Jedro

Delodajalec, ki ne poskrbi, da so dostopne poti proste ovir, še posebej tik za vrati, krivdno odgovarja za škodo, ki nastane delavcu ob padcu preko takih ovir.

Delodajalec mora računati tudi z običajno stopnjo manjše pazljivosti delavcev, ko izpolnjujejo delovne naloge, in to še ne pomeni njihovega soprispevka k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženke, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano odgovornost, terja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi 5. 11. 2009. Sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V bistvenem graja dokazni zaključek sodišča, da je bila ročka paletnega vozička v spuščenem položaju, saj tožnik tega ob zaslišanju ni eksaktno potrdil. Tako priča kot tožnik sta povedala, da se je voziček lahko nahajal vsepovsod, odvisno od tega, kje je bil trenutno v uporabi. Ker je tožnik občasno vstopal v skladišče, ki se je uporabljalo za odlaganje orodja, je protispisna ugotovitev sodišča, da ob vstopu v skladišče ni mogel pričakovati ovire. Lažja škatla, ki jo je pri tem nosil v eni roki, ga ni ovirala. Sam tožnik je v prijavi poškodbe pri delu navedel, da je voziček spregledal. To pomeni, da ni gledal, kam stopa, čeprav je treba ob vstopu v drug zaprt prostor ravnati previdno, saj ne vemo, kaj je za zaprtimi vrati. Ob primerni skrbnosti bi škodo lahko preprečil. Priča G. je izpovedal, da je sam brez težav prišel iz delavnice v skladišče skozi vrata. Tožnik je izpovedi spreminjal, pri čemer tožena stranka meni, da je najbolj verjetna prva izpoved, po kateri je voziček spregledal. Prav tako ni zanesljiva izpoved priče G., saj iz njegovega opisa nezgode izhaja, da dogodka ni videl, ob zaslišanju pa je zatrjeval nasprotno. Ker je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, je materialnopravni zaključek, da je temelj odškodninske odgovornosti podan, zmoten.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik, medtem ko je nosil škatlo v skladišče, poškodoval pri padcu preko paletnega vozička, ki se je nahajal takoj za vrati skladišča. Trditve tožnika, da je bila ročka vozička v spuščenem položaju, toženka v svojih vlogah ni zanikala, temveč je zgolj navajala, da bi tožnik oviro lahko opazil. Ker se po drugem odstavku 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, toženka v pritožbi ne more uspeti z dokazno grajo tega dejstva.

Po oceni pritožbenega sodišča odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo izvira predvsem iz dejstva, da se je paletni voziček nahajal takoj za vrati skladišča in ni bil umaknjen iz dostopne poti, česar pritožba ne napada. Trditve toženke, da so zaposleni voziček puščali kjerkoli, nikakor ne morejo predstavljati razloga za razbremenitev njene krivdne odgovornosti, temveč le še bolj kažejo na njen obstoj. Delodajalec tožnika bi namreč moral poskrbeti, da bi bila pot v delovne prostore prosta, saj bi le tako ustvaril pogoje za varno delo in urejeno okolje, kot mu narekuje 5. člen ZVZD. Še posebej velja to za dostop do skladišča, v katerega delavci shranjujejo robo in delovne pripomočke, torej vanj praviloma vstopajo obloženi z različnimi bremeni, kar jim onemogoča popoln vpogled v prostor za vrati. Neprerekane so ostale tudi trditve tožnika, da je v prostor vstopil z močne zunanje reflektorske svetlobe, zato je ob šibkejši notranji osvetlitvi skladišča videl slabše. 6. Ugotovitve okoliščin nezgode ne kažejo na soprispevek tožnika k nastali škodi, ki ga toženka tudi sicer izrecno ni uveljavljala. Tožnik je izvrševal svojo delovno dolžnost, da prenese tovor v skladišče po običajni poti, pri čemer ni mogel predvideti, da bo takoj za vrati stal paletni voziček s položenim ročajem, zaradi česar ga je spregledal in se ob ročaj spotaknil. To pa ne pomeni, da je sam prispeval k nastanku škode v smislu 171. člena OZ. Sodna praksa je že zavzela stališče, da mora delodajalec računati tudi z običajno stopnjo manjše pazljivosti delavcev, ko izpolnjujejo delovne naloge, in to še ne pomeni njihovega soprispevka k nastali škodi (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 665/2007). Zato je tudi povsem nepomembno, če je tožnik pri delodajalcu kot vzrok nezgode navedel, da je voziček spregledal, saj zgolj uporaba tega izraza ne kaže na njegovo večjo neskrbnost, kot skuša prikazati pritožba. Ob opisanem dejanskem stanju je nebistveno tudi, ali je priča G. v celoti videla dogodek oziroma je do tožnika priskočila neposredno po padcu, saj je tudi tako lahko iz lastnega zaznavanja potrdila okoliščine delovne nezgode glede lege paletnega vozička, ob katerega se je tožnik spotaknil. 7. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

8. Glede stroškov pritožbenega postopka je sodišče odločilo, da se pridržijo za končno odločbo, ko bo razviden celoten uspeh tožnika v postopku.