Jedro

Toženec ni izkazal, da bi dobavljeni predmet imel stvarno napako, saj je bil agregat takšne moči, kot sta jo stranki dogovorili.

Načelo enakosti orožij v postopku stranki ne zagotavlja, da bi sodišče moralo izvesti prav vse predlagane dokaze, če ti niso pravno odločilni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 280,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153924/2015 z 10. 12. 2015, tako da je toženec dolžan plačati tožniku 1.990,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2015 dalje in 44,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2016 dalje. Glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 10. 7. 2015 do 14. 7. 2015 od glavnice 1.990,73 EUR je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 825,03 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Izpoved priče S. S. je povzelo pomanjkljivo in enostransko, izrazito v korist tožnika. Kršena mu je bila pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker sodna odločba ni ustrezno obrazložena. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo zaslišanja G. G. in ni postavilo izvedenca gradbene stroke. Pri oceni priče S. S. bi moralo upoštevati, da sta bila s tožnikom poslovna partnerja ter verjeti tožencu, da je pričo obvestil, kaj vse bo priključeno na agregat. Sodišče bi moralo zaključiti, da gre v obravnavanem primeru za stvarno napako, ker stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo. Nepravilen je zaključek, da toženec ni zatrjeval za katere porabnike potrebuje agregat. Pravica do kontradiktornega postopka je temeljna človekova pravica ter mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. V konkretnem primeru enakost orožja ni bila vzpostavljena. Pri tem se pritožnik sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča. 3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se glede na vrednost spornega predmeta uporabljajo določbe 30. poglavja ZPP o postopkih v sporih majhne vrednosti. Sodbo je zato mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in načela proste presoje dokazov, ki jo uveljavlja pritožnik, med te dopustne procesne kršitve ne sodi, toženec pa skuša skozi omenjeni pritožbeni razlog grajati s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje.

6. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, ki grajajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje iz 13. točke sodbe, torej, da toženec ne tožniku niti S. S. pred nakupom ni izrecno povedal, za katere vrste porabnikov bo poleg molzne naprave uporabljal agregat ter da je bila med pogodbenima strankama dogovorjena moč 21,6 kW, takšen agregat pa je bil tožencu tudi dobavljen. Glede na omenjene dejanske zaključke je sodišče nadalje pravilno zaključilo, da toženec ni izkazal, da bi dobavljeni predmet imel stvarno napako, saj je bil agregat takšne moči, kot sta jo stranki dogovorili. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje sprejeto odločitev tudi dodatno utemeljilo, ko je ob hipotetičnem obstoju stvarne napake, ki bi se odražala v premajhni moči agregata, ugotovilo, da napaka ni bila pravočasno grajana. Gre zopet za dejanske ugotovitve, ki jih v pritožbenem postopku z nasprotnim zatrjevanjem toženec ne more uspešno izpodbiti.

7. Sodišče je v 7. točki sodbe obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca gradbene stroke in z zaslišanjem predstavnika proizvajalca. Pritožbeno sodišče soglaša, da predlagana dokaza nista pravno relevantna, kot takšna pa ju kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, ni bilo dolžno izvesti. Ker sodišče prve stopnje teh dveh dokaznih predlogov toženca ni zavrnilo brez upravičenega razloga, ne gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem tudi ne za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pavšalne pritožbene navedbe, ki vsebinsko zavrnitve dokaznega predloga ne grajajo, temveč se na splošno sklicujejo na kršitev 22. člena Ustave RS, zato niso utemeljene. Načelo enakosti orožja v postopku stranki namreč ne zagotavlja, da bi sodišče moralo izvesti prav vse predlagane dokaze, četudi ti niso pravno odločilni.

8. Ker glede na navedeno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti stroške sestave odgovora na pritožbo. Njihova odmera je razvidna na 115. strani spisa, toženec pa jih je dolžan plačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.