja. S tem nedvoumno zatrjuje dejansko oblast nad stvarjo. Zatrdila je celo uresničevanje lastninske pravice, torej lastniško posest in dobroverno posest (27. in 28. čl. SPZ) ter voljo imeti oblast nad stvarjo. Ker toženka ograjenosti in zaklenjenosti nepremičnine ni zanikala in ni zatrjevala, da bi dejansko oblast nad stvarjo izvrševal kdo drug, je nepomembno, da tožnica ni zatrjevala obdelovanja, čiščenja zemljišča oz. drugih navzven vidnih dejanj, ki bi izkazovala njen tovrsten odnos do stvari. Iz toženkinih trditev sledi, da je izvedla okupacijo nepremičnine, ki je ni imel nihče v posesti. V odgovoru na tožbo je navedla, da nepremičnine ni nihče obdeloval – tudi njena pravna prednica (mati) ne. S trditvijo o ograjenosti nepremičnine in zaklenjenostjo vrat ograje s ključavnico obešanko je tožnica nedvoumno zatrdila svojo neposredno oblast nad nepremičnino in da nepremičnino varuje pred posegi drugih. Sodišče prve stopnje, ki je nepravilno zaključilo, da tožnica posesti nepremičnine parc. št. 814/115 k.o. X ni zatrjevala, je tožnici neupravičeno odreklo pravno varstvo. Ker so zaradi te procesne kršitve odločilna dejstva ostala neugotovljena, je odločitev v pretežni meri razveljavljena (354. čl. ZPP).

7. Če bo v ponovljenem postopku tožnica posest tudi dokazala, je upravičena do posestnega varstva, kajti toženki, ki svojo posest utemeljuje z dedovanjem, zakon ne daje posestnega varstva. Toženka z ugovorom, da je ona posestnica nepremičnine, in sklicevanjem na 29. čl. SPZ, ne more biti uspešna. Navedeno zakonsko določilo je namreč treba razumeti v sklopu celotnega instituta posestnega varstva, ki je namenjeno varovanju dejanske oblasti nad stvarmi. To določilo ne odreka varstva tistemu, ki je imel pred zapustnikovo smrtjo, kot po njej, dejansko oblast nad stvarjo in dedičem ne omogoča, da mu to posest v dotedanji vsebini in intenziteti odrekajo. Sicer pa toženka posesti svoje pravne prednice niti ne zatrjuje oz. ne pojasni, kako naj bi jo le-ta izvrševala. V odgovoru na tožbo je izrecno navedla, da je bila nepremičnina pred njenim posegom v oktobru 2012 zapuščena; da je ni nihče obdeloval, tudi njena mati zaradi visoke starosti ne (2. točka odgovora na tožbo). Zatrjuje torej okupacijo stvari, nad katero dejanske oblasti po njeni oceni ni imel nihče. 8. Utemeljeno pa je zavrnjen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja. V tridestdnevnem roku po tem, ko je izvedela za motnje in storilca, je tožnica sicer zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja, vendar nedoločno, saj iz 2. točke tožbenega zahtevka, tudi če ga razlagamo s pomočjo 1. točke tožbenega zahtevka, ni ugotovljivo, katero dejanje oz. storitev za vzpostavitev prejšnjega stanja se od toženke zahteva (1). Zahtevek za „namestitev nove ključavnice obešanke in izročitev ključa nove ključavnice“ je tožnica postavila po izteku tridesetdnevnega roka od dne, ko je izvedela za motnje in storilca. Postavljen je po izteku materialnega prekluzivnega roka, zato v tem obsegu tožnici posestnega varstva ni mogoče nuditi (32. čl. SPZ). V tem obsegu je pritožba zavrnjena in zavrnitev zahtevka za namestitev nove ključavnice obešanke in izročitev ključa potrjena (353. čl. ZPP).

9. Med strankama sporno pa je (sodišče prve stopnje doslej ni razčistilo), ali je tožeča stranka na naroku dne 17.6.2013 zahtevek za prepoved bodočih motilnih ravnanj (prepoved nadaljnjega motenja) umaknila ali ne. Če tega dela zahtevka ni umaknila, je ta del zahtevka (zahtevek za prepoved – opustitev – bodočih posegov v tožničino posest nepremičnine) skupaj z ugotovitvenim delom iz prve točke tožbenega zahtevka pravočasno postavljen. Kasneje (po vložitvi tožbe) postavljeni zahtevki so prepozni, saj je tridestdnevni rok za uveljavljanje posestnega varstva materialni prekluzivni rok, po izteku katerega posestnega varstva ni mogoče uveljaviti (32. čl. SPZ).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. čl. ZPP.

(1) Z motilnim dejanjem so bila porušena drevesa in prežagana ključavnica obešanka.