Jedro

Sevanje infrardečih in ultravioletnih žarkov in nastanek plinov ter par je za zdravje tožnika pomenilo povečano nevarnost, zato je za škodo iz naslova poklicne bolezni vsaj objektivno - če ne že krivdno (zaradi nadurnega dela) - odgovorna tožena stranka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo 2,000.000,00 SIT kot odškodnino zaradi posledic poklicne bolezni. Ugotovilo je, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke iz 1. in 2. odstavka 154. člena ZOR, saj je toženka zagotovila tožeči stranki kot varilcu varno delovno okolje in poskrbela za izvajanje vseh varnostnih ukrepov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V svoji obrazložitvi je poudarilo, da tožnik ni opravljal nevarne dejavnosti, če pa je kot varilec delal preko polnega delovnega časa, te okoliščine ni mogoče šteti v breme tožene stranke.

Tožnik je proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, v kolikor ne bo samo spremenilo izpodbijane sodbe tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke ni uporabilo določb 173. in 174. člena ZOR, ki bi jih za pravilno razsojo moralo uporabiti. Ker je iz mnenja izvedenca razvidno, da poklicna bolezen, kot je bila ugotovljena pri tožniku, praviloma nastopi pri osebah, ki opravljajo več let delo varilca, je podana odgovornost za nastalo škodo iz domnevne vzročnosti v smislu 173. člena ZOR. Tožena stranka, po mnenju revizije, z ničemer ni dokazala, da nevarna dejavnost ni bila vzrok za nastanek poklicnega obolenja pri tožniku oziroma njegove invalidnosti.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Utemeljena je graja zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišči utemeljujeta svoje sklepanje o neobstoju objektivne odgovornosti tožene stranke s tem, da delo varilca, ki se je opravljalo z ustreznimi zaščitnimi sredstvi, ni šteti za nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Zato bi za podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke bilo pravno upoštevno le njeno krivdno ravnanje. Takšno sklepanje ni pravilno.

V določbi 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) je uzakonjena domneva vzročnosti, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Kaj je nevarna stvar iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika, ZOR ne določa. Zato je pojem "nevarna stvar" oziroma "nevarna dejavnost" po svoji vsebini pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru izoblikuje sodna praksa. Nevarna dejavnost je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne, prav tako - nevarna stvar ni nevarna sama po sebi, pač pa postane taka glede na okoliščine primera. Nevarne so, po mnenju revizijskega sodišča, vse premične in nepremične stvari, pri katerih položaj, raba, lastnosti ali samo njihov obstoj povzročajo povečano nevarnost nastanka škode za življenje in zdravje ljudi ali na drugih dobrinah. Nevarna dejavnost pa ni podlaga objektivni odgovornosti samo za enkratni škodni dogodek, temveč tudi za trajne škode (tako tudi dr. Boris Strohsack v Odškodninskem pravu in drugih neposlovnih obveznostih - 1996 - stran 119).

V obravnavanem primeru je bila pri tožniku zaradi posledic poklicne bolezni ugotovljena spremenjena delovna zmožnost (sklep SPIZ-a z dne 15.12.1988) in kasneje invalidnost III. kategorije. Bolezen diagnosticirana kot blepharoconjuctivitis chronica professionalis je pri tožniku nastala kot posledica varjenja, ki se je opravljalo v coni infrardečih in ultravijoličastih sevanj. To je pogoj, ki je moral biti izpolnjen po 2. členu točka 35 seznama poklicnih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 38/83), da se je tožniku s sklepom Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznana bolezen štela na podlagi 2. odstavka 35. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 do 44/90) kot poklicna. Po 1. odstavku omenjenega zakonskega določila so poklicne bolezni po tem zakonu določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na delih oziroma nalogah, ki jih je zavarovanec opravljal. Poklicne bolezni in dela oziroma delovne naloge, na katerih se pojavljajo te bolezni, in pogoji, po katerih se štejejo za poklicne bolezni, so bila na podlagi napotilne norme iz 2. odstavka določene s prej omenjenim sporazumom o seznamu poklicnih bolezni.

Če je bil tožnik, po ugotovitvah obeh sodišč, izpostavljen neposrednemu vplivu sevanj ultravijoličastih in infrardečih žarkov iz obločnega plamena ter plinov in kovinskih par (HTV predpisi za varilce in rezalce - priloga B4) ne samo v trajanju rednega delovnega časa, ampak tudi preko polnega delovnega časa, bi morali sodišči tak način neavtomatiziranega varjenja šteti kot nevarno dejavnost. Sevanje infrardečih in ultravioletnih žarkov in nastanek plinov ter par je za zdravje tožnika pomenilo povečano nevarnost, zato je za škodo iz naslova poklicne bolezni vsaj objektivno - če ne že krivdno (zaradi nadurnega dela) - odgovorna tožena stranka. Tožniku, ki je utrpel na delu pri njej okvaro zdravja, mora povrniti škodo, če mu je nastala.

Ker sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo (173. in 174. člen ZOR), in zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista odločali o obstoju in višini škode, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP/77 razveljavilo sodbi obeh sodišč.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje, ki mu je zadeva vrnjena v novo sojenje, ugotoviti vse posledice, zaradi katerih je tožniku normalna aktivnost omejena ali otežkočena, zato pa ne zadošča le ugotovitev odstotka zmanjšanja življenjske aktivnosti. Znesek pravične odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odvisen od narave in teže vseh prizadetosti oškodovanca, vezanih na to obliko škode in ne zgolj na nezmožnost opravljanja poklica varilca.

Določbe ZPP/77 in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).