Jedro

Neto prejemek iz delovnega razmerja se poračuna s celotnim zneskom, ki ga je toženec prejel od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava, četudi je toženec kot s. p. od tega zneska odvedel davke in prispevke. Davke in prispevke, ki jih je toženec kot s. p. plačal v zvezi s civilnopravnim razmerjem s tožnico, glede katerega je kasneje s pravnomočno sodbo odpadla podlaga, bo namreč toženec lahko zahteval nazaj po pravilih davčnega postopka.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se sedaj glasi:

1."1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 33.666,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2022 dalje do plačila.

2.Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 881,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2019 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 33.666,50 EUR od 23. 5. 2019 do vključno 31. 1. 2022.

3.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.226,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.".

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 640,50 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 34.548,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2019 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu stroške postopka v znesku 4.794,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je o identičnem vprašanju vračila preplačila na podlagi pogodb civilnega prava, glede na plačila iz kasneje ugotovljenega delovnega razmerja, odločalo že pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 189/2021. Tako je potrdilo sodbo, s katero je bilo odločeno, da mora tožena stranka kot oseba, ki je prejemala plačila na podlagi pogodb civilnega prava in za katero je bilo nato odločeno, da je v delovnem razmerju, vrniti vse, kar je prejela na podlagi pogodb civilnega prava in presega neto prejemke iz delovnega razmerja. Zavzeto je bilo stališče, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je tožena stranka plačala kot s. p. Te bo lahko slednja zahtevala nazaj po davčnem postopku. Sodišče prve stopnje pa je odstopilo od tega stališča. Odstop je arbitraren in neobrazložen. Poudarja, da so davki in prispevki, ki jih je bil dolžan plačati toženec kot s. p., bistveno drugačni kot davki in prispevki iz delovnega razmerja. To niti ni bilo predmet obravnavanja, zato se o tem niti ni mogla izreči. Meni, da je bistveno, da se je s sodbo o ugotovitvi delovnega razmerja spremenil pravni status plačil. Zato ima toženec možnost zahtevati vračilo davkov in prispevkov, ki jih je plačal kot s. p. Delovno razmerje ima namreč pri obračunu davkov in prispevkov prednost pred samozaposlitvijo. Tožnica je zanj že odvedla davke in prispevke iz delovnega razmerja. Posledično ji mora toženec vrniti vse, kar je od nje prejel več, kot znaša njegova neto plača iz delovnega razmerja. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in poudarja, da je tožba neutemeljena tudi iz drugih razlogov, ki jih sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožničin zahtevek za vračilo denarnega zneska, ki ga je plačala tožencu na podlagi pogodb civilnega prava v obdobju od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2017 in ki presega znesek neto prejemkov iz naknadno, s pravnomočno sodbo ugotovljenega delovnega razmerja med strankama v tem obdobju. Pravilno je obrazložilo, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka v določilu tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s prvim odstavkom tega člena, skladno s katerim je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla, to dolžan vrniti.

6.S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1550/2017 z dne 2. 11. 2018 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 110/2019 z dne 23. 5. 2019 je bilo namreč ugotovljeno delovno razmerje med strankama v obdobju od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2017, tožnici (v navedenem sporu kot toženki) pa je bilo naloženo, da za to obdobje tožencu (v navedenem sporu kot tožniku) obračuna plače za 41. plačni razred v dosojenih zneskih ter od teh zneskov odvede davke in prispevke, kar je tožnica dne 23. 7. 2019 tudi izvršila. S pravnomočnostjo navedene sodbe je odpadla dotedanja civilnopravna narava razmerja med strankama in je bila vzpostavljena delovnopravna podlaga tega razmerja. Posledično je toženec dolžan vrniti tožnici znesek, ki ga je od nje prejel na podlagi pogodb civilnega prava in ki presega neto prejemke plač, do katerih je upravičen iz naslova delovnega razmerja.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec kot s. p. od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava prejel skupni znesek 114.739,97 EUR. Ta znesek izhaja iz izvedenskega mnenja in med strankama niti ni (bil) sporen. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, naj bi toženec od zneskov, prejetih po pogodbah civilnega prava, plačal določen znesek davkov in prispevkov. Vendar pa to za odločitev v tem sporu ni bistveno. Kot pravilno navaja pritožba, je sodišče prve stopnje tako zmotno štelo, da tožnica ne more poračunati neto prejemkov plač, do katerih je toženec upravičen iz naslova delovnega razmerja, s celotnim zneskom izplačil po civilnih pogodbah. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Neto prejemek iz delovnega razmerja se namreč poračuna s celotnim zneskom, ki ga je toženec prejel od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava, četudi je toženec kot s. p. od tega zneska odvedel davke in prispevke. Davke in prispevke, ki jih je toženec kot s. p. plačal v zvezi s civilnopravnim razmerjem s tožnico, glede katerega je kasneje s pravnomočno sodbo odpadla podlaga, bo namreč toženec lahko zahteval nazaj po pravilih davčnega postopka. Kot rečeno, je za to obdobje na podlagi pravnomočne sodbe tožnica za toženca že plačala davke in prispevke iz naslova delovnega razmerja. Vtoževanega zneska torej ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s. p.

8.Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil toženec (potem, ko je tožnica na podlagi navedene pravnomočne sodbe od prisojenih plač odvedla davke in prispevke) upravičen do neto plač iz delovnega razmerja v skupnem znesku 80.191,47 EUR. Tudi ta znesek izhaja iz izvedenskega mnenja in listin v spisu ter med strankama ni (bil) sporen. Po odštetju tega neto zneska plač od že navedenega zneska 114.739,97 EUR, ki ga je toženec prejel od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava, bi bil toženec zaradi odpadle pravne podlage dolžan vrniti tožnici znesek 34.548,50 EUR, približno kolikor tožnica tudi vtožuje od spremembe tožbe dalje (od spremembe tožbe z dne 17. 1. 2025 dalje vtožuje 34.548,49 EUR). Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je del zahtevka v znesku 881,99 EUR, ki je bil predmet spremembe tožbe z dne 17. 1. 2025, že zastaral, česar tožnica v pritožbi obrazloženo ne izpodbija (pritožbeno sodišče pa v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je tožnica upravičena (le) do povračila zneska 33.666,50 EUR (34.548,49 EUR - 881,99 EUR), v presežku (za plačilo 881,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa tožbeni zahtevek ni utemeljen.

9.Tožnica zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska vračila razlike v plačilih. Plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru neupravičene obogatitve je urejeno v 193. členu OZ. Ta določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker toženec pri pridobitvi vtoževanega denarnega zneska ni bil nepošten (tega tožnica niti ne zatrjuje), saj ga je prejel na podlagi takrat veljavnih pogodb civilnega prava, in ker iz trditev in dokazov ne izhaja, da bi tožnica toženca že pred vložitvijo tožbe pozivala k plačilu tega zneska, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnica upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska 33.666,50 EUR od vložitve tožbe dne 1. 2. 2022 dalje do plačila; v presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 33.666,50 EUR od 23. 5. 2019 do vključno 31. 1. 2022) pa tožbeni zahtevek ni utemeljen.

10.Toženec v odgovoru na pritožbo neutemeljeno vztraja na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil v delovnem razmerju upravičen več kot le do osnovne plače v višini 41. plačnega razreda, kot mu je bila dosojena s pravnomočno sodbo I Pd 1550/2017. Po njegovem mnenju bi moral biti tako upravičen do vseh dodatkov k plači (za delovno dobo, mentorstvo, izmensko delo, za delo ponoči, v nedeljo ipd.), napredovanj, delovne uspešnosti itd., česar pa v sporu I Pd 1550/2017 ni zahteval, zato o tem tudi ni pravnomočno odločeno. Drži sicer stališče toženca, da slednje samo po sebi še ne pomeni, da teh terjatev ne more uveljavljati v tem postopku kot nasprotno terjatev tožničini oziroma kot procesni pobotni ugovor. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da toženec v tem sporu sploh ni navedel določenega denarnega zneska, ki bi ga uveljavljal v pobot. Zato o pobotnem ugovoru že iz tega razloga ni bilo mogoče odločati. Pravilno je sicer stališče toženca v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno presojalo tožničin ugovor zastaranja te toženčeve terjatve. Moralo bi namreč upoštevati določilo 314. člena OZ, ki ureja pobot zastaranih terjatev. A kot rečeno, to ni v ničemer vplivalo na pravilnost odločitve, saj toženec niti ni navedel zneska terjatve, ki jo uveljavlja v pobot. Res je toženec za dokazovanje višine dodatkov predlagal izvedenca. Vendar pa ni možno dokazovanje brez predhodnega zahtevka in trditev stranke. Poleg tega pa te terjatve iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov k plači zaradi njihove narave (od njih bi bilo treba odvesti še davke in prispevke pristojnim državnim organom) tudi sicer (še) ne bi bile pobotljive s tožničino terjatvijo v tem sporu (terjatvi tako niti ne bi bili istovrstni in vzajemni, kar je pogoj za pobot - 311. člen OZ).

11.V zvezi s toženčevo terjatvijo iz naslova stroškov v zvezi z delom in regresom za letni dopust pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se je toženec v zadevi I Pd 1550/2017 odpovedal tožbenemu zahtevku iz naslova stroškov prehrane med delom, v zadevi I Pd 961/2022 pa tožbenemu zahtevku iz naslova regresa za letni dopust, v zvezi s čemer sta bili tudi izdani pravnomočni sodbi na podlagi odpovedi. Neutemeljene so tudi toženčeve navedbe, da je poleg režiserskega dela za tožnico po pogodbah civilnega prava opravljal in obračunaval še druga dela. O tem je sodišče že odločalo v sporu I Pd 1550/2017, v katerem je ugotovilo, da je toženec po pogodbah civilnega prava za tožnico opravljal dela delovnega mesta režiser, za kar mu je tudi dosodilo plačo 41. plačnega razreda.

12.Sodišče prve stopnje je v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo tudi toženčeva ugovora, da bi tožnica lahko terjatev iz neupravičene obogatitve uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu in da gre za že pravnomočno odločeno zadevo, ker je sodišče v zadevi I Pd 1550/2017 tožničin pobotni ugovor zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Bistveno je, da v navedeni zadevi pobotanje še ni bilo mogoče, ker tožničina terjatev takrat še ni nastala, zato o njej tudi ni moglo biti odločeno.

13.Neutemeljen je tudi toženčev ugovor, da je tožnica vedela, da mu plačuje več, kot mu je bila dolžna, saj je vedela, koliko znaša plača režiserja, zato preveč izplačanega zneska ne more zahtevati nazaj. Kot že rečeno, je tožnica tožencu znesek, katerega vračilo terja v tem sporu, plačala na podlagi takrat veljavnih pogodb civilnega prava in v skladu z njimi, kar nenazadnje v svojih navedbah ugotavlja tudi sam toženec. Delovno razmerje med strankama je bilo ugotovljeno kasneje, za nazaj, s čimer pa je odpadla pravna podlaga za plačilo po pogodbah civilnega prava.

14.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 33.666,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2022 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem (to je glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zneska 881,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2019 dalje in zakonskih zamudnih obresti od zneska 33.666,50 EUR od 23. 5. 2019 do vključno 31. 1. 2022) pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica uspela s 97 % svojega zahtevka, je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da ji je toženec dolžan povrniti vse potrebne stroške postopka, saj s sorazmerno majhnim zavrnjenim delom zahtevka niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z določili Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 700 točk za sestavo tožbe, petkrat po 525 točk za sestavo petih pripravljalnih vlog, 700 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo in 350 točk za udeležbo na drugem naroku za glavno obravnavo, skupaj torej 4.375 točk, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 2.625,00 EUR; priznalo ji je še priglašenih 20,00 EUR za materialne stroške4 in 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 3.226,90 EUR, ki ji jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa tožnici ni priznalo priglašenega stroška izvedenca, saj je predujem zanj plačal toženec.

2.Ker je tožnica uspela tudi s pretežnim delom pritožbe (v višini 97 %), je upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z določili Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 875 točk za sestavo pritožbe in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 640,50 EUR, ki ji jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni. Plačila zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov tožnica ni zahtevala, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.