Jedro

Senat sodišča prve stopnje je svojo odločitev, da ugovorom zagovornikov obdolženih ugodi in obtožbe ne dopusti, kazenski postopek pa ustavi, oprl na določbo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, po kateri se obtožbe ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Senat sodišča prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložil, da protipravnost ravnanja izključujejo zakonske določbe ZGD-1, ki urejajo vodenje in odgovornost obvladujoče družbe, in sicer so to določbe 541., 542. in 543. člena ZGD-1. Čeprav pritožba tega izrecno ne navede, pa je ob preizkusu njenih pritožbenih izvajanj ugotoviti, da je senat sodišča prve stopnje svojo odločitev, da dejanje ni protipravno, utemeljil na podlagi napačnih določb ZGD-1, kar pritožba tudi smiselno zatrjuje. Senat sodišča prve stopnje je namreč protipravnost dejanja izključil na podlagi določb, ki urejajo pravila o vodenju in odgovornosti, kadar je sklenjena pogodba o obvladovanju (t.i. pogodbeni koncern, 2. alineja prvega odstavka 530. člena v povezavi z 541. členom ZGD-1), pri tem pa stranke ne zatrjujejo, da bi bilo med družbama taka pogodba sklenjena, niti to ne izhaja iz podatkov spisa. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da so vpletene družbe med seboj povezane s kapitalskimi deleži in na tej podlagi so med njimi vzpostavljeni odnosi obvladujoča-odvisna družba. V gospodarskem pravu namreč velja domneva, da je družba v večinski lasti odvisna od družbe, ki ima v njej večinski delež (drugi odstavek 529. člena ZGD-1). Gre za t.i. dejanski koncern, ki ga sestavljajo ena obvladujoča družba in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe (1. alineja prvega odstavka 530. člena ZGD-1).

Razlikovanje med pogodbenim dejanskim koncernom je v obravnavanem primeru pomembno vprašanje pri presoji, ali so izpolnjeni zakonski znaki obdolžencem očitanih kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in vrne senatu sodišča prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 18676/2013 z dne 21. 9. 2018 ugodil ugovorom zagovornikov obdolženih M.V., M.K. in I.M., vloženih zoper obtožnico Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije SDT-Kt/10/2009 z dne 23. 4. 2015, popravljeno dne 20. 5. 2015, spremenjeno dne 1. 6. 2015, popravljeno dne 5. 2. 2016 in 20. 11. 2017, in sklenil, da se obtožba, vložena zoper obdolžena M.V. in M.K. zaradi kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter zoper obdolženega I.M. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolžene M.V., M.K. in I.M. po 1. točki 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavi. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka in potrebni izdatki, ki so nastali obdolženim M.V., M.K. in I.M., ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju SDT) zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovore zagovornikov zoper obtožnico zavrne.

3. Na pritožbo državne tožilke so podali odgovor zagovorniki obdolženega M.V., odvetniki iz Odvetniške pisarne T. in p. d.o.o. iz L., zagovornik obdolženega M.K., odvetnik M.F. iz C., ter zagovornik obdolženega I.M., odvetnik M.Ž. iz M.S. Vsi zagovorniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba državne tožilke je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je opis dejanj kljub spremembam in dopolnitvam obtožnice še vedno v precejšnji meri nejasen in nepregleden, in je moč iz njega ter iz podatkov spisa v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji za lažje razumevanje primera izluščiti naslednja dejstva: - obdolženi M.V. je bil direktor gospodarske družbe M. d.d., obdolženi M.K. je bil direktor gospodarskih družb P.m.i. d.d., M. P.R. d.o.o. in prokurist družbe P.P. d.o.o., obdolženi I.M. pa je bil direktor gospodarske družbe P.P. d.o.o.; - gospodarske družbe M. d.d., P.m.i. d.d., M.P.R. d.o.o. in P.P. d.o.o. so bile gospodarske družbe, ki so spadale v Skupino M., in sicer: - gospodarska družba M. d.d. je bila večinski lastnik gospodarske družbe P.m.i. d.d.; - gospodarski družbi M. d.d. in P.m.i. d.d. sta v gospodarski družbi M.P.R. d.o.o. imeli deleže, in sicer vsaka je imela 9% delež gospodarske družbe M.P.R. d.o.o.; - gospodarska družba P.m.i. d.d. pa je imela 100% delež v gospodarski družbi P.P. d.o.o.; - Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve (v nadaljevanju Zavod) je z gospodarskima družbama M. d.d. in M.P.R. d.o.o. sklenil pogodbi, s katerima sta se ti dve družbi zavezali, da bosta za Zavod imeli vhlevljeno določeno količino pitanih prašičev (osnovni pogodbi); - Zavod in gospodarska družba M. d.d. sta osnovno pogodbo sklenili 24. 11. 2005, Zavod in gospodarska družba M.P.R. d.o.o. pa dne 3. 12. 2007; - Zavod je gospodarskima družbama M. d.d. in M.P.R. d.o.o. izplačal znesek, kot je bil dogovorjen z osnovnima pogodbama, in sicer gospodarski družbi M. d.d. znesek 1.037.316,29 EUR, gospodarski družbi M.P.R. d.o.o. pa znesek 361.655,56 EUR; - gospodarska družba P.P. d.o.o. je z gospodarskima družbama M. d.d. in M.P.R. d.o.o. sporni podizvajalski pogodbi o pitanju prašičev sklenila dne 18. 11. 2008, s katerima je prevzela obveznosti, ki sta jo imeli gospodarski družbi M. d.d. in M.P.R. d.o.o. do Zavoda, to je vhlevanje pitanih prašičev; - iz vsebine podizvajalskih pogodb izhaja, da sta neodplačni, ker nimata elementov odplačnega pravnega posla, saj v pogodbah ni navedena vrednost predmeta pogodb, niti za kako dolgo se sklepata oziroma kdaj obveznost zapade, niti ni navedeno, da bi gospodarski družbi M. d.d. in M.P.R. d.o.o. P.P. d.o.o. pokrili stroške vhlevanja pitanih prašičev; - gospodarska družba P.P. d.o.o. je gospodarski družbi M. d.d. v zvezi s sklenjeno podizvajalsko izstavila dva računa v skupnem znesku 1.037.316,29 EUR, gospodarski družbi M.P.R. d.o.o. pa en račun v znesku 362.654,26 EUR, navedeni računi pa niso bili nikoli plačani, odveden in plačan je bil zgolj DDV.

6. Iz obširnega opisa obdolžencem očitanih kaznivih dejanj je mogoče povzeti, da obtožba obdolženemu I.M. očita, da je kot direktor odvisne gospodarske družbe P.P. d.o.o. s podpisom navedenih spornih podizvajalskih pogodb o pitanju prašičev z družbama M. d.d. in M.P.R. d.o.o. zlorabil svoj položaj in opustil dolžnosti, ker ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker je podpisal za njegovo gospodarsko družbo škodljiva posla, ker se je pri tem zavedal, da sta pogodbi neodplačni in da njegova gospodarska družba nima dovolj sredstev za izvedbo poslov in bo s tem ogroženo normalno poslovanje družbe, s tem pa ni ravnal v korist svoje gospodarske družbe P.P. d.o.o., posledično pa je bil zaradi tega nad družbo uveden stečaj, s čimer je storil dve kaznivi dejanji zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Obdolženima M.V. in M.K. pa obtožba očita, da sta obdolženega I.M. naklepoma napeljala k storitvi navedenega kaznivega dejanja, in sicer da je obdolženi M.V. s pozicije vodilnega in odločujočega subjekta obvladujoče gospodarske družbe M. d.d., katere direktor je bil, obdolženi M.K. pa kot direktor P.m.i. d.d. in direktor družbe M.P.R. d.o.o. ter kot prokurist družbe P.P. d.o.o. s pozicije vodilnega subjekta tako v obvladujočih kot v odvisnih družbah, obdolženemu I.M. kot direktorju odvisne družbe P.P. d.o.o. naročila, da navedeni sporni podizvajalski pogodbi podpiše, saj se je moral na podlagi poziva, ki sta mu ga obdolžena V. in K. posredovala preko podrejenih v gospodarski družbi P.m.i. d.d. in M. d.d., zglasiti v notarski pisarni v M., kjer sta ga čakala tako obdolženi V. kot obdolženi K. in kjer je vnaprej pripravljeni pogodbi v njuni prisotnosti tudi podpisal, pri tem pa so se vsi obdolženci zavedali, da gre za neodplačna pravna posla in da zgoraj navedeni računi, ki jih je naknadno izdala družba P.P. d.o.o. gospodarskima družbama M. d.d. in M.P.R. d.o.o. ne bodo nikoli plačani, saj gre za fiktivne račune, katerih namen je bil prikazati, da so sklenjene podizvajalske pogodbe o pitanju prašičev odplačne, čeprav to iz vsebine pogodbe ne izhaja, pri tem pa so se vsi trije obdolženci zavedali škodljivosti sklenjenih podizvajalskih pogodb in so bili tudi seznanjeni s finančnih položajem vpletenih gospodarskih družb, prav tako so se zavedali, da družbi M. d.d. in M.P.R. d.o.o. teh obveznosti po podizvajalski pogodbi tudi ne bosta plačali, s tem pa je bila odvisni družbi P. povzročena premoženjska škoda v skupni višini 1.398.960,55 EUR, oziroma sta v tej višini obvladujoči družbi M.P.R. d.o.o. in M. d.d. pridobili premoženjsko korist, slednji pa odvisni družbi za sklenitev škodljive podizvajalske pogodbe nista nudili nikakršne odmene, k čemur ju zavezuje Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in tudi dogovora o tem ni bilo.

7. Senat sodišča prve stopnje je svojo odločitev, da ugovorom zagovornikov obdolženih ugodi in obtožbe ne dopusti, kazenski postopek pa ustavi, oprl na določbo 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, po kateri se obtožbe ne dopusti in kazenski postopek ustavi, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Senat sodišča prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložil, da protipravnost ravnanja izključujejo zakonske določbe ZGD-1, ki urejajo vodenje in odgovornost obvladujoče družbe, in sicer so to določbe 541., 542. in 543. člena ZGD-1. V izpodbijanem sklepu pojasnjuje, da zatrjevana naročila obdolženih V. in K. obdolženemu M. predstavljajo navodila v smislu prvega odstavka 541. člena ZGD-1, in da se je obdolženi I.M. kot direktor odvisne družbe bil dolžan ravnati po njih in jih ni smel zavrniti, ker mora poslovodstvo odvisne družbe izpolnjevati navodila obvladujočih družb, tudi če po mnenju poslovodnega organa odvisne družbe dana navodila ne koristijo interesom obvladujoče družbe, ali pa z njo povezanih koncernskih družb (drugi odstavek 542. člena ZGD-1), obvladujoča gospodarska družba pa bo škodo, ki bi pri tem nastala, morala v vsakem primeru poravnati (542. člen ZGD-1). Zato po stališču senata sodišče prve stopnje ni pomembno, ali se je I.M. zavedal slabega finančnega položaja vpletenih gospodarskih družb in ali je intimno hotel podpisati sporne pogodbe, pomembna pa ni niti zavest o neodplačnem pravnem poslu, ker se je kot direktor odvisne družbe na podlagi zgoraj navedenih določb ZGD-1 lahko zavedal, da bosta obvladujoči gospodarski družbi morali njegovi družbi kot odvisni družbi poravnati škodo, če ji bo nastala zaradi prevzema spornih poslov, ki jih je po zakonu odvisna družba morala prevzeti. Če pa obvladujoča družba zaradi finančnih razmer odvisni družbi škode ne more poravnati, ker je sama zašla v težave, potem pa taka okoliščina po stališču senata sodišča prve stopnje kazensko pravno ni pomembna.

8. Pritožba ima prav, da so taki zaključki sodišča prve stopnje napačni, ko navaja, obvladujoča družba ne sme dajati protipravnih navodil in da mora odvisna družba preizkusiti, ali je navodilo obvladujoče družbe protipravno, saj ga v tem primeru ne sme izvršiti, poslovodstvo odvisne družbe pa mora z vso potrebno skrbnostjo preveriti verjetnost izravnave prikrajšanja.

9. Čeprav pritožba tega izrecno ne navede, pa je ob preizkusu njenih pritožbenih izvajanj ugotoviti, da je senat sodišča prve stopnje svojo odločitev, da dejanje ni protipravno, utemeljil na podlagi napačnih določb ZGD-1, kar pritožba tudi smiselno zatrjuje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Senat sodišča prve stopnje je namreč protipravnost dejanja izključil na podlagi določb, ki urejajo pravila o vodenju in odgovornosti, kadar je sklenjena pogodba o obvladovanju (t.i. pogodbeni koncern, 2. alineja prvega odstavka 530. člena v povezavi z 541. členom ZGD-1), pri tem pa stranke ne zatrjujejo, da bi bilo med družbama taka pogodba sklenjena, niti to ne izhaja iz podatkov spisa. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da so vpletene družbe med seboj povezane s kapitalskimi deleži in na tej podlagi so med njimi vzpostavljeni odnosi obvladujoča-odvisna družba. V gospodarskem pravu namreč velja domneva, da je družba v večinski lasti odvisna od družbe, ki ima v njej večinski delež (drugi odstavek 529. člena ZGD-1). Gre za t.i. dejanski koncern, ki ga sestavljajo ena obvladujoča družba in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe (1. alineja prvega odstavka 530. člena ZGD-1). V drugi alineji 5. točke obrazložitve tega sklepa so podrobno pojasnjene kapitalske povezave med družbami M. d.d., P.m.i. d.d., M.P.R. d.o.o. ter P.P. d.o.o., ki izhajajo iz podatkov spisa in iz tega je posledično razvidno, da so družbe v Skupini M. med seboj povezane v dejanskem koncernu, pri čemer gospodarska družba M. d.d. predstavlja krovno družbo. Pritožbeno sodišče pri tem iz previdnosti opozarja, da je iz povzetih kapitalskih povezav razbrati, da sta gospodarski družbi M. d.d. in P.m.i. d.d. obvladujoči družbi v razmerju do odvisne družbe P.P. d.o.o., saj ima gospodarska družba M. d.d. večinski delež v gospodarski družbi P.m.i. d.d., ta pa ima 100% delež v odvisni družbi P.P. d.o.o.. Po drugi strani pa glede na opisane kapitalske povezave med družbama M.P.R. d.o.o. in P.P. d.o.o., ki sicer spadata obe v Skupino M., ni razvidno razmerje nadrejenosti in podrejenosti, kar tožilstvo v obtožbi sicer zatrjuje, a tega ne pojasni.

10. Razlikovanje med pogodbenim dejanskim koncernom je v obravnavanem primeru pomembno vprašanje pri presoji, ali so izpolnjeni zakonski znaki obdolžencem očitanih kaznivih dejanj. Pravila o vodenju in odgovornosti v dejanskem koncernu se namreč razlikujejo od pravil o vodenju in odgovornosti v pogodbenem koncernu. ZGD-1 namreč 545. členu določa, da v koncernskih družbah, v katerih ni sklenjena pogodba o obvladovanju, obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali da bi kaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti (prvi odstavek). Če je vpliv obvladujoče družbe neškodljiv, pravica obvladujoče družbe, da vpliva na vodenje odvisne družbe, s stališča odvisne družbe ni problematična. Če pa je vpliv za odvisno družbo škodljiv, je treba zavarovati interese odvisne družbe. Zakon je tako v dejanskih koncernih omejil vpliv obvladujoče družbe v takem obsegu, da je odvisna družba ekonomsko v enakem položaju, kot če bi bila neodvisna oziroma ta je ta v dejanskem koncernu veliko bolj samostojna kot pri pogodbenem koncernu. Odvisna družba v dejanskem koncernu pri svojem poslovanju ni dolžna slediti navodilom obvladujoče družbe. Položaj organa vodenja ali poslovodstva v odvisni družbi je specifičen, saj praviloma vodi družbo samostojno in na lastno odgovornost, kajti nobena zakonska določba ne odpravlja splošnega pravila o pravici in dolžnosti organa vodenja odvisne družbe, da družbo vodi skrbno, samostojno in na lastno odgovornost. V škodo lastne družbe sme organ vodenja ravnati le v primeru, ko s svojim ravnanjem zagotovi, da bo obvladujoča družba prikrajšanje, ki je odvisni družbi nastalo, nadomestila. V tem smislu mora organ vodenja odvisne družbe sam oceniti škodljive posledice vplivanja obvladujoče družbe in storiti vse, da obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Podlaga za takšno ravnanje organa vodenja odvisne družbe pa je določba prvega odstavka 545. člena ZGD-1.1

11. Za škodljiv pravni posel se šteje vsak posel, ki odvisno družbo obvezuje k izpolnitvi brez ustrezne protidajatve in ki neposredno zmanjšuje premoženje družbe. Sicer iz določbe prvega odstavka 545. člena ZGD-1 ne izhaja, kateri organ ocenjuje škodljivost pravnega posla ali ravnanja, a ker ta posel oziroma ravnanje opravi organ odvisne družbe, lahko ta ugotavlja, kakšne bodo posledice takega pravnega posla. Če oceni, da je pravni posel za odvisno družbo škodljiv, in da, če družba ne bi bila odvisna, kot dober poslovodja ne bi ravnal tako, lahko sprejme zaradi interesov koncerna za družbo škodljivo odločitev zavestno in z vednostjo, da je obvladujoča družba dolžna nadomestiti prikrajšanje. Organ vodenja odvisne družbe je tako dolžan ugotoviti posledice svojih odločitev za odvisno družbo in njegova dolžnost je, da oceni škodljivost ravnanja, ki ga zahteva obvladujoča družba, in višino prikrajšanja, ki ga bo utrpela odvisna družba.2

12. Zato pritožba utemeljeno graja, da mora poslovodstvo odvisne družbe pred sklenitvijo za njo škodljivega pravnega posla, preden privoli v odloženo izravnavo prikrajšanja v interesu obvladujoče družbe oziroma koncerna, z vso potrebno skrbnostjo preveriti verjetnost izravnave tega prikrajšanja, in sicer ali ga odvisna družba sploh priznava, ali ga je pripravljena nadomestiti ter ali ga je objektivno sploh sposobna nadomestiti, saj mu to nalaga zakon. Kolikor pa poslovodstvo odvisne družbe ugotovi, da obvladujoča družba prikrajšanja ni pripravljena nadomestiti oziroma ga ni sposobna nadomestiti, lahko oziroma mora sklenitev takega pravnega posla odkloniti, da zaščiti interese svoje družbe. In ker iz vsebine sklenjenih spornih podizvajalskih pogodb ne izhajajo elementi odplačnosti, kot to zatrjuje tožilstvo v opisu dejanja, saj iz njunih določb izhaja zgolj obveznost odvisne družbe, ne pa tudi zaveza odvladujočih družb, da bosta odvisni družbi nadomestili morebitno prikrajšanje oziroma ni ocenjena niti višina prikrajšanja, gre za posel, ki je škodljiv za odvisno družbo P.P. d.o.o.. Zato se glede na zgoraj obrazloženo intimno hotenje ali želja obdolženega I.M. po sklenitvi tega pravnega posla ter njegova zavest o neodplačnosti pravnega posla in zavest o slabem finančnem položaju vpletenih gospodarskih družb pokažejo kot pravno relevantne okoliščine, kot to pravilno zatrjuje pritožba.

13. Pritožba nadalje tudi utemeljeno graja, da je senat sodišča prve stopnje presegel svoja pooblastila, ker se je spustil v obravnavo dejanskega stanja s tem, ko je se ukvarjal z vprašanjem škode, in sicer komu je nastala, v kakšni višini in zakaj je nastala. Senat sodišča prve stopnje namreč v točki 46. obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da je škoda nastala zaradi epidemije nalezljive prašičje bolezni, v točkah 49 do 54 pa pojasnjuje, komu je nastala, in sicer Zavodu, ter v kakšni višini. Vse to je stvar dokazne ocene, ki je pridržana senatu sodišča na glavni obravnavi. V ugovornem postopku izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje med drugim presoja, ali je opisano dejanje kaznivo oziroma ali so izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ter ali je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Tako se je v tem delu senat sodišča prve stopnje dolžan ukvarjati le z vprašanjem, ali opis kaznivega dejanja škodo opisuje in jo v zadostni meri konkretizira, ter ali obstaja zadosti dokazov, da so obdolženci utemeljeno sumljiv dejanja, ki so predmet obtožbe.

14. Na podlagi vsega navedenega se pokaže pritožba kot utemeljena, izpodbijani sklep pa je vsaj preuranjen, če ne nepravilen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter ga vrnilo senatu sodišča prve stopnje v novo odločitev.

15. V ponovljenem postopku bo senat sodišča prve stopnje moral ugotovljene napake odpraviti ter ponovno presoditi, ali so izpolnjeni vsi zakonski znaki obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, za svojo odločitev pa bo moral navesti tehtne razloge. Pri tem bo glede na opis dejanja moral posebej oceniti razmerja med vpletenimi družbami, na katera pritožbeno sodišče opozarja v tem sklepu. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja še na opis kaznivega dejanja, ki obdolženima M.V. in M.K. očita, da sta kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti storila s kršitvijo 264. člen ZGD-1, senat sodišča prve stopnje pa bo moral s tem v zvezi presoditi, ali takšen opis dejanja izpolnjuje zakonske znake očitanih kaznivih dejanj oziroma, ali se tožilstvo pri opisu dejanj, kot jih očita obdolženima V. in K., sklicuje na pravilno določbo ZGD-1, saj je 264. člen ZGD-1 podlaga za civilno odškodninsko odgovornost, kot izpostavljajo zagovorniki v odgovorih na pritožbo. Senat sodišča prve stopnje bo moral kritično presoditi tudi ostala pritožbena izvajanja ter navedbe, ki so jih podali zagovorniki v odgovorih na pritožbo, ki smiselno grajajo nepregleden in nerazumljiv opis kaznivega dejanja.

16. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

1 Prim.: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, dr. Marjan Kocbek, GV Založba, Ljubljana 2014, 3. knjiga, stran 91-93. 2 Prim.: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, dr. Marjan Kocbek, GV Založba, Ljubljana 2014, 3. knjiga, stran 95.