Jedro

Za škodo, ki je nastala tožeči stranki (delodajalcu) v obliki inventurnega primanjkljaja, toženka ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti zgolj zato, ker je bila poslovodja poslovne enote, v kateri je primanjkljaj nastal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati 9.355,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 969,00 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi ter podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka v sporu od tožene stranke kot poslovodkinje v trgovini zahtevala povrnitev primanjkljaja, ki ga je tožena stranka povzročila s tem, ko je že izdane račune in prejeta plačila po računih stornirala, denar pa si je protipravno prisvojila. Tožena stranka za nastali manjko ni navedla niti enega konkretnega in utemeljenega razloga, zato tožeča stranka zavrača stališče, da ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Meni, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Toženka je delala v trgovini kot poslovodkinja, imela je vsa pooblastila, bistveno višjo plačo od prodajalk, s tem pa tudi odgovornost za poslovanje trgovine. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je tožeča stranka toženi stranki očitala, da je račune stornirala, potem pa denarja ni vrnila v blagajno. Tožeča stranka je toženki očitala, da je izstavljene račune, za katere je od kupcev gotovino prevzela in dala v blagajno, potem pa stornirala in gotovino v višini teh računov odtujila iz blagajne. Za enako ravnanje je bila delavka v drugi trgovini tožeče stranke pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja s sodbo, ki jo je tožeča stranka predložila v spis. Dejansko stanje je natančno pojasnila priča D.Đ. in tožeča stranka je sodišču predložila tudi stornirane račune, na katerih je kot blagajnik zapisana tožena stranka z imenom „S.“. Priča je tudi povedala, da je tožeča stranka preverila prisotnost in je bilo ugotovljeno, da so bili računi stornirani samo takrat, ko je bila v službi tožena stranka, zaradi česar je bilo edino verjetno, da je tožena stranka iz blagajne odtujevala gotovino. Drugi dve prodajalki tega nista mogli storiti, saj je toženka kot poslovodkinja tista, ki mora evidentirati račune, v kolikor se računi stornirajo. V postopku je bilo s strani tožene stranke izpostavljeno sporno dejstvo, da je na storno računih, ki jih je tožeča stranka predložila v spis, napisana kot trgovina S. trg. Tudi to dejstvo je priča D.Đ. prepričljivo pojasnila s tem, ko je povedala, da je stanje v blagajni v trgovini A. v K. posnela na ključ, v svoji pisarni pa je potem na programu pod oznako „druge trgovine“ sprintala storno račune trgovine A. v K., kjer je delala toženka kot poslovodkinja. Ni verjetno, da bi tožeča stranka, kot se ji podtika, prirejala storno račune, saj bi s tem tožeča stranka sama storila kaznivo dejanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem sporu tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 9.355,00 EUR, kar predstavlja inventurni primanjkljaj v trgovini A. v K., v kateri je bila tožena stranka zaposlena kot poslovodja. Manjko v višini 9.355,00 EUR je inventurna komisija pri tožeči stranki ugotovila po opravljeni inventuri na dan 18. 9. 2006. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja tožene stranke, vzročne zveze med njenim protipravnim ravnanjem in inventurnim primanjkljajem, zato je zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da tožena stranka za nastalo škodo (inventurni primanjkljaj) ni objektivno odgovorna zgolj zaradi opravljanja dela in odgovornosti na delovnem mestu poslovodje.

Prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo povrniti. Ker se po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) hujša stopnja krivde (namen, huda malomarnost) ne domneva (131. in 135. člen OZ), je na delodajalcu dokazno breme, da dokaže, da mu je škodo povzročil delavec, bodisi namenoma, bodisi s hude malomarnosti. To v bistvu pomeni, da mora delodajalec, v kolikor želi od delavca uveljavljati njegovo odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 182. člena ZDR, v postopku dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti (da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo). Glede na navedeno, bi morala tožena stranka, če bi želela uspeti v tem individualnem delovnem sporu dokazati, da je do inventurnega manjka prišlo zaradi nedopustnega ravnanja toženke, ki ga je storila bodisi namenoma, bodisi iz hude malomarnosti.

Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbenem postopku, zmotno meni, da je toženka za nastalo škodo odgovorna objektivno, neodvisno od svoje krivde, zgolj zato, ker je bila zaposlena na delovnem mestu poslovodje v trgovini, v kateri je prišlo do inventurnega primanjkljaja. Glede na že citirani 182. člen ZDR, ki določa, da delavec za škodo, ki jo povzroči delodajalcu na delu ali v zvezi z delom, odgovarja po načelu krivdne odgovornosti, ne daje podlage za zaključek, da bi bila toženka odgovorna za škodo tudi po načelu objektivne odgovornosti, torej že samo zato, ker je opravljala delo poslovodje. Odgovarjala bi lahko le krivdno, če bi bila škoda oziroma primanjkljaj posledica njenega naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja, česar pa tožeča stranka ni dokazala.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka zaposlena pri tožeči na delovnem mestu poslovodja v prodajalni A. v K. od 1. 12. 2005 do 6. 12. 2006. Tožeča stranka je 18. 9. 2006 v trgovini A. v K. opravila inventuro in ugotovljen je bil inventurni manjko. V tej trgovini so v spornem obdobju delale tri prodajalke, poleg toženke še P.S. in O.M.. Sodišče prve stopnje je na podlagi preglednice A4 in izpovedbe D.Đ. (kot vodje trgovin) ugotovilo, da inventurni primanjkljaj v višini 3.551,04 EUR ni posledica zatrjevanih storno računov, temveč (po izpovedbi priče) običajen inventurni primanjkljaj. Ker tožeča stranka glede zahtevka v višini 3.551,04 EUR toženki ni očitala nobenega protipravnega ravnanja, podana pa tudi ni objektivna odgovornost toženke, je sodišče prve stopnje zahtevek v tej višini zavrnilo.

V zvezi z zahtevkom v višini 4.930,40 EUR, za katerega je tožeča stranka zatrjevala, da si ga je toženka prilastila tako, da je že izdane račune naknadno stornirala, denarja pa v blagajno ni vrnila, je sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bile listine (A12) po vsebini dejansko storno računi, ki naj bi bili izdani v trgovini A. v K.. Tožeča stranka je namreč kot dokaz v spis predložila natisnjene račune (A12), za katere je bilo med dokaznim postopkom ugotovljeno, da ne gre za kopije računov, ki so bili izdani v trgovini A. v K., temveč so bile te listine naknadno natisnjene s strani priče D.Đ.. Iz navedenih kopij računov namreč izhaja, da naj bi bili izdani v trgovini S. trg in ne v trgovini A., K.. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da kljub temu, če bi bila dokazana pristnost listin (A12) in da je prišlo do stornacije računov na način kot to zatrjuje tožeča stranka, pa ta ni dokazala, da je bila prav toženka tista, ki je navedene stornacije napravila. Sodišče je po zaslišanju vseh prič in toženke ugotovilo, da so se prodajalke pri delu na blagajni v trgovini A., K. ves čas izmenjevale in se niso dosledne prijavljale v blagajno vsaka pod svojim imenom, temveč so velikokrat delale pod geslom sodelavk, pogosto prav toženke („S.“). Po zaključku sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče, delo v trgovini ni bilo organizirano tako, da bi se morala vsaka prodajalka posebej prijaviti v blagajno s svojim imenom. Navedeno ni bilo mogoče niti v času, ko sta delali v izmeni le dve prodajalki, saj sta se pri delu za blagajno v delovnem času večkrat zamenjali, odjava in nova prijava pa časovno nista bili mogoči. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vse prodajalke delale na blagajni tudi pod geslom toženke tako, da je bilo na izdanih računih zapisano, da jih je izdala oseba z imenom „S.“, čeprav teh računov ni nujno izdala toženka, je za dneve, ko so v prodajalni A.,K. delale tri ali dve prodajalki, nedokazano, katera izmed teh prodajalk je bila tista, ki je domnevni storno račun izdala. To pa pomeni, da tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi tožena stranka škodo v zvezi z nastalim primanjkljajem povzročila po svoji krivdi, torej namenoma ali iz hude malomarnosti kot to določa prvi odstavek 182. člena ZDR. Za očitano škodo pa tožena stranka ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, samo zaradi tega, ker je bila poslovodja poslovne enote. V skladu s splošno ureditvijo odškodninske odgovornosti po OZ, se naklep in huda malomarnost namreč ne moreta domnevati, zato mora „kvalificirano“ obliko krivde delavca dokazati delodajalec. Individualne krivde poslovodje ali delavcev, ki so zaposleni v tej trgovini tožeča stranka ni ugotavljala, temveč jo je predpostavljala po kriterijih objektivne odgovornosti. Ugotavljanje višine inventurnega primanjkljaja in dejstvo, da je bila tožena stranka v spornem obdobju poslovodja, še ne zadostuje za zaključek, da je tožena stranka za to škodo tudi odgovorna, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo ter niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).