Jedro

Tožnik ni izkazal zadostne intenzivnosti groženj glede na to, da v obdobju 5 do 6 mesecev po pretepu leta 2017 v Alžiriji ni prejel nobene grožnje; da bi mu sosedje sledili v Grčijo in Francijo pa je premalo verjetno spričo tega, da tožnik za to ni predložil nobenega dovolj tehtnega dokaza niti prepričljivega indica. Poleg tega ima tožena stranka prav, da bi moral tožnik tudi izkazati na bistveno bolj prepričljiv način, da bi bilo v Alžiriji nesmiselno, da bi se obrnil na policijo, da bi pri državnih organih iskal t.i. notranjo zaščito. Tožnik je bil preveč pavšalen in zato neprepričljiv pri pojasnitvi, zakaj se ni obrnil po pomoč na državne organe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. (roj. ... 2000), nazadnje začasno nastanjen v Azilnem domu v ..., ki ga zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je prosilec 26. 2. 2020 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito.1 Ob podaji prošnje je navedel, da je po narodnosti Arabec, muslimanske veroizpovedi. Navedel je, da ima težave s sosedi zaradi njihove sestre, ki je policiji prijavila njegovega očeta in je zaradi tega odšel v zapor. Tožnik se je s sosedi skregal, oni pa so ga hoteli ubiti, udarili so ga in zato je zbežal v Grčijo, a je tam videl, da so šli sosedje za njim. Videl jih je tudi v Franciji. Sosedje so ga želeli ubiti, ker so njegovega očeta zaprli. So problematični in ne spoštujejo države. Pretepli so ga leta 2017, približno pet ali šest mesecev, preden je zapustil Alžirijo. Tam ni imel možnosti, da bi ta dogodek komu prijavil ali dobil pomoč. Na vprašanje, ali je dogodke prijavil policiji, je odgovoril, da ni imel te možnosti, ker ne mara policije. Nima težav z njimi, ampak jih samo ne mara. Glede konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil državo, je povedal, da je bila zadnja težava takrat, ko so ga pretepli.

3. Na osebnem razgovoru 12. 3. 2020 je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in pooblaščenke obrazložil svojo situacijo, da je z njim želelo sosedovo dekle imeti razmerje. Njegov oče je za to izvedel in ga preprečil. Ta ženska se je želela tožniku maščevati in je na policijo prijavila njegovega očeta ter povedala, da jo je želel pretepsti. Zaradi tega je oče v zaporu. Tožnik je po zaprtju očeta začel temu dekletu delati težave. Zaradi tega so ga potem njeni bratje začeli iskati. Želeli so ga pretepsti in ubiti. Pobegnil je k prijateljem, kasneje pa je zapustil državo in odšel. S sosedo ni imel razmerja. Oče je govoril z njo in ji rekel, da je še mlad in naj ga pusti pri miru. Soseda je bila takrat stara trideset let in ločena. Če se to ne bi zgodilo, ne bi odšel iz države. Poznal jo je od majhnega, ker je njihova soseda. Vsa policija jo pozna in so ji verjeli, se je pa sama udarila. Njegov oče je obsojen na dve leti zaporne kazni. Glede problemov, ki jih je delal sosedi, je povedal, da jo je poiskal in jo ozmerjal ter preklinjal. Večkrat jo je dobil na cesti. Dekle ga ni prijavilo policiji, ampak je za to povedalo svojim bratom, ki jih ima veliko, želeli so ga pretepsti leta 2016 ali 2017. Pretepli so ga v Grčiji, v Alžiriji pa so ga želeli ugrabiti. Na vprašanje, zakaj meni, da so ga želeli ubiti, je dejal, da zato, ker jih dobro pozna. Vsi so njegovi sosedje. Prijatelji, h katerim je pobegnil, so živeli v istem kraju kot on. Iz Alžirije je odšel julija, avgusta ali septembra leta 2017. Ključni dogodek, da je odšel iz Alžirije, je bil ta, da so ga želeli ugrabiti, enkrat so ga poskušali ugrabiti s taksijem. Do Turčije je potoval z letalom legalno, s potnim listom. Bratje tistega dekleta so ga iskali in našli v Grčiji, saj so tam točke, na katerih so sedeli migranti. Na desni rami ima rano, ki je nastala pri tem pretepu. Zdravniške oskrbe ni potreboval, kot je niso potrebovali niti sosedje. Po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji je odšel v Francijo in ko je tam srečal sosedine brate, je pobegnil v Švico. Bratje so ga iskali po vseh državah, skozi katere je potoval zato, ker je delal težave njim in njihovi sestri. Tudi oni imajo radi težave. V Sloveniji ga niso iskali. Na vprašanje, kakšna bi bila situacija, če bi se moral vrniti v Alžirijo, je dejal, da bi oni (sosedini bratje) ubili njega ali pa on njih. Ob predočenju, kaj točno je povedal ob podaji druge prošnje, je pojasnil, da ko je dekle dobil na cesti in jo zmerjal, je ona kasneje nanj poslala svoje brate. Kasneje je z njenimi brati tožnik tudi fizično obračunal. S sosedi se od nekdaj niso marali, nobeden v soseski jih ni maral. Soseda je hodila pijana, vodila je moške, ni pazila na svoj ugled. Ne bi mogel živeti v kakšnem drugem mestu v Alžiriji, kajti če koga želijo najti, ga tudi najdejo. Če bi svoje težave prijavil policiji, je soseda poznala vse. Ona je vlačuga in znana v njihovem mestu, zato ji ne bi naredili nič. On se je umikal. Ta ženska se ne boji boga. Pije in ukvarja se s črno magijo. Lahko ti uniči življenje in ne pomaga, tudi če greš zelo daleč.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za odhod iz svoje države je ob vložitvi prošnje navedel, da ima težave s sosedi zaradi njihove sestre. Ta ženska je policiji prijavila njegovega očeta, ki je zaradi tega odšel v zapor. Sosedini bratje so ga želeli ubiti, udarili so ga in zato je zbežal iz države. Na osebnem razgovoru je dejal, da je soseda želela imeti razmerje z njim, in ker je oče za to izvedel in želel razmerje preprečiti, se je tožniku želela maščevati in je očeta prijavila policiji. Kljub temu, da je opisal dogodek, ko so zaprli njegovega očeta in ki naj bi se zgodil iz maščevanja, je bil le-ta uperjen proti njegovemu očetu. Zaradi tega, ker je oče odšel v zapor, je sam začel sosedi povzročati težave. Njeni bratje so ga zato želeli pretepsti. Prav tako so ga želeli ubiti. V Alžiriji so ga želeli ugrabiti, pretepli pa so ga v Grčiji. Gre torej za zaseben spor v obliki verbalnih groženj, ki jih tožnik ni z ničemer utemeljil, ampak je zgolj navajal, da so ga želeli ubiti, z izjemo enega incidenta, v zvezi s katerim ni iskal zaščite v izvorni državi in ni podal nobenih utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil. Odgovor, da napada ni prijavil policiji, ker je ne mara, ne predstavlja utemeljenega razloga. Ob predpostavki, da bi navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti (sosedini bratje). Nedržavni subjekti pa so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1. Navedeno pomeni, da mora tožnik v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik nikoli ni poiskal zaščite države. Tožnik tudi ni izpostavil, da bi imel s policijo kakršnekoli probleme, ki bi mu preprečevali, da jih zaprosi za zaščito pred grožnjami sosedinih bratov. S policijo ni imel nikakršnih težav. Zgolj dejstvo, da brez razloga policije „ni maral“, pa ne opravičuje njihovega neukrepanja. Po lastni volji tudi ni izkoristil možnosti, da zaprosi za zaščito svoje države. Napada ni prijavil policiji, kljub temu, da je navedel, da so njegovega očeta obsodili na zaporno kazen, kar dodatno nakazuje na to, da je organ pregona v tožnikovi izvorni državi učinkovit in da bi zaščito lahko prejel, če bi jo resnično potreboval. 5. Tožena stranka ugotavlja nadalje, da je tožnik pri podaji prošnje dejal, da so ga leta 2017 sosedini bratje „udarili“ in zato je zbežal iz države. Omenjeni dogodek se je zgodil približno pet ali šest mesecev pred zapustitvijo Alžirije. Na osebnem razgovoru pa je dejal, da so ga bratje želeli pretepsti leta 2016 ali leta 2017 in da so ga fizično napadli v Grčiji, v Alžiriji pa so ga želeli ugrabiti, ker je tudi povedal pri podaji prošnje in da po vsej verjetnosti ni napisano. Toženka takšnega pojasnila ne sprejema, saj mu je bila pri podaji prošnje dana možnost podati pripombe na postopek, prav tako mu je bila izjava prebrana v arabskem jeziku in nanjo ni imel pripomb. Podano izjavo je podpisal in se z vsebino le-te strinjal. Tožnik je o soočeni neskladnosti izjav (in sicer je pri podaji druge prošnje dejal, da so ga želeli ubiti, ker so zaprli njegovega očeta, na osebnem razgovoru pa da zato, ker je delal težave dekletu) povedal, da ni rekel, da so ga želeli ubiti zato, ker so zaprli njegovega očeta in da ni vse napisano, kar je povedal. Tudi tega pojasnila tožnik iz istih razlogov ne sprejme kot verjetnega, saj ni imel nobenih pripomb na izjavo, ki jo je tudi podpisal. Glede na to, da je tožnik podal različno pojasnilo glede vzroka, zaradi katerega bi bil lahko ubit in glede na dejstvo, da so mu dejansko grozili ali mu karkoli v zvezi s tem naredili, z izjemo enega morebitnega napada, toženka meni, da je celotna izpoved tožnika zelo šibka in posledično neprepričljiva.

6. Mednarodna zaščita ni namenjena zasebnim sporom, ki jih lahko raziščejo pristojni organi v izvorni državi in tudi nudijo ustrezno zaščito. Tožnik pa v smeri reševanja spora v izvorni državi ni naredil ničesar, saj za zaščito ustreznih organov brez pravega utemeljenega razloga sploh ni zaprosil. Njegovih zatrjevanih težav in razlogov ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

7. Toženka glede zatrjevane grožnje, da so ga želeli ubiti, ugotavlja, da je dejanje tako neintenzivno in neizrazito, da očitno ne dosega standarda preganjana in ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Dejstvo je, da kljub navajanju enega samega dogodka napada in njegovim navajanjem, da so ga želeli pretepsti, ugrabiti in ubiti, tožnik ni uspel izkazati, da bi le-ti imeli znake preganjanja. Njegove izjave so bile kontradiktorne, ob odsotnosti dokazil pa je ravno skladnost izjav odločilnega pomena za izkazovanje splošne verodostojnosti prosilca, s katerim utemeljuje svojo prošnjo. Hkrati pa gre izključno za zasebni spor med tožnikom in sosedovim dekletom, kar pa ne more biti obravnavano v okviru Ženevske konvencije.

8. Tožnik je navedel še, da je sosedine brate srečal v Grčiji, kjer so ga pretepli. Srečal jih je tudi v Franciji in zaradi srečanja z njimi nato pobegnil v Švico. Očitno mu v Franciji niso ničesar storili, samo srečanje s člani sosedove družine pa ni zadosten razlog, s katerimi bi utemeljil, da mu grozijo. Glede na njegovo navedbo, da ga naj bi zasledovali bratje in da se boji za svoje življenje, poleg tega pa je rekel, da mu v Slovenijo niso sledili, toženka še toliko bolj dvomi v resničnost navedb, saj bi v tem primeru v Sloveniji počakal na odločitev pristojnega organa že v času vložitve prve prošnje. Prav tako dejstvo, da so se njegove težave začele že leta 2016, državo pa je zapustil nekje med julijem in septembrom 2017, v tem času pa do realizacije grožnje ni prišlo, se tudi vzpostavlja resen dvom, da bi ta dogodek napada ter ugrabitve in morebiten uboj lahko bila razlog za njegov odhod iz izvorne države.

9. Prosilec hkrati prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom določila kot varno izvorno državo. Prosilec se je v postopku predstavil kot državljan Alžirije. Čeprav svoje istovetnosti ni nesporno izkazal do izdaje te odločbe, pristojni organ do dokaza o nasprotnem šteje, da je prosilec državljan Alžirije. Prav tako prosilec ni podal nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. V Alžiriji ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Pristojni organ nima nobenega razloga za dvom v sposobnost Alžirije, da zagotavlja varnost in zaščito svojim državljanom, poleg tega pa prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

10. Ker je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države po 61. členu ZMZ-1, je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. 11. V tožbi tožnik navaja, da tožena stranka napačno povzema, da naj tožnik ne bi prijavil dogodka policiji zgolj zato, ker je ne mara. Taka ugotovitev je protispisna, saj je pojasnil, da je soseda na policiji vse poznala in so ji verjeli. Logično je, da policiji ni mogel zaupati. Država očitno ni hotela oziroma ni bila sposobna nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo tožniku. Posledično je napačen zaključek toženke, da je organ pregona v tožnikovi državi učinkovit. 12. Tožnik nadalje poudarja, da poskuša toženka najti nasprotja v izpovedbi tožnika, ki jih ni. V zvezi s tem navaja, da naj bi ob podaji prošnje dejal, da so ga leta 2017 sosedini bratje udarili in je zato zbežal iz države, kar naj bi se zgodilo 5 ali 6 mesecev pred zapustitvijo Alžirije, ob osebnem razgovoru pa, da naj bi dejal le, da so ga bratje želeli pretepsti leta 2016 in 2017 so ga fizično napadli v Grčiji, v Alžiriji pa so ga hoteli ugrabiti. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da je že vse povedal ob podaji prošnje in očitno vse ni bilo napisano, česar pa toženka brez razloga ni verjela. Nadalje naj bi bila po njeni oceni neskladja v tem, da naj bi tožnik pri podaji druge prošnje dejal, da so ga želeli ubiti, ker so zaprli njegovega očeta, na osebnem razgovoru pa, da so ga želeli ubiti, ker je delal težave dekletu, ki je prijavila njegovega očeta policiji. Gre za smiselno isto stvar, saj je tožnik na osebnem razgovoru jasno pojasnil, da ker so njegovega očeta, zaradi prijave sosede zaprli, je sosedi delal težave (jo zmerjal, iskal, preklinjal), zaradi česar so ga bratje sosede iskali, tako da neskladij ni. Toženka je tako tožnikovo izpovedbo ocenila kot neverodostojno in da naj bi tožnik podal različno pojasnilo glede vzroka, zaradi katerega naj bi ga želeli ubiti; da naj ne bi podal nobene izjave, da bi mu dejansko grozili, z izjemo enega napada; da naj bi bila izpoved tožnika šibka in posledično neprepričljiva; da naj tožnik tudi ne bi naredil ničesar, da bi zasebni spor rešil v izvorni državi. Meni, da je v zvezi s tem toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je tožniku s tem, ko pri podaji prošnje za mednarodno zaščito njegovemu pooblaščencu ni dovolila postavljati vprašanj, kršila njegovo pravico do izjave v postopku. Zlasti tudi v zvezi s tem, ker je tožnikove pomanjkljive navedbe, v zvezi s katerimi sploh ni imel možnosti izjave oziroma ki jih ni imel možnosti razčistiti in dopolniti, ne ob prvi, ne ob drugi prošnji, štela njemu v škodo oziroma je v njih iskala nedoslednosti in pomanjkljivosti in nasprotja in ocenila, da jih je našla, nato pa je na tako oceno celo oprla svojo odločbo in posledično nepravilno in nezakonito štela tožnikovo prošnjo za neverodostojno, nasprotujočo si in kot tako neprepričljivo in očitno neutemeljeno. S tem je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zaradi česar je že samo zato potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

13. Navaja še, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnikovih težav ni mogoče povezati z utemeljenim strahom ali ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni skupini. Da naj bi bilo po njenem konkretno dejanje tako neizrazito in neintenzivno, da ni moglo doseči standarda preganjanja, zato naj tožniku tudi ne bi ob vrnitvi grozila resna škoda. Tožnik je pojasnil, da je sosedine brate srečal v Grčiji, kamor so mu sledili in ga tam tudi pretepli. Pa tudi v Franciji jih je srečal in je zato pobegnil v Švico, vendar pa toženka ne glede na vse navedeno ugotavlja, da naj tožnik ne bi bil ogrožen, ker mu v Franciji niso ničesar storili in da naj samo srečanje še ne bi pomenilo, da mu grozijo. Toženka napačno zaključuje, da naj okoliščine, ki jih navaja tožnik, ne bi bile takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Da naj bi tožnik v postopku navajal le dejstva, ki naj bi bila nepomembna za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožniku je razumljivo, zakaj toženka najde nekonsistentnost v njegovi izpovedbi. Tožnik je pojasnil, da je odšel iz izvorne države, ker ima težave s sosedi, zaradi njihove sestre, ki je policiji prijavila njegovega očeta in je zaradi tega šel v zapor. Tožnik se je s sosedi skregal, oni so ga hoteli ubiti, udarili so ga in zato je zbežal. Zbežal je v Grčijo, a so šli sosedje za njim, videl jih je tudi v Franciji. Sosedje so ga hoteli ubiti. Ti sosedje so problematični in ne spoštujejo države. Sosedje so tožnika pretepli leta 2017, približno 5 ali 6 mesecev pred tem, ko je zapustil Alžirijo. V Alžiriji ni imel možnosti, da bi ta dogodek prijavil ali dobil pomoč. Ni imel možnosti, da bi dogodke prijavil policiji, ne mara policije. Državo je zapustil, potem ko so ga pretepli. Meni, da v njegovi izpovedbi ni nobenih nekonsistentnosti. Tožnik že ves čas govori isto. Toženka še navaja, da naj bi tožnik ob prvi prošnji rekel, da je šel njegov oče v zapor, ker je bil v sporu s sosedom, s katerim sta fizično obračunala. Da so se mu zato hoteli sosedje maščevati. Navedena trditev ni v ničemer v neskladju z ostalimi trditvami v postopku, v čem toženka vidi neskladje, ni razumljivo. Dogodek tudi ni v ničemer pavšalno opisan, kot to nepravilno zaključuje toženka. Res, da je bil tožnik s strani bratov od sosede pretepen v Grčiji, udarili so ga tudi v Alžiriji, preden je odšel, hoteli so ga ugrabiti, mu grozili, tožnik jih pozna in ve, da bi ga ubili, poleg tega so mu sledili tudi v Francijo. Tožnik je vsekakor v tem postopku navajal dejstva, ki so pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in je zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene nepravilna.

14. Meni, da toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja nasprotja v izpovedi tožnika, ki jih ni. Izjave tožnika se smiselno dopolnjujejo. Tožnik je tudi več povedal ob podaji prve prošnje, kot je bilo zapisano in zato je tudi prišlo do določene pomanjkljivosti v zapisani izpovedi, sicer pa nasprotij ni. Tožnika so sosedini bratje želeli pretepsti leta 2016 in 2017, poleg tega so ga hoteli ugrabiti, in so ga leta 2017 pet ali šest mesecev pred zapustitvijo Alžirije tudi udarili in je zato zbežal. Nadalje so ga našli in fizično napadli tudi v Grčiji, kamor je zbežal, mu sledili v Francijo. Vse navedeno jasno kaže, da so tožnikove težave povezane z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi pripadnosti določeni skupini, ki se očitno maščuje tudi s smrtjo. Vsekakor je konkretno dejanje zelo izrazito in intenzivno ter dosega standard preganjanja, poleg tega tožniku vsekakor ob vrnitvi grozi resna škoda. Tožnika so sosedini bratje celo iskali zunaj države in ga tam našli, ga pretepli v Grčiji, srečal jih je celo v Franciji, vendar jim je na srečo pobegnil v Švico, jasno je, da ga bodo našli in se mu poskušali maščevati, tudi če se vrne v Alžirijo. Tam bo njegovo življenje vsekakor ogroženo. Navedeno ravnanje kaže na to, da tožniku resno grozijo in je napačen zaključek toženke, da temu ni tako. Ne gre za hipotetično možnost preganjanja, kot to hoče prikazati tožena stranka, temveč v konkretnem primeru obstaja resna nevarnost preganjanja, ki je individualno in konkretno izkazana. Tako so tudi podani razlogi določeni v Ženevski konvenciji. Dejstva, ki jih navaja tožnik so pomembna in so takšne narave, da predstavljajo utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Alžirija tudi, če je sicer načeloma priznana kot varna izvorna država, ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin, zanj to ni. Kot dokaze je predlagal zaslišanje tožnika ter „poizvedbe“ oziroma „pridobitev“ informacij o izvorni državi.

15. Tožeča stranka zato naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

16. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in meni, da je odločitev zakonita in pravilna. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

17. Tekom upravnega spora je tožnik po svoji pooblaščenki predlagal, naj zaradi izredni razmer epidemije COVID 19 zaradi onemogočenosti osebnega kontakta med stranko in pooblaščenko, omogoči dodaten rok za dopolnitev navedb po prenehanju izrednih razmer, da se bo lahko s tožnikom dodatno pogovorila in navedbe po potrebi dopolnila, le tako naj bi bil tožniku omogočena pravica do izjave v postopku. Sodišče je sicer pooblaščenki v okviru zakonskih možnosti sledilo in jo z dopisom z dne 3. 4. 2020 pozvalo, da lahko svoje trditve še dopolni, pri tem jo je tudi opozorilo, da je sodišče dalo toženi stranki rok, da poda odgovor na tožbo in spise do 6. 4. 2020, pri čemer bo sodišče o zadevi odločilo v zakonsko določenem roku. Navedena zadeva spada namreč med nujne zadeve, pri katerih zakonski (instrukcijski) roki tečejo brez prekinitve ali zadržanja. Tožena stranka do dne izdaje odločbe (14. 4. 2020) sodišču ni posredovala dodatnih navedb, kakor tudi ne utemeljitve, da iz določenih objektivnih razlogov, ki so zunaj vpliva pooblaščenke in tožnika, ne more vzpostaviti stika s tožnikom s pomočjo informacijske tehnologije.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Z vidika presoje zakonitosti statusa begunca se sodišče strinja s tistim delom obrazložitve tožene stranke, kjer je tožena stranka ugotovila, da v tej zadevi ni izkazan noben razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in zato za ta del presoje ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V tožbi sicer tožnik navaja, da je preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini, vendar ob tem tožnik tudi v upravnem postopku kakor tudi v tožbi ni izkazal nobenega elementa, ki bi ga bilo mogoče povezati z opredelitvijo pripadnosti določeni družbeni skupini iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zato so z vidika statusa begunca odveč navedbe tožene stranke v izpodbijanem aktu, da zatrjevana dejanja preganjanja očitno niso dosegla stopnje intenzivnosti iz 26. člena ZMZ-1 in da bi tožnik moral poiskati zaščito pri državnih organih, pa tega ni storil. 20. V delu obrazložitve izpodbijanega akta, ki se nanaša na zavrnitev subsidiarne zaščite, pa se sodišče v celoti strinja s toženo stranko in ne bo ponavljalo razlogov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ker je očitno, da tožnik ni izkazal dovolj realnega tveganja, da bi bil v primeru vrnitve v Alžirijo lahko žrtev nečloveškega ravnanja (druga alineja 28. člena ZMZ-1) s strani sosedov. Tožnik namreč zadostne intenzivnosti groženj ni izkazal glede na to, da v obdobju 5 do 6 mesecev po pretepu leta 2017 v Alžiriji ni prejel nobene grožnje; da bi mu sosedje sledili v Grčijo in Francijo pa je premalo verjetno spričo tega, da tožnik za to ni predložil nobenega dovolj tehtnega dokaza niti prepričljivega indica. Poleg tega ima tožena stranka prav, da bi moral tožnik tudi izkazati na bistveno bolj prepričljiv način, da bi bilo v Alžiriji nesmiselno, da bi se obrnil na policijo, da bi pri državnih organih iskal t.i. notranjo zaščito Tožnik je bil namreč preveč pavšalen in zato neprepričljiv pri pojasnitvi, zakaj se ni obrnil po pomoč na državne organe (druga alineja prvega odstavka 29. člena ZMZ-1). V takih okoliščinah je potrebno izhajati iz ustavno-pravnega standarda iz odločbe Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019,2 saj v okoliščinah, v kakršnih naj bi bil tožnik po njegovih besedah v Alžiriji, ga prijava policiji ne bi dodatno ogrožala.

21. Tožnikova izpovedba je (bila) torej z vidika subsidiarne zaščite v celoti neprepričljiva glede objektivne utemeljenosti strahu pred nečloveškim ravnanjem, ne da bi sodišče ob tem preizkusilo katero koli nekonsistentnost, ki jo je ugotovila tožena stranka in jo je vključila v dokazno oceno. Tudi če sodišče sledi tožeči stranki v tem, da kakšnih bistvenih neskladij v izpovedbah tožnika ni bilo, je odločitev tožene stranke zakonita. Pravica do izjave tožniku torej ni bila kršena oziroma poseg vanjo ni mogel vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi tožbeni ugovor, da naj bi bila tožniku kršena pravica do izjave, ker tožena stranka njegovemu pooblaščencu pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni dovolila postavljati vprašanj. Tožnikova pooblaščenka je imela možnost tožniku postavljati vprašanja ob osebnem razgovoru in mu jih tudi je, kot je razvidno iz zapisnika v upravnem spisu, tako da je lahko v polni meri predstavil svoje argumente.

22. V takih okoliščinah tožena stranka ni imela obveznosti, da bi po uradni dolžnosti preverjala informacije o stanju v izvorni državi, kajti ta obveznost velja takrat, ko prosilec navede takšne elemente, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, da njegova prošnja z vidika varstva 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma z vidika 4. člena (ali člena 19(2)) Listine EU o temeljnih pravicah ni očitno neutemeljena. Tožnik je kot dokazni predlog v tožbi predlagal poizvedbe o izvorni državi, vendar tudi v tožbi ni izkazal, da bi imel t.i. „arguable claim“ - zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika načela nevračanja (4. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah). Zato sodišče ni izvajalo dokazov na glavni obravnavi, tožnik pa tudi ni navedel, katere konkretne informacije o izvorni državi bi lahko kazale na to, da bi bil tožnik lahko žrtev resne škode v primeru vrnitve.

23. Tožnik je v tožbi predlagal kot dokaz tudi svoje zaslišanje, vendar ni navedel, kako bi zaslišanje lahko vplivalo na ugotovitveni postopek in dokazno oceno. Pri odločitvi, da sodišče ne zasliši tožnika, je Upravno sodišče izhajalo iz interpretacije pravice do učinkovitega pravnega oziroma sodnega varstva iz določila 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče EU je namreč v sodbi v zadevi Sacko izpeljalo interpretacijo določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek, in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP. Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.

24. Poleg tega tudi po ustavno-pravnem stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve), mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“

25. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

1 Tožnik je 15. 11. 2018 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito. V njej je navedel, da je bil oče v sporu s sosedom, s katerim sta fizično obračunala, oče pa je zaradi tega moral v zapor. Sosedje so nato ogrožali tožnika in se mu hoteli maščevati. Postopek je tožena stranka 27. 11. 2018 s sklepom ustavila, ta sklep je postal pravnomočen dne 7. 12. 2018. Dne 21. 2. 2020 je bil tožnik skladno z Uredbo Dublin III iz Švicarske konfederacije vrnjen v Republiko Slovenijo. 2 V njej je Ustavno sodišče med drugim zavzelo stališče: „Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite /.../. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi.“