Jedro

Glede na to, da je tožena stranka tožniku odpoved vročala na nepravi naslov, je začel rok za vložitev tožbe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teči od dne, ko se je tožnik z odpovedjo oz. dejstvom, da mu je delovno razmerje prenehalo, seznanil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je tožbo zavrglo kot prepozno.

Zoper zgoraj navedeni sklep je v odprtem pritožbenem roku vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je tožnik zagotovo izvedel za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 19. 7. 2011, zato je zamudil 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Pritožnik poudarja, da je pri tožencu šlo za sezonsko delo, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odločanju. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik odpoved pričakoval, ker je bil meseca junija, julija in avgusta doma. Toženec je namreč tožniku obljubil v zameno za delo preko polnega delovnega časa prosto poletje, ker takrat ni dela. Nikoli ni bilo govora o dolžini dopusta. Sodišče ni sledilo izpovedi tožnika, ki je izpovedal, da se mu ni zdelo sporno, da je bil čez poletje doma, ker se je to skladalo z dogovorom s tožencem. Po drugi strani pa je sodišče sledilo trditvam toženca, ki sploh ni pojasnil, kdaj naj bi povedal tožniku, da mu bo, oziroma mu je skušal vročiti odpoved. Izpovedal je le, da je pri oddaji obvestila o odpovedi pojasnil, da je težka situacija in da izgublja stranke. Neverodostojna je tudi izpoved matere toženca A.A., kateri je sodišče v celoti sledilo, ko je trdila, da mu spornega dne ni dala plače temveč samo plačilno listo. Čeprav je po logiki stvari jasno, da je denar razlog, da je tožnik sploh prišel k njej, ne pa neka plačilna lista. Da izpoved ni resnična, izhaja tudi iz izpovedi priče B.B. in A.C., ki sta skladno opisala, kako je tožnik čakal na denar in kako se je veselil dopusta, še pomembneje pa, da ni videl ničesar o kakršnikoli odpovedi. Resničnost tožnikove trditve izhaja tudi iz vsebine SMS-ja, v katerem je pisalo „pridi si po plačo“ ne pa po plačilno listo. Neskladje med izpovedjo priče A.A. izhaja tudi iz izpovedi moža A.D. glede tega, da jo je bilo strah tožnika, saj se A.D. tega ni spomnil. Izpovedim navedenih dveh prič tudi ni mogoče slediti glede na izpoved priče A.E., ki se ne spomni ničesar oziroma ni slišala ničesar. ZDR je glede roka za vložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasen. V prvi vrsti določa vročitev odpovedi šele sekundarno, ko delavec izve za odpoved. Tožnik trdi, da o odpovedi ni bil obveščen, s tožencem sta imela dogovor, da bo prejemal plačo vsakega 15. dne v mesecu za nazaj, po razliko bo prišel do njega osebno. Presečni dan, ko naj bi tožniku postalo vse jasno, je po mnenju sodišča 19. 7. 2011, dan ko toženec sploh ni bil prisoten. Tožnik je bil ves čas zaveden, ker je verjel, da se bo vrnil na delo k tožencu. Sum, ki se je pojavil šele v mesecu avgustu, nikakor ne more zadostovati zahtevi po nedvoumnosti obstoja odpovedi. Nedvoumnost je nastopila šele dne 6. 9. 2011, ko je prejel potrdilo s strani ZZZS.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Sodišče je pravilno kot neprepričljivo ocenilo tožnikovo izpoved, da je bil prepričan, da je z delom v nepolnih štirih mesecih (od 1. 2. 2011 do 27. 5. 2011) opravil toliko delovnih ur, da bi lahko ostal doma, vključno z izrabo letnega dopusta več kot tri mesece, to je vse do konca meseca avgusta oziroma začetka septembra. Tožnik v zvezi s svojim delovnopravnim statusom vse od 19. 7. 2001 dalje ni komuniciral s toženo stranko, niti da bi se morebiti vsaj pozanimal o razlogu nižjega plačila. Hkrati pa sam zatrjuje, da je že iskal drugo zaposlitev. Tožnik v svojih zatrjevanjih prihaja sam s seboj v nasprotja. Tožena stranka se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da je le to pravilno in obširno obrazložilo, zakaj nekaterim pričam verjame in zakaj nekaterim ne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi z 366/1. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je najprej ugotavljalo ali je tožba podana v 30 dnevnem prekluzivnem roku, kot je določeno v določbi 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po navedeni določbi mora delavec vložiti tožbo v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitve pravice. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku osebno vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2011, kar med strankama ni sporno. Nato pa je dne 3. 6. 2011 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih. Navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi je poslala priporočeno po pošti na naslov A. 7, kot ga je imela zapisanega v pogodbi o zaposlitvi, namesto na dejanski naslov tožnika A. 27. Poštna pošiljka se je vrnila z oznako „ni dvignil“ (B5) dne 20. 6. 2011. Ker vročitev ni bila opravljena po pravilih 143. člena ZPP, kot to odkazuje 4. odstavek 87. člena ZDR, je sodišče nadalje ugotavljalo, kdaj se je tožnik seznanil z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V zvezi s tem je zaslišalo tožnika, toženo stranko in predlagane priče. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik dne 19. 7. 2011 izvedel, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ga dne 14. 7. 2011 odjavila iz zavarovanj. Zaradi navedenega je tožba, vložena dne 13. 9. 2011 priporočeno po pošti, prepozna, ker je vložena po poteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR.

Pritožbene navedbe, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, kdaj se je tožnik seznanil z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, napačna, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo, zakaj je prišlo do takega dokaznega zaključka. Nesporno med strankami je, da se je tožnik dne 19. 7. 2011 zglasil na sedežu tožene stranke, kjer ga je sprejela mati tožene stranke. Pri tem po zaključku pritožbenega sodišča niti ni pomembno ali je prišel po plačo ali po plačilno listo. Iz izpovedi A.A. in A.D., staršev tožene stranke, izhaja, da sta tožniku tega dne povedala za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da mu je bila ta poslana po pošti in da se je vrnila ter da je bil dne 14. 7. 2011 odjavljen iz zavarovanja. Priča A.A. mu je ponudila, če želi prevzeti poštno pošiljko, ki jo je imela pri sebi. Priča A.D. pa ga je opozoril, da ima še štiri dni časa, da se prijavi na zavodu za zaposlovanje. Iz izpovedi A.E., ki je bila tega dne pri toženi stranki na dvorišču pa izhaja, da je slišala, da je bilo govora o odpovedi in da je tožnik takrat rekel, da se pač vidijo na sodišču. Iz navedenih izpovedi tudi po zaključku pritožbenega sodišča izhaja, da je bil tožnik tega dne seznanjen z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma z dejstvom, da mu je dne 14. 7. 2011 prenehalo delovno razmerje. Tega dokaznega zaključka ne more omajati niti izpoved tožnika, da je prvič posumil, da je nekaj narobe z delovnim razmerjem v avgustu, ker je prejel prenizko plačo in da je dokončno izvedel, da ni več zavarovan, ko je poizvedoval o svojem statusu na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije dne 6. 9. 2011. Dokaznega zaključka sodišča tudi ne moreta omajati izpovedi prič A.C., izvenzakonske partnerice tožnika in B.B. njegovega prijatelja, ki sta izpovedala, da sta tožnika 19. 7. 2011 čakala v avtu, ko je bil pri toženi stranki in da ta takrat ni nič vedel o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeni izpovedi sta v delu, ko sta izpovedala, da sta tožnika čakala v avtu pri toženi stranki, sicer v nasprotju z izpovedjo priče A.E., ki je izpovedala, da je videla avto in da v njem ni bilo nikogar, kar pa za odločitev niti ni pomembno. Kajti tudi če sta navedeni priči dejansko čakali tožnika v avtomobilu, nista bili prisotni pri razgovoru tožnika z A.A. in A.D. in ne moreta vedeti, kako je potekal razgovor pri toženi stranki. Zato njuni izpovedi ne dajeta zaključka da se dogodki niso zgodili tako, kot so jih opisale priče A.A., A.D. in A.E..

Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik 19. 7. 2011 izvedel za kršitev pravice in mu je tega dne začel teči 30 dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Zato je tožba, vložena dne 13. 9. 2011, prepozna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno ob uporabi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 2. točke 365. člena ZPP. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.