Jedro

Da bi bilo mogoče govoriti o dejanski izterljivosti terjatve na podlagi sodbe, ki je priznala terjatev podržavljenega podjetja do podjetja E., bi bilo treba odgovoriti na vprašanja o izterljivosti terjatve do dolžnika, ki je tuja pravna oseba, na podlagi tuje sodne odločbe, vse ob upoštevanju časa neposredno po vojni in nerešenimi državnimi vprašanji z Italijo, dejstva, da država FRLJ ni bila stranka pravdnega postopka in da se je sodba glasila na fizične osebe, družbenike C.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ajdovščina št. 301-8/93-269 z dne 12. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka določil odškodnino A. A. in B. B. vsaki do ene polovice, za njun kapitalski delež 29,5 % v zasebnem gospodarskem podjetju C., d.z.o.z., ki je v novembru 2018 znašal 371.112,56 DEM oziroma 189.746,84 EUR, za katerega je zavezanec tožnik, ki je dolžan obveznice izročiti skrbniku za poseben primer D. D. V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi napotila Upravnega sodišča v sodbi I U 118/2015-13 z dne 26. 2. 2016 ugotavljal neto aktivo podjetja. Ocenil je nepremičnine, ki so bile vpisane pri vložkih 121 in 621 k.o. ... v korist C., d.z.o.z., premično premoženje ter pravice in terjatve, med katere spadata vodna pravica in terjatev do E., za katero na podlagi naštetih dokazov ugotavlja, da je pravno obstajala (od leta 1939, ko je bila vložena tožba zaradi odvzete vode, čeprav višina odškodine ni bila znana do leta 1948) in je bila tudi dejansko izterljiva. Da je bila terjatev do E. izterljiva je razvidno iz dopisa advokata ... družbi C., d.z.o.z. v likvidaciji z dne 10. 11. 1948 in iz uradnega zaznamka sestavljenega dne 5. 12. 1962 na Državnem uradu za finance. V zvezi z ugovorom tožnika v postopku, da elektrarna ni bila nacionalizirana pač pa likvidirana ter da je dejansko prenehala obstajati že s pričetkom likvidacije in izbrisom iz Registra podjetij v Gorici, ugotavlja, da je iz izjav prič in dopisov odvetnika ... razvidno, da je zadružna elektrarna v času nacionalizacije pravno še obstajala in tudi proizvajala elektriko.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s sklepom, ki ga je izdala Upravna enota Ajdovščina z delno odločbo z dne 8. 10. 2013, s katerim je zavrgla del zahtevka, ki se nanaša na vračilo pripadajočega deleža terjatve do podjetja E. in vodne pravice navaja, da ni mogoče govoriti, da je bilo o tej stvari že odločeno. Soglaša tudi z razlogi, da je terjatev do E. del neto aktive. Po nacionalizaciji je prešla na državo in jo je kot tako treba obravnavati kot del nacionaliziranega premoženja. Meni tudi, da je temelj podržavljenja izkazan ter je bila zadružna elektrarna podržavljena dne 30. 4. 1948 na podlagi ukaza Prezidija ljudske skupščine LRS, soglaša pa tudi z ugotovljeno vrednostjo nepremičnine 202/2 k.o. ...

3. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ s sklepom z dne 8. 10. 2013 zavrgel zahtevo vlagateljic za vračilo deleža odškodnine podjetja E. za odvzeto vodo v višini 3.500.000,00 LIR, skupaj s stroški kasacijskega postopka v višini 12.772,30 LIR, stroški pritožbenega postopka v višini 54.267,85 LIR, s stroški postopka na sodišču v Benetkah v višini 30.000,00 LIR ter pripadajoči delež za vodno pravico. Stranke postopka zoper sklep niso vložile pritožbe in je postal pravnomočen. Iz navedenega odločitev upravnega organa iz sklepa z dne 8. 10. 2013 ne more biti predmet ponovnega odločanja, ker v nasprotnem organ krši načelo res iudicata. Terjatev do italijanske družbe E. ni bila izterljiva. Država do leta 1960/62 ni prevzela nobenega denarja iz tega naslova. Govoriti o izterljivosti terjatve do dolžnika, ki je tuja pravna oseba, na podlagi tuje sodne odločbe, v času neposredno po vojni nerešenimi meddržavnimi vprašanji z Italijo, je pavšalno in nepreverljivo. Država FRLJ ni bila stranka pravdnega postopka in kot takšna ne bi mogla izterjati dolga, sploh ne na podlagi sodbe tujega, italijanskega sodišča, ki se je glasila na fizične osebe družbenike C., d.z.o.z. Postavlja tudi ugovor višine, ker je po vojni prišlo do devalvacije lire, kar ni upoštevano. Ne strinja se s stališčem, da tega ugovora ne more izpostaviti v pritožbi, saj je že v upravnem postopku posredoval mnenje strokovnega pomočnika izvedenca ... z dne 8. 7. 2017, pri tem pa še 5. 6. 2017, v katerem je pojasnjen menjalni tečaj DIN/LIRA/MARKA/USD. Ne strinja se tudi, da je prepričljivo ugotovljeno, katere listine v spisu se nanašajo na C., d.z.o.z., katere pa na večjo elektrarno E. Oznaka R15/48 se nanaša na E., torej je napačna in protispisna ugotovitev toženke, da se listine s to oznako nanašajo na C., d.z.o.z. kot na primer predlog Okrožnega sodišča v Postojni z dne 23. 2. 1948. Oznake, ki se nanašajo na nacionalizacijo C., d.z.o.z. imajo klasifikacijski znak št. 01/33-60 oziroma 01-33/60, 01/7-33-60, odvisno od vloge. Stališče, da je bila zadružna elektrarna podržavljena 30. 4. 1948 na podlagi ukaza Prezidija ljudske skupščine LRS je protispisno in v nasprotju z dokazom, da je bila likvidirana z odločbo poverjeništva PNOO za slovensko primorje z dne 25. 1. 1947 (Uradni list št. 22/47), s katero je bil uveden postopek njene likvidacije. Čeprav gre za nesporen, objektivni dokaz ga noben od organov ni upošteval. Ta dokaz, skupaj s Potrdilom Zbornice za trgovino, industrijo, obrt in kmetijstvo v Gorici z dne 10. 11. 1993, ne more biti predmet proste presoje dokazov. Potrdilo Zbornice namreč izkazuje, da je bilo podjetje izbrisano v letu 1947, ko je bila občina Ajdovščina priključena k Jugoslaviji. Toženka se celo sama sklicuje na dopis odvetnika Agneletta z dne 15. 2. 1949, v katerem ta sprašuje, ali je bila likvidacija že zaključena. Likvidacija podjetja in njena morebitna nacionalizacija pa se po naravi stvari izključujeta. Opozarja, da je v času uvedbe likvidacijskega postopka, začetek leta 1947, že veljal Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (5. 12. 1946) in bi bila predmetna elektrarna nacionalizirana že tedaj, če bi šlo za podjetje, ki ima splošni državni oziroma republiški pomen. Ukaz Prezidija LRS temelji na 11. točki 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ta pa je začel veljati 28. 4. 1948, torej po uvedbi likvidacijskega postopka. Ugovarja tudi vrednotenju parcele 202/2 k.o. ... in sicer je sporna vrednost pripadajočega zemljišča. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo soglaša z razlogi toženke iz izpodbijane odločbe in priglaša stroške postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je denacionalizacijska odločba, s katero je organ odločil o odškodnini za kapitalski delež denacionalizacijskih upravičenk na podržavljenem podjetju C., d.z.o.z. 8. Tožnik postavlja ugovora res iudicata in ne bis in idem, ker je organ v obseg premoženja, ki je predstavljalo neto aktivo podjetja, štel tudi vrednost terjatve do E. in stroške sodnega postopka, o kateri je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom št. 301-8/93-91-MLL z dne 8. 10. 2013 in zavržena zahteva denacionalizacijske upravičenke za vračilo deleža odškodnine podjetja E. za odvzeto vodo v višini 3.500.000,00 LIR, skupaj s stroški kasacijskega postopka v višini 12.772,30 LIR, stroški pritožbenega postopka v višini 54.267,85 LIR, s stroški postopka na sodišču v Benetkah v višini 30.000,00 LIR ter pripadajoči delež za vodno pravico. Sodišče ugovoru ne sledi. Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da sta denacionalizacijski upravičenki zahtevali denacionalizacijo svojega deleža C., d.z.o.z. v obliki odškodnine. O tem zahtevku, o vrednotenem deležu C., d.z.o.z., deležu neto aktive tega podjetja, je odločeno z izpodbijano odločbo in ne o posamičnem premoženju (terjatev do E.; vodna pravica). Tožnik se zato na sklep z dne 8. 10. 2013 ne more sklicevati kot na pravnomočno podlago iz katere bi izhajalo, da v obseg premoženja, ki predstavlja neto aktivo podržavljenega podjetja, premoženje navedeno v sklepu z dne 8. 10. 2013, ne spada.

9. Sodišče pa soglaša s tožnikom, da dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku ne daje zadostne podlage, da bi se v neto aktivo lahko štela tudi terjatev do E. Upravna organa se pri svoji obrazložitvi sklicujeta na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 517/2002 z dne 16. 10. 2003, vendar ga napačno razlagata in zamenjujeta vsebino pravnih pojmov "izvršljivost" oziroma "izterljivost" terjatve. Iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, kot pravilno organa povzemata, da terjatev lahko predstavlja del neto aktive podržavljenega podjetja, če sta bila ob nacionalizaciji za to izpolnjena dva pogoja, in sicer da je taka terjatev pravno obstajala in da je bila dejansko izterljiva.

10. Glede na dokaze naštete na straneh 15 in 16 prvostopne odločbe, ki so sicer vsi posredni, obstoj sodbe, ki je priznala podržavljenemu podjetju odškodnino za odvzeto vodno pravico izhaja, in s tem izpolnjevanje prvega pogoja – pravni obstoj terjatve. Sporno, in v tem sodišče tožniku sledi, pa je ali je bila ta terjatev priznana s sodbo dejansko izterljiva. Organ se v zvezi s tem, da je bila terjatev do E. izterljiva, sklicuje na dopis advokata ... družbe C. v likvidaciji z dne 10. 11. 1948 in na Uradni zaznamek sestavljen dne 5. 12. 1962 na Državnem uradu za finance, ki pa izkazujeta kvečjemu izvršljivost terjatve (iz dopisa odvetnika ... Zadružni elektrarni z dne 10. 11. 1948 izhaja, da je sodba izvršljiva, ne glede na eventuelen rekurz, ki bi ga vložil E.), ne pa možnost njene dejanske izterljivosti. Da bi bilo mogoče govoriti o dejanski izterljivosti terjatve na podlagi sodbe, ki je priznala terjatev podržavljenega podjetja do podjetja E., bi bilo treba, kot ugovarja tožnik, odgovoriti na vprašanja o izterljivosti terjatve do dolžnika, ki je tuja pravna oseba, na podlagi tuje sodne odločbe, vse ob upoštevanju časa neposredno po vojni in nerešenimi državnimi vprašanji z Italijo, ob upoštevanju, da država FRLJ ni bila stranka pravdnega postopka in (kolikor to drži, tožnik ne navaja na podlagi katerega dokaza izpeljuje to trditev), da se je sodba glasila na fizične osebe, družbenike C..

11. Sodišče zaradi nerelevantnosti v tej fazi postopka ne preverja višine terjatve, soglaša pa s tožnikom, da kolikor je izvedenec ... oporekal tečaju, tožnik v pritožbi z ugovorom o višini terjatve ni mogel biti prekludiran.

12. Sodišče v celoti soglaša z organom, da je bilo podjetje C., d.z.o.z. podržavljeno dne 30. 4. 1948 na podlagi Ukaza Prezidija ljudske skupščine LRS (tudi iz ostalih listin izhaja, da se je prehod premoženja v SLP vršil na podlagi te pravne podlage). Da je šlo za podržavljenje na podlagi, ki jo določa ZDen v 3. členu za tožnika tudi ni bilo sporno, ko je vložil tožbo, ki jo je sodišče obravnavalo v zadevi I U 118/2015 in je v skladu z ugovori, ki jih je postavil tožnik, sledilo njegovemu stališču, da je treba določiti v obravnavanem primeru odškodnino na podlagi neto aktive. Sporno je tudi vrednotenje parcele 202/2 k.o. ... V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ dosledno upošteva Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja s spremembami (Navodilo). Upoštevanje drugačnih dejanskih okoliščin izven Navodila pomeni napačno uporabo materialnega prava.

13. Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se stranke glavni obravnavi odpovedale na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

14. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker pa je tožnik s tožbo zoper njen akt uspel, stranka z interesom do stroškov postopka ni upravičena.