Jedro

Ker gre za posredno toženčevo materialno dispozicijo (nikakor pa ne za sankcijo zaradi toženčeve neaktivnosti) oziroma za posredno uresničevanje pravice toženca do izjave, je bistven predpogoj zanjo pravilnost vročitve tožbe. Namen vročanja je zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje doseglo naslovnika. Sodna pisanja se zato vročajo naslovniku neposredno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo del stavbe 001-1 in del stavbe 001-3, do celote ter parceli 002/1 in 002/31, da sta deleža pravdnih strank na navedenem skupnem premoženju enaka oziroma, da znaša delež vsake pravdne stranke 1/2. 2. Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožničine tožbe ni nikoli prejel. Tožnica prejema vso pošto na naslovu Ulica A. za vse osebe, ki bivajo na tem naslovu (od toženca, sina A. A., snahe B. B. in tašče C. C.) in vse pravne subjekte, ki imajo sedež na tem naslovu (D., d.o.o. in E. E., s.p.). Tožnica je tudi zaposlena v družbi D., d.o.o. kot administratorka, zato prejemanje pošte predstavlja njeno delovno obveznost, za vse ostale pa jo sprejema kot družinski član. Za vse fizične osebe, ki imajo naslov Ulica A. in pravno osebo, je nameščen tudi hišni predalčnik, v katerem se pušča njihova pošta. Tožnica je tista, ki omenjeni hišni predalčnik prazni in nato pošto razdeli ostalim družinskim članom oziroma poskrbi, da se obdela, če je naslovljena na d.o.o. ali na toženca kot samostojnega podjetnika. Če se pošta nanaša na tožnico ali na toženca, jo tudi odpre. Tožnica toženca ni seznanila z obvestilom o prejemu sodne pošiljke, ko pa je bila ta puščena v predalčniku, jo je odprla. Tožbo s prilogami je tožencu skrila, ker jo je bilo strah, da bo zvedel, da je v stečaju in da ga toži. Enako je storila tudi kasneje pri poskusu vročitve sodbe. O sodbi ga je obvestila 26. 2. 2021. Toženec se torej do tožbenega zahtevka in navedb iz tožbe ni mogel opredeliti. Tako mu je bila onmogočena pravica, da na tožbo odgovori v roku 30 dni od njenega prejema in zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga svoje zaslišanje, zaslišanje tožnice in zaslišanje sina A. A., ki bo lahko izpovedal o načinu prejemanja pošte na naslovu Ulica A. Prav tako meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Že zgolj iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju, ne drži. Pretežni del premoženja je dejansko posebno premoženje toženca, ki mu je bila nepremičnina podarjena s strani staršev. Tudi če bi se štelo, da so nepremičnine skupno premoženje, je evidentno, da že zgolj iz dokaznih predlogov tožnice izhaja, da deleži zakoncev niso in ne morejo biti enaki. Gre za nesklepčnost, ki bi jo bilo sodišče prve stopnje dolžno odpraviti oziroma pozvati tožnico na njeno odpravo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Višje sodišče v Ljubljani je na seji 2. 7. 2021 sklenilo, da bo opravilo pritožbeno obravnavo in na njej izvedlo predlagane dokaze v zvezi z zatrjevano (ne)vročitvijo tožbe. Pritožbeni senat je ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, od odločitve v pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnih pravnih vprašanj, zato je v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik.

5. Sodišče je na pritožbeni obravnavi zaslišalo obe pravdni stranki ter vpogledalo listine v spisu. Ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče G. G., sina pravdnih strank, ki se naroka za glavno obravnavo kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil. Po zaslišanju pravdnih strank je ocenilo, da njegova izpoved o načinu prevzemanja pošte na naslovu Ulica A., ne bi mogla vplivati na odločitev o pritožbi.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo potem, ko je ugotovilo, da toženec ni odgovoril na tožbo in da so izpolnjene vse predpostavke za njeno izdajo, navedene v prvem odstavku 318. člena ZPP: 1. da je bila tožba pravilno vročena v odgovor, 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Okoliščina, da toženec na tožbo ne odgovori, se šteje za specifičen način njegovega disponiranja - vzpostavlja se domneva, da priznava dejanske trditve tožeče stranke, na katere se opira tožbeni zahtevek. Ta domneva pa je mogoča samo takrat, ko je bil toženec seznanjen s trditvami tožeče stranke in ko je bil poučen o pravni posledici odgovora na tožbo. Življenjske izkušnje namreč kažejo, da se toženčeva neupravičena pasivnost ne more razumeti drugače, kot da priznava tožbene trditve, oziroma je posledica očitnega dejstva, da je toženec – ker jih ne more zanikati – trditve (konkludentno) prisiljen priznati.2 Ker gre za posredno toženčevo materialno dispozicijo (nikakor pa ne za sankcijo zaradi toženčeve neaktivnosti) oziroma za posredno uresničevanje pravice toženca do izjave, je bistven predpogoj zanjo pravilnost vročitve tožbe. Namen vročanja je zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje doseglo naslovnika.3 Sodna pisanja se zato vročajo naslovniku neposredno.

8. Zakon kot izjemo določa vročitev s fikcijo vročitve. Takrat ko se tistega, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, niti pisanja ni mogoče izročiti kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju naslovnikovega stanovanja, v hišnem predalčniku pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (tretji odstavek 142. člena ZPP). Zaradi obvestila, puščenega v nabiralniku, obstoji realno pričakovanje, da je naslovnik izvedel za sodno pisanje, ki mu je namenjeno in je imel tudi realno možnost, da to pisanje na pošti dvigne in se z njim seznani. Fikcija vročitve je v tem, da se vročitev šteje za opravljeno, če pisanje ni dvignjeno v roku. Če naslovnik pisanja ne dvigne v petnajstih dneh, se namreč šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka (četrti odstavek 142. člena ZPP). Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Izjemna dopustitev fikcije vročitve tako temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel za to, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil)4. Če naslovniku tega ne moremo očitati in se s pisanjem ni mogel seznaniti, ni mogoče govoriti o njegovi vročitvi.

9. Toženec je v pritožbi zatrjeval, da tožnica tako kot tudi za vse naslovnike na naslovu Ulica A., prejema pošto in jo tudi razdeli, če pa se pošta nanaša na tožnico ali nanj, jo tudi odpre. O prejetem obvestilu o sodnem pisanju vloženem v predalčnik, ga ni obvestila, prav tako ne o sodnem pisanju (tožbi), ki je bilo po preteku roka za njegov dvig na pošti, puščeno v hišnem predalčniku. Razen tega, da pošto v predalčniku prevzema žena, ker je sam od jutra na delu v gozdu in da pisanje, če je namenjeno njemu, ona tudi odpre, toženec drugih pritožbenih navedb, ko je bil zaslišan, ni uspel potrditi, saj se ničesar ne spomni. Ne spomni se niti predpravdnega dopisa stečajne upraviteljice v zvezi s problematiko skupnega premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka, niti tega, da je pooblastil Odvetniško družbo H. za odgovor na dopis stečajne upraviteljice. Glede okoliščin v zvezi z navedenim dopisom je bila neprepričljiva tudi tožničina izpoved. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča okoliščina, ali je toženec vedel, da je tožnica, njegova žena, v osebnem stečaju in ali je vedel za predpravdni dopis stečajne upraviteljice v zvezi s skupnim premoženjem, za odločitev o obravnavani pritožbi ni bistveno. Bistveno je, ali je bil toženec seznanjen z obvestilom o poskusu vročitve tožbe oziroma ali je prišlo do fikcije njene vročitve. O tem je tožnica izpovedala, da je prejem obvestila in prejem tožbe tožencu zatajila, ker je nameravala vprašanje njenega osebnega stečaja rešiti sama. Povsem sprejemljivo je, da, četudi bi toženec vedel za njen osebni stečaj, da na vložitev predmetne tožbe ni računala in da mu je po prejemu zamudne sodbe povedala za pisanje,5 po katerem je toženec takoj nato odšel k svoji odvetnici, da bi vložil pritožbo.

10. Toženec v svoji pritožbi nasprotuje dejanski podlagi izpodbijane zamudne sodbe, ko navaja, da je pretežni del premoženja dejansko njegovo posebno premoženje. V luči temeljne značilnosti instituta zamudne sodbe, ki, kot je bilo navedeno, predstavlja specifičen način toženčevega materialnega disponiranja in vzpostavlja absolutno domnevo, da toženec priznava dejanske tožbene trditve, na katere se opira zahtevek in ker ne gre za sankcijo za toženčevo pasivnost, je mogoče ob tožničini izpovedi slediti pritožbeni trditvi, da se toženec ni pravočasno seznanil z vročenim pisanjem oziroma tožbo. Takšen zaključek kaže na bistveno kršitev določb postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je obravnavana pritožba utemeljena, zato ji je bilo treba v skladu z določbo 354. člena ZPP ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo. Prvostopenjsko sodišče bo moralo nadaljevati postopek v fazi vročitve tožbe v odgovor, kar onemogoča dopolnjevanje postopka z obravnavo pred tem sodiščem.

11. Na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

1 Iz tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnica zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi delež 1/2 parcele 002/2. 2 J. Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 91. 3 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 95/2016 z dne 26. 7. 2016. 4 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 95/2016 in II Ips 71/2021. 5 Iz zaslišanja tožnice je bilo razvidno, da pojmovno ne razlikuje med tožbo in sodbo.