Jedro

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga stranke lahko vložijo do konca postopka na prvi stopnji, vendar pa je treba pri njegovi obravnavi izhajati iz njihovih pravočasnih trditev o dejstvih.

Izrek

I. Pritožba prvega toženca se zavrže. II. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženca dolžna solidarno plačati znesek 230.865,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencema povrniti njune pravdne stroške, vsakemu v višini 4.144,95 EUR (primerjaj popravni sklep z dne 7. 10. 2014).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da iz sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče opustilo zaslišanje drugega toženca. To bi bilo nujno, ker je v celoti verjelo obema tožencema glede vračila denarja, kljub očitanim razlikam v izpovedbi prvega toženca in zapisom v vlogah obeh tožencev v postopku. Sodba je protislovna, saj se najprej sklicuje na sklenjene posojilne pogodbe, nato zaključi, da je bila sklenjena samo soinvestitorska pogodba, ker je tožnik znesek izročil z namenom investiranja in ne posojila. Pri tem sodišče spregleda nedoločeno in neopredeljeno vsebino soinvestitorske pogodbe, pa tudi, da sta toženca izročitev zneska 25.000.000,00 SIT imenovala posojilo. Prvi toženec je v odgovoru na tožbo zapisal, da je šlo v celotnem razmerju za eno samo posojilo, ki ga je tožnik tožencema izročil v letu 2001 v višini 100.000,00 EUR. To stališče je potrdil tudi tožnik, zaslišan kot stranka. Sodišče spregleda vzročno zvezo in logično verigo med soinvestitorsko pogodbo ter kar osmimi posojilnimi pogodbami. Na posojilo kaže tudi 18. točka obrazložitve sodišča, ki govori o vračilu denarja in ne o izplačilu dobička. Tožnik pojasnjuje, da toženca nista imela ali pa nista hotela vrniti denarja, ki jima ga je izročil. Namen, da tožnik dobi povrnjen denar, so stranke zato izrazile v osmih posojilnih pogodbah, ki so jih podpisale kot odrasle osebe. Da sta bila toženca v podpis prisiljena, nista izkazala. Očitno so pravdne stranke izrazile namen, da obveznost po soinvestitorski pogodbi preneha, obstaja pa obveznost po posojilnih pogodbah. Šlo je za celovit in enovit pravni posel, ki se je odrazil v sklenjeni soinvestitorski pogodbi in v vseh posojilnih pogodbah. S podpisom slednjih je bil izražen namen prenovitve, za kar posebna oblika ni pogoj. Stališče, da je obstajala obveznost na vračilo 25.000.000,00 SIT po soinvestitorski pogodbi, je torej napačno. Zmoten je tudi zaključek o vrnitvi posojila. Po domnevni vrnitvi zneska 80.000,00 EUR sta oba toženca s tožnikom podpisala še šest posojilnih pogodb, sodišče pa kar verjame prvemu tožencu, da je tako visoke zneske vračal brez potrdila, z obrazložitvijo, da med znanci, ki si zaupajo, ni nič nenavadnega, da se potrdila ne piše. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi bili znanci, ki bi poslovali na domač način. Na zaupanje je šlo pri sklepanju soinvestitorske pogodbe, ne pa, da bi za takšne zneske ne podpisovali pogodb in potrdil o vračilu denarja. Prvi toženec o ožjem razmerju s tožnikom ni izpovedal ničesar. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj verjame prvemu tožencu, da je prav 14. 3. 2008 vrnil 80.000,00 EUR in v začetku januarja 2012 še trikrat 20.000,00 EUR. V svoji izpovedbi se ni spomnil, kdaj naj bi vrnil 60.000,00 EUR in 20.000,00 EUR, in tudi ne, kdaj in kakšne zneske naj bi še vrnil tožniku. Hkrati je prvi toženec na istem zaslišanju izpovedal, da je bila soinvestitorska pogodba podpisana ali leta 2007 ali leta 2008. Ob tako nasprotujoči izpovedbi in polni izgubi spomina je sodišče verjelo konstruktu tožencev, naj bi prvi toženec tožniku vrnil 80.000,00 EUR 14. 3. 2008 in nato v januarju 2012 še 60.000,00 EUR brez vsakih potrdil. Zmotno je tudi stališče glede ugovora zastaranja. Sodišče je spregledalo, da je prvi toženec na naroku izpovedal, da ne ve, kdaj je bila podpisana soinvestitorska pogodba, prav tako se ni mogel spomniti, kdaj naj bi vrnil denar. Zato je odločitev, da je zastaralni rok začel teči 1. 11. 2006, zmotna. V zvezi z drugim tožencem se sodišče ni opredelilo do osmih posojilnih pogodb in kakšna je obveznost iz tega naslova, prav tako drugega toženca ni zaslišalo. Iz sodbe ni jasno, zakaj ne verjame tožniku in se ne opredeli do podpisanih pogodb. V tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodba tudi kot celota ni ustrezna, saj je obrazložitev nerazumljiva, ker nima nobene konsistence. Mešajo se navedbe strank z obrazložitvami, te so si v posameznih točkah v nasprotju, so nerazumljive in nelogične.

3. Prvi toženec vlaga pritožbo zoper stroškovno odločitev in opozarja na neskladje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo glede prisojenih stroškov.

4. Na pritožbo tožnika sta odgovorila oba toženca in prerekala podane pritožbene navedbe.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba prvega toženca ni dopustna.

O pritožbi prvega toženca

6. Sodišče je odpravilo očitno pisno pomoto v 2. točki izreka, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov, s popravnim sklepom z dne 7. 10. 2014, ki je postal pravnomočen 3. 11. 2014. Prvi toženec, ki v pritožbi zgolj opozarja na (odpravljeno) neskladje glede obrazložitve povračila stroškov z izrekom, po izdaji popravnega sklepa za takšno pritožbo nima več pravnega interesa. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP.

O pritožbi tožnika:

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankami niso sporne, izhaja, da je tožnik kot investitor s tožencema kot posrednikoma 4. 7. 2002 sklenil soinvestitorsko pogodbo, po kateri jima je izročil denarna sredstva v višini 25.000.000,00 SIT. Znesek je bil namenjen izključno za investicije v nepremičnine, ustvarjeni dobiček pa naj bi se delil 60 % v korist investitorja in 40 % v korist posrednikov. Iz pogodbe izhaja, da sta posrednika dolžna investitorju enkrat letno podati investitorsko poročilo, v katerem se opredelijo dejanja posrednikov. Sredstva so bila dana na razpolago za nedoločen čas, v primeru, da jih investitor želi vrnjene, mora počakati na zaključek investicije. Tožnik in toženca so podpisali tudi osem posojilnih pogodb (prvo 30. 10. 2006, zadnjo 1. 4. 2011), v katerih je tožnik nastopal kot kreditodajalec, toženca pa kot kreditojemalca, pogodbe so bile sklenjene verižno, tako da so se k prejšnji glavnici pripisale obresti in podpisala nova pogodba, denar pa tožencema po nobeni izmed posojilnih pogodb ni bil izročen, prejela sta ga zgolj po prvi soinvestitorski pogodbi.

8. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali so stranke s sklenitvijo posojilne pogodbe želele prenoviti svojo obveznost po soinvestitorski pogodbi v skladu s 323. členom OZ, torej nadomestiti prejšnjo obvezo glede investiranja in delitve dobička z obveznostjo po posojilnih pogodbah, ali pa so bile posojilne pogodbe fiktivne narave, sklenjene zaradi zavarovanja prvotne obveznosti, ki je še vedno obstajala.

9. Dokazni zaključek sodišča, da stranke niso izkazale volje za prenovitev obveznosti, je po oceni pritožbenega sodišča vprašljiv oziroma vsaj preuranjen. V dokaznem postopku namreč ni bilo razčiščeno, ali so stranke imele še namen ohraniti v veljavi prvotno pogodbo, torej ali so se investicije še opravljale in ali je bila pogodba še živa, oziroma so s kasnejšo pogodbo želele na nov način urediti svojo obveznost, tako da bi se določile fiksne obresti in rok vračila. Zaslišanje udeležencev pogodbenega razmerja ni potekalo v tej smeri, zato tudi njunih izpovedb ni mogoče razlagati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožnik je res izpovedoval o posojilu že, ko je govoril o soinvestitorski pogodbi, kar pa je mogoče razumeti, saj ni pravni strokovnjak, tudi po soinvestitorski pogodbi pa je lahko zahteval povračilo celotnega izročenega zneska, kot bi ga posodil. Iz njegove izpovedbe ni mogoče sklepati, da je še štel investitorsko pogodbo za veljavno po podpisu posojilne pogodbe, saj je jasno navedel, da po tem podpisu ni bil več za soinvesticije, ker vanje ni imel vpogleda. Prvi toženec je ob zaslišanju navedel, da je tožnik zahteval vračilo zneska po soinvestitorski pogodbi, česar toženca nista mogla (oziroma želela) storiti, zato je nanju pritiskal, da skleneta posojilno pogodbo. Dodal je, da to ni bilo v njunem interesu, saj je bila prva pogodba sklenjena za nedoločen čas. Iz tega je mogoče sklepati, da sta s podpisom posojilne pogodbe toženca pristala na novo pogodbeno razmerje, ki nadomesti prejšnjega, in ne obratno, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Namreč tudi iz trditev prvega toženca v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2012 izhaja, da je po plačilu zneska 80.000,00 EUR tožniku ostal dolžan le še 58.854,00 EUR, kar implicira, da je štel kot veljavno obveznost iz posojilne pogodbe z dne 1. 7. 2007, do česar se sodišče ni opredelilo. Ker je vprašanje narave veljavnega pravnega posla med strankami ključno za ugotovitev višine obveznosti, dejansko stanje v tej smeri pa ni bilo dovolj razčiščeno, je pritožbeno sodišče pritožbi iz že omenjenega razloga ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP.

10. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja na kršitev 8. člena ZPP in neizpolnjenosti dokaznega standarda prepričanja glede dokazne ocene ugotavljanja vračila izročenega zneska, v tem delu pa sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj nasprotni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvi toženec je v odgovoru na tožbo zatrdil, da je 14. 3. 2008 iz svoje družbe prejel 80.000,00 EUR kot vračilo posojila, kar naj bi izročil tožniku. V mesecu januarju 2012 pa naj bi mu izročil še trikrat po 20.000,00 EUR, kot potrjujejo izpiski TRR, kjer so zneski označeni kot dvig gotovine. Priloženi listinski dokazi kažejo zgolj, da si je prvi toženec izplačal določena denarna sredstva, ne pa, da jih je izročil tožniku. Slednji je prejem denarja zanikal, prvi toženec pa se je ob zaslišanju spominjal le izročitve zneska 60.000,00 EUR in 20.000,00 EUR, kar pa je bistveno manj, kot izhaja iz njegovih trditev. Zaključek sodišča, da je izkazal celotno vračilo dolgovane obveznosti, je zato v nasprotju z izvedenimi dokazi in zanj v spisu ni najti podlage. Vendar pa je prvi toženec predlagal tudi, naj sodišče pozove tožečo stranko, da izkaže svoj promet na računu v spornem obdobju, česar slednje ni storilo, pri čemer zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo. Tudi v tem delu zato sodba ne prepriča in se bo sodišče v nadaljevanju postopka moralo opredeliti, ali in koliko denarja sta toženca tožniku vrnila, za kar je dokazno breme na njuni strani.

11. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga stranke lahko vložijo do konca postopka na prvi stopnji, vendar pa je treba pri njegovi obravnavi izhajati iz njihovih pravočasnih trditev o dejstvih. Drugi toženec je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da v letu 2006 investicije še niso bile zaključene, zato tožnik ne bi smel terjati sredstev po soinvestitorski pogodbi, saj obveznost takrat še ni zapadla. Investicije so bile delno zaključene v letu 2008 (4. točka pripravljalne vloge) in takrat sta toženca (oba) tožniku vrnila prvi del njegove investicije po soinvestitorski pogodbi. Upoštevajoč te trditve druge tožene stranke, ki se udeležbi v postopku očitno izmika, je pa ugovarjala zastaranje obveznosti, terjatev tožnika glede na čas vložitve tožbe 20. 12. 2011 in petletni zastaralni rok ni mogla zastarati, tudi če bi držalo, da do prenovitve obveznosti v posojilno razmerje ni prišlo.

12. Ker je glede na vse navedeno o ključnih vprašnjih v postopku, torej naravi pogodbene obveznosti med strankami v zvezi z morebitno prenovitvijo soinvestitorske pogodbe ter višini obveznosti, dejansko stanje treba podrobneje razčistiti, razlogi sodbe pa so med seboj v nasprotju in nekonsistentni, je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki sodišča so razvidni iz predhodnih točk obrazložitve.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.