Jedro

Po določbah 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je v prejšnjem postopku sodelovala kot stranka, glede na določbo tretjega odstavka 43. člena ZUP (po kateri ima stranski udeleženec postopka v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače) pa lahko predlog za obnovo postopka vloži tudi stranski udeleženec (to je oseba, ki se je zaradi izkazanega pravnega interesa udeleževala postopka, v tem primeru prejšnjega postopka).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo inšpekcijskega postopka št. 06122-846/2006 iz razloga 2. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) v zadevi gradnje garaže na parceli št. 41/2 k.o. ... investitorja A.A. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil že leta 1992 glede sporne gradnje garaže uveden inšpekcijski postopek, v katerem je bila izdana odločba št. 356.2-907/92 z dne 3. 9. 1992, s katero je bila investitorju naložena ustavitev gradnje. S sklepom št. 356.2-1081/94 z dne 15.2.2001 je gradbena inšpektorica ustavila inšpekcijski postopek št. 356.2-907/92, dne 9. 5. 2006 pa je gradbena inšpektorica z odločbo odredila ustavitev gradnje predmetne lesene garaže in njeno odstranitev. Na pritožbo investitorja je drugostopenjski organ odločbo gradbene inšpektorice z dne 9. 5. 2006 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Z odločbo z dne 13. 11. 2006 je gradbena inšpektorica ugotovila, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno in postopka združila v enotni postopek št. 06122-846/2006. Ker je bil obravnavani postopek v skladu z navedenim končan s sklepom – sklepom o ustavitvi postopka z dne 15.2.2001, obnova le tega ni dovoljena, saj niso izpolnjeni formalni pogoji za obravnavo predloga. Glede na navedeno je bilo potrebno predlog tožeče stranke na podlagi 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l.RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) zavreči. Ne glede na to, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za obravnavanje predloga po vsebini, pa prvostopenjski organ dodaja, da je bil v času, ko je bila izdana odločba gradbene inšpektorice z dne 9. 5. 2006, ki je bila kasneje odpravljena, v veljavi Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. V skladu s tem pravilnikom so se smeli tovrstni objekti – garaže, ki so sodile med enostavne objekte, graditi brez gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in pritrdil stališču prvostopenjskega organa, da postopka, končanega s sklepom, ni mogoče obnoviti. Pritožbene navedbe, da se beseda odločba nanaša na vse odločitve upravnega organa, torej tudi na sklepe, je drugostopenjski upravni organ zavrnil s pojasnilom, da je v 260. členu ZUP jasno navedeno, da se obnovi postopek, ki je končan z dokončno odločbo. Smisel tega izrednega pravnega sredstva je v tem, da se odpravijo posebej hude procesne kršitve tudi po dokončnosti upravne odločbe in se doseže drugačna meritorna odločitev o zadevi.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da v zahtevi za obnovo postopka sploh ni zahtevala obnove postopka navedene opravilne številke. Predlagala je namreč obnovo postopka, v katerem je bilo nazadnje odločeno s sklepom, opr. št. 356.2-1081/94-MT z dne 15. 2. 2001. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega upravnega organa je potrebno ugotoviti, da je pravzaprav zahtevala obnovo postopka št. 356.2-907/92. Ključno v predmetni zadevi pa je vendarle, da upravni organi niso dopustili predlagane obnove postopka zato, ker se je le ta končal s sklepom in ne z odločbo. Takšno materialno stališče upravnih organov je povsem napačno. Določbe 1. odstavka 260. člena ZUP namreč ni moč razumeti tako, kot ga razumeta upravna organa. Ne glede na to, da se s sklepi odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, je lahko stranka v upravnem postopku prikrajšana prav zaradi izdaje sklepa oziroma prav zato, ker v posamezni zadevi ni bila izdana odločba, temveč je bil izdan le procesni sklep. Argumentacija upravnih organov je neustavna, saj pomeni diskriminacijo ter poseg v človekove pravice in svoboščine tožeče stranke v zvezi s 14. členom Ustave RS. Tožeča stranka je arbitrarno diskriminirana, ker domnevno ne sme sprožiti obnove postopka, ker je bil ta končan s sklepom, medtem, ko drugi državljani RS obnove lahko sprožajo v drugih postopkih, ki so bili končani z odločbo. Prav s takšno odločitvijo prihaja do posega v enako varstvo pravic, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave RS ter do posega v pravico do pravnega sredstva, v tem primeru izrednega, ki jo zagotavlja določba 25. člena Ustave. Beseda odločba je splošni izraz za vsakovrstno odločitev, ki jo izda upravni organ. Odločitev, ki jo je zavzela tožena stranka, nasprotuje vsem pravilom razlage pravnih aktov. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijani sklep v celoti odpravi in odloči v zadevi sami, in sicer tako, da tožnikovemu predlogu ugodi in dovoli obnovo postopka. Podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predmetno zadevo vrne v novo odločanje toženi stranki. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti nastale stroške. Hkrati naj se tudi ugotovi, da je bilo z dejanjem upravnih organov poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik predlagal obnovo inšpekcijskega postopka, končanega s sklepom Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356.2-1081/94 z dne 15.2.2001, s katerim je bil ustavljen inšpekcijski postopek, voden pod opr. št. 356.2-907/92 z dne 3.9.1992, saj tako tudi sam zatrjuje.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke o zavrženju predloga za obnovo pravilna in na zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka.

Po 2. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, končana v upravnem postopku), obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

Po določbah 261. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je v prejšnjem postopku sodelovala kot stranka (glej 42. člen ZUP), glede na določbo tretjega odstavka 43. člena ZUP (po kateri ima stranski udeleženec postopka v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače) pa lahko predlog za obnovo postopka vloži tudi stranski udeleženec (to je oseba, ki se je zaradi izkazanega pravnega interesa udeleževala postopka, v tem primeru prejšnjega postopka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v inšpekcijskem postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil niti stranka niti stranski udeleženec, kar potrjujejo tudi njegove navedbe o tem, da se je z vsebino celotnega postopka oz. celo več postopkov seznanil šele leta 2008, ko je prejel sporočilo Varuha človekovih pravic. Da bi to bil, pa tudi ne zatrjuje. Glede na obsežno sodno prakso lahko le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP obnovo postopka predlaga tudi oseba, ki bi morala biti v prejšnjem postopku udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana. Kot že rečeno, pa v obravnavanem primeru tožnik ne predlaga obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP.

Glede na navedeno v tem primeru po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da je upravičeni predlagatelj obnove postopka. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ko je na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP tožnikov predlog zavrgla, saj ga ni podala upravičena oseba.

Ker iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa in upravnega spisa jasno izhaja, da se je navedeni postopek št. 3562-1081/94 združil s postopkom 06122-846/2006, tudi niso utemeljeni tožbeni ugovori, da je prvostopenjski upravni organ odločil o nečem, česar tožnik ni predlagal in da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Poleg tega tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvomno izhaja, da se nanaša prav na postopek, v katerem je bilo nazadnje odločeno s sklepom opr. št. 356.2-1081/94-MT z dne 15.2.2001, katerega obnovo je tožnik predlagal Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (3. alineja 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1). Hkrati je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.