Jedro

Višina napitnine res ni predpisana, vendar pa je dajanje napitnin v gostinski dejavnosti običajno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i v zavrnilnem delu tako, da se tožeči stranki prizna še nadaljnjih 60.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1998 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Odločitev o pravdnih stroških se spremeni tako, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna povrniti tožeči stranki 266.699,50 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2004 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh tožeči stranki povrniti 46.150,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožeča (prav:tožena) stranka dolžna plačati tožnici 60.764,25 SIT odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1999 dalje do plačila v 15 dneh od prejema sodbe, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 205.278,80 SIT stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi poudarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev škode zaradi izpada plačila napitnin v času trajanja bolniškega staleža. Sodišče je sicer kot nesporno ugotovilo, da bi tožnica, če bi bila prisotna na delovnem mestu zagotovo prejemala napitnino, očita pa ji, da ni ponudila objektivnih kriterijev in ustreznih dokazil. Meni, da več kot svoje zaslišanje, zaslišanje sodelavke in potrdila delodajalca, je objektivno težko ponuditi v dokaz. Kljub temu pa je iz razlogov sodbe razbrati, da zahtevku ni ugodilo iz tega razloga, pač pa zato, ker naj bi šlo za pravno nepriznano obliko škode, saj izpadla napitnina ne izvira iz tožničine dejavnosti. Zaključek sodišča, da gre za pravno nepriznano obliko škode, je napačen. Oškodovanec je upravičen do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi posledic prometne nezgode. Sodna praksa se je že izrekla, da je oškodovanec upravičen do povrnitve izgube plačila celo iz nedovoljene dejavnosti, dela na črno in podobno. Ker se tožnica ni ukvarjala z nedovoljeno dejavnostjo, niti ni delala na črno, je toliko bolj upravičena do povrnitve izgubljenih napitnin, saj natakarju predstavlja napitnina bodoč, gotov in neobdavčen zaslužek poleg plače, kar je potrdil tudi tožničin delodajalec v dopisu z dne 27.8.2004. Zaradi napačnega pravnega stališča, sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov v smeri višine škode. Če bi zaslišalo predlagano pričo J.S., bi bilo dejansko stanje tudi glede višine škode popolno ugotovljeno, zato vztraja pri njenem zaslišanju. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago presoje utemeljenosti dela tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega tožničinega dobička, ki ga je zavrnilo, sicer pravilno upoštevalo določbo 3. odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in izvedlo tudi potrebne dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala, vendar pa je na tej podlagi napravilo, po prepričanju pritožbenega sodišča, napačen zaključek, da tožnica izgube dobička od napitnin za čas ko je bila na bolniškem dopustu ni dokazala z zadostno zanesljivostjo, napačen pa je tudi zaključek, da gre za pravno nepriznano obliko škode.

Tožnica kot škodo, ki jo je utrpela zaradi posledic nezgode, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, uveljavlja (med drugim) izgubljeni dobiček od napitnin, ki bi jih prejela, če bi delala. Da je v času, ko je delala, kot natakarica v hotelski restavraciji, vse do trenutka nezgode dne 12.9.1998, prejemala od gostov napitnine, med pravdnima strankama ni sporno. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnice in poizvedb pri tožničinem delodajalcu tudi ugotovilo, da tožničine navedbe, da je v času od 1.6. do 30.9.1998 v povprečju prejela od gostov okoli 20.000,00 SIT napitnine mesečno, niso pretirane. Menilo pa je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja povsem zanesljivo, da bi tožnica tudi v času od 12.9.1998 do 18.12.1998 pričakovala prejetje zneskov v približni višini 20.000,00 SIT, ker je po oceni sodišča dajanje napitnine vezano predvsem na človeški faktor in subjektivne okoliščine. Takšen zaključek pa ni pravilen. Višina napitnine res ni predpisana in glede tega ima sodišče prve stopnje prav, vendar pa je dajanje napitnin, v gostinski dejavnosti, v kakršni je delala tožnica, običajno. Tožnica je povedala, da je v tistem času, v letu 1998, stregla v restavraciji, v katero so ob vikendih zahajali pretežno igralniški gostje in na vikend prejela 70.000,00 LIT napitnine. Kot je ugotovilo sodišče, bi to pomenilo okoli 28.000,00 SIT na mesec. Pretežna večina gostov torej ni bila sezonskih, pač pa so bili to gostje, ki so prihajali ob vikendih, zato je tožnica s potrebno stopnjo gotovosti izkazala, da bi tudi v nadaljnjem obdobju , ko zaradi bolniškega dopusta ni delala, prejela znesek napitnine, ki ga uveljavlja s tožbo. Ob omenjenih izvedenih dokazih, zato dodaten dokaz z zaslišanjem predlagane priče J.S. ni potreben. Napačen je tudi zaključek sodišča, da ne gre za pravno priznano obliko škode, ker tožnica ne trdi in ni dokazovala, da so prejete napitnine izvirale iz dejavnosti s katero se je posebej ukvarjala. Napitnine so legalen in običajen zaslužek zaposlenih v gostinski dejavnosti v kateri je kot natakarica delala tudi tožnica. Zato napitnine, ki jih je tožnica prejela in bi jih gotovo prejela tudi v obdobju, ko zaradi poškodb ni mogla delati, ne izvirajo iz dejavnosti, s katero bi se tožnica posebej ukvarjala in ji tega ni treba dokazovati. Ker je bilo, glede na povedano, utemeljeno pričakovati, da bi tožnica, če bi v obdobju od 12.9.1998 do 18.12.1998 ves čas delala, prejela z napitninami znesek 60.000,00 SIT, ima pravico tudi do povrnitve te škode v navedenem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1998 dalje do plačila, kot s tožbo zahteva. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo še nadaljnjih 60.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1998 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine v znesku 1.495.560,00 SIT, v postopku pa je, glede zahtevka, ki po temelju ni bil sporen (1.322.560,00 SIT) uspela z 62% zahtevka, to je za znesek 822.560,00 SIT. Glede zahtevka v višini 135.000,00 SIT, ki je bil sporen glede podlage in višine, je uspela s 94,5% zahtevka (najprej za znesek 60.764,25 SIT, v pritožbenem postopku pa še za znesek 60.000,00 SIT), to je z zneskom 120.764,25 SIT (100% glede podlage in 89% glede višine). Glede na navedeno je skupno uspela z 78,25% zahtevka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so priznani potrebni stroški tožeče stranke v višini 367.522,00 SIT (2410 odvetniških točk x 110 SIT, DDV 20%, 2% materialni stroški, sodne takse in 2 x 5.800,00 SIT kilometrina), 78,25% od navedenega zneska pa je 287.586,00 SIT. Toliko je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, glede na dosežen uspeh v pravdi. Priznani stroški tožene stranke , ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so 96.030,00 SIT (sodna taksa, cestnina, kilometrina), 21,75 % od navedenega zneska pa je 20.886,50 SIT. Toliko je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki glede na dosežen uspeh v pravdi. Po opravljenem medsebojnem pobotu stroškov je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 266.699,50 SIT v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2004 dalje do plačila ( 2. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe in glede na veljavno taksno tarifo in Odvetniško tarifo, odmerilo na 46.150,00 SIT (posvet s stranko in sestava pritožbe 175 OT =19.250,00 SIT, 20% DDV= 3.850,00 SIT, materialni stroški 250,00 SIT, sodna taksa 22.800,00 SIT).