Jedro

Tožnica je bila v spornem času začasno nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke ... z dne 14. 1. 2016 in odločbo št. ... z dne 21. 12. 2015 in ugotovilo, da je tožnica začasno nezmožna za delo za polni delovni čas v obdobju od 5. 12. 2015 do 14. 2. 2016 zaradi bolezni. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.090,77 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih kot v materialnem pravu ni imelo podlage za dejanski in pravni zaključek, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo za polni delovni čas v spornem obdobju. Posledično pa nasprotuje tudi priznanim stroškom postopka. Navaja, da iz medicinske dokumentacije ne izhajajo nobeni znaki ali stanja, ki bi terjala, da bi bila tožnica v spornem obdobju v bolniškem staležu. Iz izvidov lečečega ginekologa, h kateremu je tožnica prihajala redno na preglede, razen subjektivnega slabega počutja, bolečin v spodnjem delu trebuha in križa, za čas spornega obdobja ne izhaja ničesar, zaradi česar bi utegnila biti tožnica dela nezmožna. V tem času lečeči ginekolog namreč ni ugotavljal krvavitev pri pregledih, prav tako ne nobenih posebnosti na materničnem vratu ali kakšnih drugih znakov. Prav tako tožnica v času nosečnosti nikoli ni bila napotena v ambulanto za rizično nosečnost in ji tudi ni bilo priporočeno strogo mirovanje, kar sta potrdila oba izvedenca in tudi lečeči ginekolog. Toženec ocenjuje, da je bila tožnica zmožna za opravljanje dela tajnice z ustreznimi prilagoditvami delovnega mesta, ki jih je v skladu z delovnopravno zakonodajo dolžan zagotoviti delodajalec. Izvedenka prof. dr. A.A., dr. med., specialistka za ginekologijo in porodništvo je opredelila kot vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo patološki potek nosečnosti in navedla, da je tako zaključila na osnovi pomanjkljivih podatkov. Meni, da nepopolna oziroma pomanjkljiva dokumentacija ne more utemeljevati tožničine začasne nezmožnosti za delo, saj je tožnica v času nosečnosti, tudi v spornem obdobju, redno obiskovala lečečega ginekologa. Izvidi oziroma dokumentacija o tožničinem zdravstvenem stanju je tako obstajala, iz nje pa ne izhajajo nobeni znaki oziroma kakšne druge posebnosti in okoliščine, ki bi utemeljevale tožničin bolniški stalež. V tem času ni bilo prisotnega neprestanega bruhanja ali vrtoglavic, vse meritve so bile normalne, maternica je bila mehka, cervikalni kanal zaprt, vrednosti krvnega pritiska so bile ves čas v mejah normale, krvavitev ob pregledih ni bilo. Iz izvidov prav tako ni razvidno, da bi tožnica izgubila na telesni teži. Nesporno je tudi, da pri tožnici ni šlo za gestozo, glede morebitnega grozečega splava pa sta se izvedenca razhajala. Po stališču prvega izvedenca pri tožnici ta nevarnost ni obstajala, izvedenka pa z ugotovitvijo, da ni bilo znakov grozečega splava, ni soglašala, njena argumentacija pa ne vzdrži. V kolikor bi sodišče prve stopnje, ki je sprejelo ugotovitve izvedenke o tem, da je razlog za patološki potek nosečnosti pomanjkljiva dokumentacija menilo, da je ta dejansko bila pomanjkljiva, bi bilo potrebno, da bi vsaj zaslišalo tožnico o tem, ali so bile pri njej prisotne še kakšne težave, ki jih izvidi ne vsebujejo, kar pa ni storilo. Da objektivizacije tožničinih zdravstvenih težav ni bilo in da navajanja izvedenke o možnosti grozečega splava ter o tem, da bi se maternični vrat lahko začel odpirati od znotraj, niso bila izkazana, pa kaže tudi na to, da tožnica ni zatrjevala, da bi imela glede samega poroda kakršnekoli težave. Toženec opozarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazano, da tožnici prilagoditev dela ne bi pomagala, saj tega ni presojalo. Iz pogodbe o zaposlitvi in napotnice za predhodni preventivni zdravstveni pregled pa izhaja, da je delo tožnice sedeče, obsega pisarniška opravila in delo z računalnikom in ni razvidno, da bi obsegalo kakšne dolgotrajne napore in prav tako ne naprezanja, kar je navajala tožnica. Toženec se prav tako ne strinja z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje oziroma meni, da je sodišče v konkretnem primeru napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo oziroma ni izhajalo iz dejstva, da se pri presoji oziroma ugotavljanju zdravstvenega stanja tožnice upošteva njena delazmožnost za tisto delo, ki ga je tožnici v skladu z delovnopravno zakonodajo dolžan zagotoviti delodajalec, torej delo brez tveganj za zdravje nosečnice ali zdravje otroka. Meni, da je potrebno pri presoji tožničine začasne nezmožnosti za delo upoštevati delo, ki ga je nosečnici v skladu z delovnopravno zakonodajo dolžan zagotoviti delodajalec oziroma da je začasna nezmožnost za delo nosečih zavarovank lahko utemeljena le v primerih, kadar je indikacija za bolniški stalež neodvisna od faktorja tveganja na posameznem delovnem mestu. Pridružuje se sicer stališču sodišča prve stopnje, da nosečnost sama po sebi ni bolezen, vendar pa zavrača stališče, da je obravnava upravičenosti do bolniškega staleža nosečih delavk strožja kot pri ne nosečih delavkah. Predlaga spremembo prvostopenjske sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da se pritožba toženca zavrne. Sklicuje se na razloge v sodbi in predlaga priznanje stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 14. 1. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 21. 12. 2015. S slednjo je toženec odločil, da je tožnica od 5. 12. 2015 dalje zmožna za delo. Sporno v tej zadevi je, ali je bila tožnica v obdobju od 5. 12. 2015 do 14. 2. 2016 začasno nezmožna za delo.

7. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). Skladno z drugim odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30-ih dni. Po drugem odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije. Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe in nato opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

8. Ker je vprašanje začasne nezmožnosti za delo medicinsko vprašanje, za ugotavljanje tega pa sodišče nima ustreznega znanja, je za oceno, ali je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, za mnenje zaprosilo najprej enega izvedenca, nato pa je glede na pripombe toženca, pridobilo še mnenje druge izvedenke. Sodišče sicer ni dolžno mnenja sprejeti oziroma mu slediti, če obstaja kakršenkoli dvom v objektivnost podanega mnenja, bodisi, da obstajajo razhajanja med mnenjem in dokumentacijo ali mnenje ni dovolj obrazloženo ali strokovno medicinsko prepričljivo.

9. V konkretnem primeru glede na bistveno skladni mnenji dveh izvedencev in pred tem bistveno enako izpoved lečečega ginekologa, ni šlo za nobeno od takšnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 5. 12. 2015 do 14. 2. 2016. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno postopanje tudi obrazložilo, predvsem je navedlo, kateri so tisti prepričljivi razlogi za zaključek, da je bila tožnica v obdobju od 5. 12. 2015 do 14. 2. 2016 začasno nezmožna za delo.

10. Na podlagi izvedenih dokazov, zlati na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri tožnici za patološki potek nosečnosti, grozeči splav z bolečinami v spodnjem delu trebuha in s krvavitvijo, kar izkazuje pregled dne 2. 12. 2015 in 22. 12. 2015 ter periferni edemi, pritisk navzdol in epistaksa, kar izkazuje pregled 9. 2. 2016. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo podlago tudi v izvedenskem mnenju prvega izvedenca in v izpovedi lečečega ginekologa, dodatno, ker je bila tožnica od 15. 2. 2016 dalje tudi hospitalizirana. Vsi so bili enotnega mnenja, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo s polnim delovnim časom.

11. Glede na navedeno ne drži, da je šlo pri tožnici zgolj za subjektivne težave, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je tudi prvi izvedenec izpostavil, da je glavni način pri obvladovanju bolezenskega poteka tvegane nosečnosti, počivanje oziroma počitek. Prav zato, ker je mogoče opredeliti, kdaj je bolniški stalež nujen ali ne šele post festum, se zaradi varnejšega načina vodenja nosečnosti, poslužujejo bolniškega staleža. Zaslišani lečeči ginekolog pa je pojasnil, da je šlo pri tožnici sicer za normalni razvoj, vendar ni mogel ugotoviti, ali je pri tožnici dejansko vse v redu. V izogib kakršnimkoli komplikacijam se pacientkam s takšnimi zdravstvenimi težavami, kot jih je imela tožnica, priporoči bolniški stalež.

12. Nesprejemljivo je vztrajanje toženca, da pri tožnici bolniški stalež od 5. 12. 2015 do 14. 2. 2016 ni utemeljen. Za drugačen zaključek ni podlage niti zaradi dejstva, da lečeči ginekolog tožnice nikoli ni napotil v ambulanto za rizično nosečnost. Lečeči ginekolog je jasno izpovedal, da tožnice ni poslal v ambulanto za rizično nosečnost, ker take ambulante v njihovem kraju ni, po drugi strani pa je sam usposobljen za prepoznavanje znakov, ki utemeljujejo priznanje začasne nezmožnosti za delo v nosečnosti.

13. V obravnavanem primeru tudi ne drži, da je šlo za nepopolno in pomanjkljivo dokumentacijo, saj je izvedenka tožničinega lečečega ginekologa zaprosila za dodatno dokumentacijo, poleg tega pa je z njim osebno kontaktirala. Le zaradi neopravljenega ultrazvočnega pregleda materničnega vratu in ugotovitve ali se je začel odpirati od znotraj, ni mogla potrditi ali je bila tožnica za ležanje s počitkom. Izvedenka je menila, da je nosečnost tožnice potekala patološko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke, ki jo je še zaslišalo, izpoved pa je potrjena z ugotovitvami lečečega ginekologa, utemeljeno zaključilo, da so pri tožnici obstajali znaki oziroma možnost grozečega splava in so bili prisotni dejavniki tveganja, dodatno, ker je bila tožnica kasneje tudi hospitalizirana. Ne glede na to, da je tožnica opravljala delo tajnice in da gre za sedeče, pisarniško delo in delo z računalnikom in da ni razvidno, da bi obsegalo kakšne dolgotrajne napore in naprezanja, pa to še ne pomeni, da tožnica ob takšnih ugotovitvah ne bi bila začasno nezmožna za delo v spornem obdobju. Ob dejanskem stanju, kot sta ga ugotovila oba izvedenca, sta menila, da je v takem primeru utemeljen bolniški stalež kot najvarnejši način vodenja nosečnosti. Nobeden od izvedencev pa ni ugotovil, da gre pri tožnici za to, da bi bila začasna nezmožnost za delo odvisna od faktorjev tveganja na tožničinem delovnem mestu. Zato so pritožbene navedbe toženca v tej smeri neutemeljene. Toženčevo vztrajanje, da bi sodišče v primeru nepopolne dokumentacije tožnico lahko zaslišalo, pa je brez podlage. Medicinska dokumentacija in posamezni izvidi predstavljajo dokaze o obstoju določenega zdravstvenega stanja in ga z zaslišanjem stranke ni mogoče ugotoviti, še manj dokazati.

14. Neutemeljene so prav tako pritožbene navedbe v zvezi z dolžnostjo delodajalca o zagotovitvi ustreznega delovnega mesta. Pravilno je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je določba 184. člena ZDR umeščena z namenom zagotavljanja posebnega varstva nosečih delavk, kadar je to potrebno.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, vključno glede stroškov postopka, ob upoštevanju uspeha v pravdi, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njo v ničemer ni pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.