Jedro

V razmerju med soposestniki se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno zavrglo tožbo. V preostalem je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica terjala, da sodišče ugotovi, da jo je toženka motila pri izvrševanju zadnje mirne posesti na nepremičninah (stanovanjske stavbe z vrtom) tako, da je bila do nje fizično in verbalno nasilna, kot podrobno izhaja iz prve do šeste alineje II. točke izreka, prepoved bodočih tovrstnih ravnanj in pravdne stroške. Sodišče je zavrnilo tudi tožničin predlog za izdajo začasne odredbe ter ji naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je bistvo tega spora, da se je v tožnici lastno nepremičnino (v spodnje stanovanje) vselila sestra - toženka, ki se do tožnice nemogoče vede. Njeno vedenje je tako, da vsakega razumnega človeka odvrne od nadaljnje uporabe. Sprašuje se, kakšno pravno varstvo ima še na voljo ter ali ni sodno varstvo tisto, ki ščiti pred žaljivim, agresivnim in ponižujočim ravnanjem. Če sodišče ne da sodnega varstva taki žrtvi, ga prisili v samopomoč, ki naj bi jo preprečevalo ravno varstvo pred motenjem posesti. Opozarja na 35. člen SPZ in poudarja, da je imela pred toženkinimi dejanji mirno posest tako, da se je sprehajala po vrtu, ne da bi jo kdo pljuval ali zmerjal oziroma jo udaril, lahko je vklopila oziroma izklopila ogrevanje, zamenja varovalko ipd. Te mirne posesti nima več. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo zaslišanji tožnice in M. C. ter zato nepravilno ugotovilo zadnje posestno stanje. Glede na ravnanja toženke, ki je na tožnico vpila celo na glavni obravnavi, je nerealno pričakovati, da bo konsistentno izpovedovala. Neskladja bi lahko sodišče dopolnilo tudi z izpovedbo drugih dokazov, npr. z zaslišanjem L. C., a jih sodišče ni izvedlo. Sklep je sam s sabo v nasprotju, saj ugotovi, da gre za motilna ravnanja, potem pa, da gre le za neznatne spremembe dejanskega stanja. V nadaljevanju pojasnjuje, kako je nepremičnino uporabljala do 17. 7. 2017 in kako jo je uporabljala toženka, potem pa znova kratko oriše posamezna motilna dejanja, ki so predmet te pravde. Poudarja, da je zaradi fizičnega nasilja in verbalnih groženj toženke opustila posest vrta in pritličnega dela hiše ter je prepuščena na nemilost toženke, če rabi dostop do priključkov. Opozarja na odločbo II Cp 1916/2016 ter da je šele s stalnimi izbruhi toženke od 17. 7. dalje njena posest motena. Vrt skuša uporabljati, kot toženke ni doma, a ji je ves čas neprijetno, je žrtev toženke in ves čas v stresu, česar sodišče ni raziskalo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo,1 da se je toženka v spodnji del/spodnje stanovanje (sicer neprerekano last tožnice)2, vselila že meseca februarja 2017. Iz tega razloga je zavrglo tožbo, kolikor se ta nanaša na ugotovitev motenja, ker toženka prebiva v tožničini hiši (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Pritožnica ne ponudi pritožbenih navedb, ki bi to ugotovitev omajale, niti tega dela sodbe konkretizirano ne izpodbija. Ugotovitev, da se je toženka vselila že februarja 2017 (in ne šele ... julija 2017, ko je trdila tožnica), ni pomembna le glede zavrženega dela tožbe, temveč predvsem za pravilno (materialnopravno) presojo zavrnjenega dela tožbenega zahtevka. Ker je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pavšalne pritožbene navedbe v zvezi s tem ne omajejo, toženka v času, ko je prišlo do motilnih dejanj, ki so predmet te pravde, že vseljena, o izključni posesti tožnice na nepremičnini ni več mogoče govoriti. Tožbeni zahtevek je treba obravnavati (in to je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo) v okviru pravil o motenju med soposestniki. Od februarja 2017 gre lahko le za soposest, nikakor pa ne za izključno posest tožnice.

6. Soposest se lahko izvršuje tako, da več oseb poseduje stvar skupaj ali pa da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (25. člen SPZ). V razmerju med soposestniki se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

7. Toda iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni imela niti soposesti, kar se tiče spodnjega stanovanja (v katerem biva mama pravdnih strank), materine terase, ki se nahaja nad vrtom, ter dela vrta, ki je v nadaljevanju terase spodnjega dela nepremičnine. Ob tem je sodišče prve stopnje oblikovalo jasno, strnjeno in prepričljivo dokazno oceno, ki je pavšalne pritožbene navedbe, češ da je nepravilna in da bi se jo dalo oblikovati drugače, če bi sodišče izvedlo še druge dokaze, ne omajejo. Ključno je, da je tožnica sama večkrat izpovedala, da v spodnje stanovanje ni nikoli mogla po lastni volji, temveč izključno, kadar ji je to dopustila mama, ko je pozvonila. Enak režim je glede uporabe nepremičnine prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi glede mamine terase in dela vrta, ki se iz nje nadaljuje. Ker torej tožnica navedenih delov nepremičnine ni mogla uporabljati tedaj, ko je želela sama, temveč izključno z dovoljenjem/dopustitvijo svoje mame, ni imela (so)posesti. Vsaj animus possidendi mora biti podan, sicer o posesti pač ne moremo govoriti3. Ker tožnica glede navedenih delov nepremičnine posesti sploh ni imela, je na tem mestu brezpredmetno razpravljanje, ali so v tožbi opisana dejanja motilna dejanja.4

8. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja da je tožnica tista, ki je uveljavljala varstvo pred motenjem posesti. Če je sama prostodušno izpovedovala, kako je lahko dostopala in kdaj, ter iz njene izpovedbe ni mogoče narediti zaključkov, da je (so)posest imela (in enako je izpovedoval njen mož), drugačnih zaključkov tudi ne bi bilo mogoče napraviti na podlagi zaslišanj prič.

9. V zvezi s preostalim delom vrta iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica imela soposest. Sodišče prve stopnje je, drugače kot to razume pritožnica, izrecno zapisalo, da to, kar je počela toženka, predstavlja motilna dejanja. Vendar je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi tožničine izpovedbe ugotovilo, da tožnica soposesti ni opustila. Iz dejanskih zaključkov izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica ni spremenila dotedanjega načina izvrševanja soposesti ter je soposest na tem delu vrta ohranila.5 Posest je v prvi vrsti dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 24. člena SPZ). To (so)posest tožnica izvršuje tudi sedaj enako, kot jo je izvrševala prej. Višje sodišče jo sicer lahko razume, da ji ob njenem izvrševanju zaradi izbruhov toženke ni prijetno in je v stresu,6 vendar motenjsko varstvo ni namenjeno izboljšanju duševnega počutja posestnika.7 Pritožnico zastopa kvalificiran pooblaščenec, ki zagotovo ve, da je namen motenjske pravde začasen in namenjen vzpostavitvi zadnjega posestnega stanja pred motenjem. Ker se to ni spremenilo, tožnica v tej pravdi ne more uspeti.8 Kakšne so druge možnosti, ki jih ima tožnica na voljo za zaščito svoje lastninske pravice in osebne integritete pred sodiščem, odvetniku tudi ni treba posebej pojasnjevati.

10. Zavrnitev pritožbe proti sklepu o glavni stvari je vodila v logično posledico zavrnitve sklepa, kolikor je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, saj tožničina terjatev ni verjetno izkazana.

11. V preostalem s pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka.

1 Glej 5. in 6. točko izpodbijanega sklepa. 2 Pravica do posesti se motenjski pravdi ne obravnava – drugi stavek prvega odstavka 33. člena SPZ. 3 Primerjaj v obratni situaciji sklep VSL 3198/2009 s 3. 11. 2009. 4 Pritožnica sploh ne trdi, da bi po vselitvi toženke skušala npr. priti do priključkov ali zamenjati varovalko, pa ji toženka tega ne bi dopustila, mama pred tem pa ji je. 5 Pritožbeno sodišče na tem mestu še enkrat poudarja, da je ključna primerjava soposestnega stanja pred motilnimi dejanji, v zvezi s katerimi je bila tožba vložena pravočasno, in po njih, ne pa primerjava posestnega stanja pred februarjem 2017 (ko je bila tožnica izključna posestnica) in po motilnih dejanjih. 6 Pritožnica toženkina dejanja zmotno uvršča pod imisije, zato se neutemeljeno sklicuje na sklep VSL II Cp 1916/2016. 7 Pa tudi to, kot zatrjuje tožnica, je tako vse od vselitve toženke v mamino stanovanje. 8 To je bistvena razlikovalna okoliščina z zadevo VSL I Cp 1255/2016.