Jedro

Pri uveljavljanju začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve je potrebno dokazati še aktivno ravnanje dolžnika, ki meri na zmanjšanje premoženja, zaradi česar se upnik ne bi mogel poplačati. Zgolj vodenje izvršilnega postopka drugega upnika na stanovanje drugotoženke za terjatev, ki še zdaleč ne dosega vrednosti stanovanja, takšne nevarnosti ne predstavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta tožnika zahtevala, naj se tožencema prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine, vpisane v vl. štev. 3232/15 k.o. ..., v naravi stanovanje št. 15 v 4. etaži K... in se ta prepoved vpiše v zemljiško knjigo pri vl. štev. 3232/15 k.o. ..., da začasna odredba velja do izteka 60 dni po pravnomočnosti tega pravdnega postopka in da ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe; zavrnilo je tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe in sicer da se drugi toženi stranki prepoveduje razpolaganje s kupnino, pridobljeno s prodajo stanovanja v izvršilnem postopku In 107/05 Okrajnega sodišča v Velenju v delu, ki presega terjatev upnika V. H. do poteka 60 dni po pravnomočni sodbi v tej pravdni zadevi in se ta prepoved pošlje Okrajnemu sodišču v Velenju, izvršilnemu oddelku v spis In 107/05, in da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa predlagata, naj se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencema pa naloži v plačilo stroške tega postopka. Poudarjata, da je popolna uganka, kako je sodišče prišlo do zaključka, da ni izkazana nevarnost, da terjatev ne bo poplačana. Tožeča stranka je pojasnila, da je tožena stranka brez zaposlitve in da ima edino premoženje stanovanje, ki pa je že predmet izvršilnega postopka in sicer za terjatev v višini 1.644,46 EUR. Vsakomur je jasno, da je vodenje izvršilnega postopka s cenitvijo in prodajo nepremičnine izjemno drago in da očitno ni drugega premoženja, s katerim bi se lahko upnika poplačala. Tudi sicer je sodišče spregledalo, da ni samo nastanek nenadomestljive škode, do katere bi brez dvoma prišlo, če bi tožena stranka razpolagala z edinim še preostalim premoženjem, okoliščina, ki jo je tožeča stranka več kot izkazala, saj celotno stanovanje brez dvoma ne dosega vrednosti vtoževane glavnice, temveč na drugi strani tudi ni izkazana nikakršna škoda, ki bi toženki nastala glede na dejstvo, da je predmetno stanovanje že predmet izvršilnega postopka. Začasne odredbe s takšnimi odločitvami izgubljajo svoj namen in postavlja se odgovornost zaradi neplačila v primeru kasnejše nezmožnosti poplačila terjatve. Država Slovenija jamči svojim državljanom pravno varnost, kar pomeni, da mora za svoje odločitve odgovarjati tudi materialno. Tožeča stranka meni, da ravnanje prvostopnega sodišča ni dovolj premišljeno in da zaradi takšnega ravnanja lahko nastane nenadomestljiva škoda, ki jo bo v tem primeru primorana izterjati od države.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika v pritožbi prvič uveljavljata razlog za izdajo začasne odredbe iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, ko navajata, da z izdajo predlagane začasne odredbe dolžnikoma ne bi nastala nobena škoda. Ker niti ne pojasnita, zakaj tega razloga nista uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZIZ se namreč lahko nove trditve uspešno uveljavljajo v pritožbenem postopku le, če jih pritožnik brez svoje krivde ni mogel uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Vsi drugi pritožbeni očitki pa se pokažejo pravno irelevantni v luči prvostopne ugotovitve, da pritožnika nista izkazala nevarnosti, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ki temelji na neizkazanosti kakršnegakoli ravnanja tožencev v smeri odtujevanja ali obremenjevanja premoženja. V pritožbi zatrjevane okoliščine, da sta toženca brez zaposlitve in da nimata drugega premoženja in da je vodenje izvršilnega postopka upnika V. H. zoper drugotoženko na njeni nepremičnini drago in nesorazmerno višini njegove terjatve, zato same po sebi še ne predstavljajo zadostne podlage, ki bi dokazovala obstoj uveljavljanega razloga za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Pri uveljavljanju začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve je potrebno dokazati še aktivno ravnanje dolžnika, ki meri na zmanjšanje premoženja, zaradi česar se upnik ne bi mogel poplačati. Zgolj vodenje izvršilnega postopka drugega upnika na stanovanje drugotoženke za terjatev, ki še zdaleč ne dosega vrednosti stanovanja, takšne nevarnosti ne predstavlja.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 16. členom ZIZ).