Jedro

S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne bi smela podati odpovedi samo zato, ker nekaterim drugim delavcem ob enaki kršitvi ni podala pisnega opozorila. Ni namreč enakosti v nepravu.

Tožnikove zdravstvene težave ne omogočajo zaključka, da je izpolnjen dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi. Le nerazsodnost, glede katere je že Vrhovno sodišče pojasnilo, da pri tožniku ni bila podana v času storitve kršitve, bi izključila odgovornost za storjeno kršitev zaradi nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala dne 24. 9. 2016 tožniku, nezakonita in se razveljavi; (2) da je tožniku delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki trajalo tudi od 10. 11. 2016 do 8. 2. 2017 in od l. 3. 2017 do 2. 3. 2017, zato mu je za to obdobje tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanje, mu obračunati zapadlo bruto nadomestilo plače v mesečnem znesku 1.453,11 EUR, navedeni mesečni bruto znesek znižati za november 2016 za 615,52 EUR bruto, za december 2016 za 892,5 EUR bruto, za januar 2017 za 892,5 EUR bruto in za februar 2017 za 246,21 EUR bruto, od tako dobljenih bruto zneskov obračunati in odvesti pristojnim inštitucijam davščine ter prispevke, tožniku pa izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsake posamezne plače tečejo od 14. dne v naslednjem mesecu dalje do dne plačila, ter (3) za obračun denarnega povračila 7.265,55 EUR bruto, od tega zneska odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izplačilo dalje do dne plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Glede predlagane priče A.A. je opustilo izvedbo pomembnega dokaza, posledično pa tožniku kršilo pravico do sodnega varstva, dejansko stanje pa je napačno in nepopolno ugotovljeno. Opozarja na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče (v razveljavitvenem sklepu), da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavzeti stališče do očitane kršitve iz pisnega opozorila tožniku, zato bi moralo zaslišati A.A.. Moralo bi tudi dopustiti postavljanje vprašanj priči B.B. v zvezi z delovanjem črpalke in funkcijo stikala črpalke, ki naj se ne bi smela zatikati. Zatikanje stikala črpalke namreč ne more povzročiti izliva tekočine iz zbiralnika, saj je funkcija črpalke prav v tem, da črpa tekočino iz zbiralnika. Zato zatikanje stikala po naravi stvari ne more povzročiti nevarnosti zdrsov padcev ali poškodb. Nedopustno je, da sodišče tožniku ni dopustilo, da bi to pojasnil, dopustilo pa je, da je priča izpovedal nekaj, kar je povsem zgrešeno. S tem se je sodišče po eni strani izkazalo za pristransko, po drugi strani pa je pokazalo, da dejanskega stanja ne razume pravilno, kar je posledično pripeljalo do napačne odločitve v zvezi z vprašanjem utemeljenosti pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožene stranke, da bi moral tožnik v primerih, ko črpalka ne bi zadostno delovala, ustaviti prečrpavanje in poklicati odgovorno osebo, ni pa se kritično opredelilo do neprerekanih izjav tožnika, da bi v takem primeru prišlo do zaustavitve proizvodnje, kar ni bilo po volji nadrejenim. V popoldanskih in nočnih izmenah sploh ni bilo prisotnih vzdrževalcev, ki bi okvaro lahko odpravili, poleg tega pa samo zatikanje stikala ne bi povzročilo nobene škode in nobene nevarnosti. Glede stikala je samo tožnik prejel pisno opozorilo, kar je diskriminatorno. Glede na dolgoletno prakso pred in po opozorilu navodilo oziroma prepoved tožene stranke nima takšne teže, da tožnikovo ravnanje lahko predstavlja dejansko kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. S tem v zvezi je sodišče napačno ugotovilo, da tožniku nadrejeni delavec C.C. ni vedel za prakso, saj je na naroku dne 8. 5. 2017 izpovedal, da je že prej opazil, da se stikalo zatika, da je on sam navzoč le v jutranji izmeni in da po tožnikovem primeru »ni opazil«, da bi se stikalo še zatikalo. Prav tako je izpovedal, da poleg stikala ni nobenega opozorila in nobene mehanske zaščite, kar očitno kaže na to, da je upoštevanje navodila oziroma njegove kršitve zgolj nesorazmeren formalizem. Tožena stranka ni storila ničesar, da bi učinkovito preprečila zatikanje stikala, iz česar logično izhaja lahko le dejstvo, da navodilo ni pomembno oziroma da je postalo pomembno šele v sodnem postopku. Nenazadnje je C.C. tudi izpovedal, da se v zvezi s spornim stikalom ne vodi nobena evidenca in ne opravljajo nikakršni preizkusi, »ker ni visoke pomembnosti«. Vse to kaže, da pisno opozorilo v zvezi s predmetnim stikalom ne more utemeljevati odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tožnika, da se je stikalo v drugih izmenah še vedno zatikalo, vendar je to ugotovitev uporabilo zgolj v škodo tožnika, češ da zgolj tožnik ni upošteval prepovedi. Pritožba očita sodišču, da ne razume realnih razmer, v katerih se odvija proizvodnja pri toženi stranki, saj je merilo zgolj količina, nadrejeni pa se do podrejenih obnašajo šikanozno in pokroviteljsko. Zato ravnanje v dopoldanski izmeni ne more potrditi teze o tem, da se je tožnik zavedal, da ravnanje ni pravilno. Gre le za to, da se v prisotnosti C.C. delavci niso želeli spuščati v konflikte in tvegati neutemeljenih rumenih in rdečih kartonov, ki so bili C.C. priljubljen vzvod za šikaniranje. Tožnik je že v zaslišanju izpostavil, da ga je priča C.C. izsiljeval in šikaniral, to je potožil tudi svoji psihiatrinji v D.. Sodišče svojo odločitev utemeljuje tudi s sklicevanjem na pravila varnosti in zdravja pri delu, kar tožnika močno prizadeva, saj je dejstvo, da bi za varno opravljanje dela na delu, ki ga je opravljal tožnik, morala tožena stranka zagotoviti vse kaj drugega. Brez zatikanja stikala je bilo delo še bolj nevarno, saj so morali delavci pretirano hiteti, upravljanje s črpalko je zahtevalo veliko vzpenjanja, vse po spolzkih in strmih lestvah in stopnicah, nošnja vedra iz katerega je brizgala spolzka tekočina, izlivanje v talni jašek, v primerih, ko črpalka ni delovala zadostno, je bilo prav tako nesorazmerno bolj nevarno kot pa zatikanje stikala, kar je zagotovilo kontinuirano obratovanje črpalke in preprečilo izlivanje tekočine čez rob zbiralnika. Vzdrževalci, ki so okvare črpalke odpravljali, so to počeli le v jutranji izmeni, sicer pa v jutranji izmeni delujejo delavci, ki so starejši in pred upokojitvijo, in se je velikokrat zgodilo, da je črpalka delovala z zmanjšano zmogljivostjo že od jutranje izmene, kar so morali reševati delavci v popoldanski oziroma nočni izmeni.

Glede dogodka, ki je podlaga odpovedi, tožnik vztraja, da za kršitev ni odgovoren. Drugačno stališče Vrhovnega sodišča je neživljenjsko in arbitrarno. Izvedensko mnenje izvedenke dr. E.E. je jasno, da se tožnik ni mogel imeti v oblasti, kar je definicija nerazsodnosti. Zato mu ni mogoče očitati krivde za dejanje. Pritožbeno sodišče se je v sodbi opr. št. Pdp 362/2018 z dne 8. 11. 2018 strinjalo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, odločitev vrhovnega sodišča pa odstopa od ustaljene prakse in odpira vrata napačni uporabi materialnega prava glede obstoja krivde v primerih izkazanih duševnih bolezni ali težav, kot je konkretni. Vrhovno sodišče opredeli razsodnost kot sposobnost obvladovanja in usmerjanja svoje volje. Kljub jasnim zaključkom izvedenke, da tožnik ni bil sposoben obvladovanja in usmerjanja svoje volje, pa zaključi, da ugotovljena dejstva ne dopuščajo zaključka o obstoju nerazsodnosti. Čeprav Vrhovno sodišče navaja o »obvladovanju volje«, pa v točki 15 istega sklepa govori o »zavedanju ravnanja«, v nadaljevanju pa o »samokontroli«. Dogodek pred kavomatom je posledica tožnikovega zdravstvenega stanja in nima narave lažje kršitve. Tožnik meje dovoljenega ni prekoračil. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče A.A., čeprav je pred tem sprejelo dokazni sklep, da se ga zasliši, in ker tožniku ni dovolilo, da priči B.B. postavlja vprašanja v zvezi z delovanjem črpalke in funkcijo stikala črpalke, ki naj se ne bi smela zatikati. Odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je glede na 213. in 287. člen ZPP pridržana sodišču. Ob tem pa je potrebno poudariti, da pri tej odločitvi ne gre za povsem prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije; Ustava RS, Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nasl.). Vendar to ne pomeni, da je pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokazov, ki ne bi bili bistveni za zadevo. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče sme zavrniti tudi izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva, ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012). Svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov mora sodišče ustrezno obrazložiti. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da lahko sodišče že sprejet dokazni sklep kasneje spremeni, saj v skladu s četrtim odstavkom 287. člena ZPP na svoj prejšnji dokazni sklep v nadaljevanju teka pravde ni vezano.

7. Takšen pravni položaj je podan tudi v obravnavani zadevi. Tožnik je zaslišanje A.A. predlagal, ker naj bi mu A.A. rekel, da zatikanje stikala ne more povzročiti škode na črpalki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik vedel, da je zatikanje stikala prepovedano. Za presojo utemeljenosti pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ta ugotovitev zadošča, saj za obstoj obravnavane kršitve ni potrebno tudi, da bi se zaradi tožnikovega ravnanja črpalka pokvarila oziroma da bi na črpalki nastala škoda. Tožnik je bil dolžan upoštevati navodila za upravljanje z delovnim sredstvom, ne glede na to, ali bi z neupoštevanjem navodil nastala tudi škoda. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da A.A. ne zasliši. S tem v zvezi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z napotki iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 34/2019 z dne 10. 9. 2019 v ponovljenem postopku zavzeti stališče do očitane kršitve iz pisnega opozorila tožniku. Sodišče je ugotovilo vse okoliščine očitane kršitve ter zavzelo stališče glede njene utemeljenosti, kot je navedeno v nadaljevanju.

8. Ker za odločitev ni bistveno, ali bi zatikanje stikala črpalke lahko povzročilo izliv tekočine iz zbiralnika, ter da zatikanje stikala po naravi stvari ne more povzročiti nevarnosti zdrsov padcev ali poškodb, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko tožniku ni dopustilo postavljanja vprašanj priči B.B., ki se nanašajo na delovanje nivojske sodne potopne črpalke. Tožnik je namreč hotel tudi s postavljanjem teh vprašanj prepričati sodišče, da ni odgovoren za kršitev, če zaradi kršenja navodila za upravljanje z delovnim sredstvom ne more nastati škoda. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za nesprejemljivo stališče, saj delavec ne more sam določati organizacije delovnega procesa. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče s takšnim postopanjem ravnalo pristransko, ter da dejanskega stanja ne razume pravilno.

9. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved iz krivdnega razloga na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). V pisnem opozorilu po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 mu je očitala neupoštevanje navodila nadrejenega delavca glede ravnanja s potopno črpalko, v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2016 pa neprimerno vedenje do zunanjega izvajalca - vzdrževalca kavomatov.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 196/2016 z dne 12. 3. 2018 ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita in se razveljavi, da je tožniku delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki trajalo tudi od 10. 11. 2016 do 8. 2. 2017 in od 1. 3. 2017 do 2. 3. 2017, skupaj s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje in prijavo v zavarovanje. Zavrnilo pa je zahtevek za reintegracijo ter da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki tudi od 10. 10. 2016 do 9. 11. 2016, od 9. 2. 2017 do 28. 2. 2017 in od 3. 3. 2017 dalje. Toženi stranki je še naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo (zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) v znesku 2.123,67 EUR bruto ter da tožniku povrne njegove stroške postopka. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 362/2018 z dne pritožbo tožene stranke zavrnilo in se potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje grožnje, ki jo je izrekel F,F,, oskrbovalcu kavomata pri toženi stranki, ker mu ni hotel vrniti zneska 0,50 EUR, kolikor naj bi tožnik plačal na kavomatu, pa za to ni dobil napitka. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo dr. E.E., da ima tožnik nizko frustracijsko toleranco, da je impulziven in se težko kontrolira, zlasti pod stresom. V takem primeru postane napet, jezen in ni sposoben samoregulacije. V konkretnem primeru je odreagiral z verbalnim nasiljem, in ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne posledice ima lahko njegovo ravnanje. Takrat deluje nepremišljeno in škodi sebi, pri čemer je njegova nestabilnost osebnostnega funkcioniranja prisotna na več področjih.

11. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 34/2019 z dne 10. 9. 2019 sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je med drugim navedlo, da je izvedenka podala popolno mnenje, da ni potrebe po dodatnem ugotavljanju globljih vzrokov za tožnikovo psihično stanje, ter da ugotovljena dejstva ne dovoljujejo pravnega zaključka o izpolnitvi zakonskega dejanskega stanu nerazsodnosti, ki bi izključila tožnikovo (krivdno) odgovornost za dejanja. Prav tako ne obstojijo drugi razlogi za zaključek o izključitvi tožnikove odgovornosti zaradi kršitve, očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel težave z duševnim zdravjem in je v kritičnem obdobju jemal antidepresive, pred tem pa je bil tudi psihiatrično obravnavan, vendar se je v trenutku kršitve zavedal svojega ravnanja, dejanje pa je storil zaradi svoje šibke osebnostne strukture in ne zaradi paničnega napada.

12. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča ter napotke Vrhovnega sodišča RS ter zavzelo stališča do očitane kršitve iz pisnega opozorila, ki je doslej ni presojalo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča glede kršitve iz redne odpovedi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in sprejelo materialnopravne zaključke, to pa so: - Tožniku je bilo dne 4. 12. 2015 podano pisno opozorilo, ker je 26. 11. 2015 kršil ustno navodilo nadrejenega delavca C.C., da je pri praznjenju ločilnega sredstva iz lovilnega jaška zataknil stikalo potopne črpalke. Tožnik je namreč kljub temu 26. 11. 2015 zataknil stikalo ter s tem kršil 33., 34., 35. in 37. člen ZDR-1, ter 7. in 11. člen pogodbe o zaposlitvi.

- V primeru ustreznega delovanja črpalke je treba stikalo držati 1 do 1,5 minute, zmes se je hitro izpraznila. Tri do štirikrat mesečno pa se je zgodilo, da so drobci gume črpalko "zabasali" in ta ni več dobro črpala, ter se tudi po petih ali več minut držanja stikala nivo zmesi ni nič premaknil. Tožnik je navedel, da mu siceršnje delo ni dopuščalo toliko časa za ukvarjanje s stikalom, zato je stikalo zataknil. Če ga ne bi, bi se zmes lahko razlila, zaradi čiščenja spolzkih tal pa je treba linijo ustaviti. Črpalka je bila "zabasana" tudi očitanega dne.

- Tožniku nadrejeni delavec C.C. je potrdil, da se tedaj, če je jašek poln, zmes res lahko razlije po okolici, vendar pa je poudaril, da bi tožnik v vsakem primeru moral ravnati tako, kot je bil poučen: pritisniti gumb (stikalo) in ga upravljati toliko časa, da se zmes izprazni.

- Po navodilu tožene stranke bi moral tožnik, če je bila črpalka dejansko zabasana, zaustaviti prečrpavanje in poklicati odgovorno osebo. Tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da bi po pravilu moral ustaviti prečrpavanje in o težavah obvestiti odgovorno osebo.

- Tožnik bi moral navodilo glede upravljanja z delovnim sredstvom upoštevati ne glede na to, kako bi se upoštevanje navodila odrazilo v delovnem procesu, saj je s prepovedjo zatikanja stikala tožena stranka morebitne posledice prepovedi vzela v zakup.

- Delavec mora sredstva za delo v skladu s tretjim odstavkom 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-I, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) uporabljati v skladu z njihovim namenom in navodili delodajalca.

13. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni kritično opredelilo do neprerekanih izjav tožnika, da bi prišlo do zaustavitve proizvodnje, kar ni bilo po volji nadrejenim. Prav tako ni odločilno, da v popoldanskih in nočnih izmenah po navedbah tožnika niso bili prisotni vzdrževalci, ki bi okvaro lahko odpravili. Tožnik nadalje neutemeljeno navaja, da je bil neupravičeno diskriminiran v smislu določbe 7. člena ZDR-1, ker je samo on prejel pisno opozorilo. Bistveno je, da je opozorilo utemeljeno, ker je tožnik kršil prepoved tožene stranke, nepomembno pa je, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih. V presoji delodajalca je, ali se bo odločil za pisno opozorilo oziroma za podajo odpovedi. Zakon mu obveznosti redne odpovedi ne nalaga. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne bi smela podati odpovedi samo zato, ker nekaterim drugim delavcem ob enaki kršitvi ni podala pisnega opozorila. Ni namreč enakosti v nepravu.1

14. Ker je bilo tožniku neposredno pred očitano kršitvijo prepovedano zatikanje stikala, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je C.C. vedel za dolgoletno prakso zatikanja stikala, da pa je prisoten le v jutranji izmeni in da po tožnikovem primeru »ni opazil«, da bi se stikalo še zatikalo. Nebistveno je tudi, da poleg stikala ni bilo nobenega (pisnega) opozorila in nobene mehanske zaščite, kar naj bi po stališču pritožbe kazalo na to, da je upoštevanje navodila oziroma njegove kršitve zgolj nesorazmeren formalizem. Tožena stranka ni bila dolžna sprejeti dodatnih ukrepov, da bi preprečila zatikanje stikala. Ustna prepoved namreč povsem zadošča. Na podlagi tega dejstva ni mogoče slediti pritožbi, da navodilo "ni pomembno" oziroma da je postalo pomembno šele v sodnem postopku, posebej tudi glede na dejstvo, da se v zvezi s spornim stikalom ne vodi nobena evidenca in ne opravljajo nikakršni preizkusi. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je brez zatikanja stikala delo še bolj nevarno, ker so morali delavci pretirano hiteti, upravljanje s črpalko pa je zahtevalo veliko vzpenjanja, vse po spolzkih in strmih lestvah in stopnicah, nošnja vedra iz katerega je brizgala spolzka tekočina in izlivanje v talni jašek.

15. Ker tožnik tudi ni navedel nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da naj bi ga C.C. izsiljeval in šikaniral, ter je pisno opozorilo posledica takšnega nedopustnega ravnanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo pisno opozorilo tožniku izdano utemeljeno. V zvezi z izpovedjo tožnika, da naj bi mu C.C. podtaknil, ker mu je po vrnitvi iz D., kjer je bil tožnik hospitaliziran julija 2016, C.C. v avgustu 2016 rekel: „Kje si ti, dopustnik?“, je namreč pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v trditvah tožnik tega ni zatrjeval, z izpovedjo pa trditev ni mogoče nadomestiti. Tudi sicer je sodišče verjelo C.C., ki je zanikal, da bi podtaknil odpoved, ter tega v nobenem primeru po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni mogoče povezati s kasneje podano odpovedjo.

16. Pritožba nadalje tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede kršitve, zaradi katere mu je tožena stranka dne 24. 9. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pred tem je tožnik imel 20. 9. 2016 zagovor. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 7. 9. 2016 pristopil do F.F., zaposlenega pri G. d. o. o., ki za toženo stranko vzdržuje kavne avtomate, ter v povišanem tonu in z grožnjami o fizičnem nasilju od F.F. zahteval vračilo 0,50 EUR, ker mu pred tem kavni avtomat ni postregel z izbranim kavnim napitkom v tej protivrednosti. F.F. mu ni mogel izročiti 0,50 EUR, zato je tožnik grozil z nasiljem in „da bo prišel na H.“. Tožnik je nato dne 9. 9. 2016 ponovno pristopil do F.F., ko je ta polnil kavni avtomat, ponovno terjal vračilo 0,50 EUR in ker mu F.F. ni izročil zneska, si je samovoljno in protipravno prilastil zavitek kave, ki ga je F.F. hotel vstaviti v kavni avtomat. Vračilo zavitka kave je tožnik pogojeval z vračilom 0,50 EUR. F.F. je o dogodku obvestil varnostno službo, ki je skupaj z varnostnim inženirjem soočila tožnika in F.F., tožnik pa je nadaljeval z verbalnimi grožnjami v povišanem tonu. Tožniku je bilo nato na ključek vrnjenih 0,50 EUR, on pa je vrnil zavitek kave. Tožena stranka mu je očitala, da je s tem storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, kot so opredeljene v 37. členu ZDR-1 ter 7. in 11. členu pogodbe o zaposlitvi.

17. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so očitki tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega utemeljeni. Ugotovilo je sicer, da je tožnik od F.F. utemeljeno terjal vračilo denarja, vendar pa pri tem ne bi smel uporabiti verbalnega nasilja. Sodišče je imenovalo sodno izvedenko psihiatrične stroke dr. E.E., ki je pri tožniku ugotovila dve psihični motnji in sicer panično motnjo in šibko osebnostno strukturo. Tožnik ima po ugotovitvah izvedenke nizko frustracijsko toleranco, je impulziven in težko kontrolira impulze, zlasti če je vznemirjen oziroma pod stresom.

18. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ugotovitve izvedenke dajejo podlago za zaključek, da za storjeno kršitev ni podana njegova krivda, ker se ni mogel imeti v oblasti. Tožnikove zdravstvene težave tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je izpolnjen dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi. Le nerazsodnost, glede katere je že Vrhovno sodišče pojasnilo, da pri tožniku ni bila podana v času storitve kršitve, bi izključila odgovornost za storjeno kršitev zaradi nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju. Ker iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za področje psihiatrije dr. E.E. ni mogoče sklepati o tožnikovi nerazsodnosti v smislu določbe 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ni utemeljeno stališče pritožbe, da je stališče Vrhovnega sodišča neživljenjsko in arbitrarno. Dogodek pred kavomatom je sicer posledica tožnikovega zdravstvenega stanja, na kar opozarja pritožba, vendar pa vsakršna osebnostna motnja ali duševna bolezen še ne pomeni nujno izključitve krivdne odgovornosti za sporna ravnanja.

19. Glede na to, da je tožnik F.F. izrekel grožnje in žalitve, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik storil kršitev, na podlagi katere mu je tožena stranka zakonito izrekla redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Do ostalih pritožbenih navedb tožeče stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 179/2016 z dne 7. 2. 2016.