Jedro

Nadaljevano kaznivo dejanje je podano v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov.

Bistvo zavarovalniške goljufije je, da so inkriminirana le pripravljalna dejanja, ko je storilec v pravnem odnosu z zavarovalnico. Gre za fazo ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja goljufije, pri čemer so kazniva tista, ki so alternativno našteta v drugem odstavku 211. člena KZ-1. Glede na inkriminacijo pripravljalnih dejanj velja, da je kaznivo dejanje po drugem odstavku v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja goljufije kot tudi v razmerju do poskusa kaznivega dejanja, izrazito subsidiarno. Merilo za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je tisti trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. V trenutku, ko zavarovalnica na podlagi obdolženčeve prijave neupravičeno odškodnino tudi izplača, pa je treba dejanje opredeliti kot dokončano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 432,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 51495/2018 z dne 23. 4. 2021 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. členom KZ-1, dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. členom KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije določilo kazen pet mesecev zapora, za eno kaznivo dejanje goljufije tri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje goljufije kazen pet mesecev zapora ter za poskus kaznivega dejanja goljufije kazen dva meseca zapora, nato pa mu na podlagi 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo (pravilno določilo) enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta vrne protipravno premoženjsko korist oškodovanima družbama, in sicer B. B. d.d. 1.585,00 EUR, C. C. d.d. pa v višini 1.700,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovanima družbama povrniti premoženjskopravni zahtevek v zneskih, kot so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec po svojem zagovorniku, ki uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) pritožnik uveljavlja z navajanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali so splošni pogoji (pravilno posebni pogoji) oškodovane družbe C. C. d.d. na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) nični oziroma nepošteni. Takšnim pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Gre za odločilna dejstva. To so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost ter predstavljajo dejanski temelj sodbe. Glede teh pa ima izpodbijana sodba ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke, da je obdolženec z očitanimi ravnanji izpolnil vse zakonske znake obravnavanih kaznivih dejanj in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Prav tako je (pravilno) pojasnilo, zakaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) II Ips 216/2016 z dne 5. 7. 2018, ki ga izpostavlja pritožba, ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje (točka 12 razlogov izpodbijane sodbe). Pritožnik tudi zmotno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali so splošni pogoji nični oziroma nepošteni, saj je iz vsebine prvostopenjskih razlogov razbrati, da je sodišče prve stopnje določbo 10. člena Posebnih pogojev za nezgodno zavarovanje k življenjskemu zavarovanju 02-ŽNE-06/11 C. C. d.d. (v nadaljevanju Posebni pogoji) upoštevalo kot veljavno, morebitnih nejasnosti v tej določbi pa tudi pritožbeno sodišče ni zaznalo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju. Glede na obrazloženo uveljavljani kršitvi nista podani.

5. Pritožnik se ne strinja s pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe. Meni, da gre za en dogodek in eno nezgodo, zaradi česar ni mogoče uporabiti instituta nadaljevanega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 54. člena KZ-1, vendar mu ni mogoče pritrditi. Nadaljevano kaznivo dejanje je podano v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov. Natančna analiza opisa kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe pokaže, da je obdolženec storil dve izvršitveni ravnanji, ki sta tudi časovno povezani. Obdolženec je namreč delavko oškodovane družbe C. C. d.d. najprej spravil v zmoto dne 31. 3. 2015, ko je ob prijavi škodnega dogodka predložil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 2. 3. 2015 do 31. 3. 20115, nato pa jo ponovno spravil v zmoto, ko je neugotovljenega dne do konca julija 2015 predložil potrdili o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 18. 5. 2015 do 31. 5. 2015 ter od 1. 6. 2015 do 16. 6. 2015. Da ne gre za eno izvršitveno ravnanje, je nenazadnje mogoče zaključiti tudi na podlagi dejstva, da delavka oškodovane družbe o obdolženčevih zahtevkih ni odločila hkrati, pač pa ločeno in v različnih časovnih obdobjih. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil modus operandi obdolženca enak. V obeh primerih je imel enak goljufivi namen, in sicer sebi pridobiti premoženjsko korist v obliki izplačane zavarovalnine. Prav tako je isti kraj storitve, kot tudi oškodovana družba. Povezava med izvršitvenima ravnanjema je torej takšna, da terja uporabo prvega odstavka 54. člena KZ-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje kaznivo dejanje pod točko 1 izreka sodbe pravilno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Okoliščina, da se obdolženčeva zahtevka nanašata na isti škodni dogodek, pa na ugotovljeno ne more vplivati.

6. Glede kaznivih dejanj pod točkama 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z zatrjevanji, da obdolženec s tem, ko je delavki zavarovalnice C. C. d.d. v zvezi s škodnima dogodkoma z dne 26. 2. 2015 in dne 31. 8. 2015 predložil potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, ni storil očitanih kaznivih dejanj. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Obdolžencu se namreč ne očita, da je oškodovani družbi predložil lažna oziroma ponarejena potrdila, kot to skuša prikazati zagovornik, pač pa je bistvo obravnavanih očitkov okoliščina, da je obdolženec zavarovalnici lažno zatrjeval in prikazoval nezmožnost za delo, čeprav je vedel, da je bil ves obravnavani čas za delo zmožen in sposoben, saj je delo zavarovalnega zastopnika pri B. B. d.d., kjer je zaposlen, opravljal, bolniške odsotnosti pa svojemu delodajalcu za nobeno od teh obdobij ni prijavil. Navedeno povsem zadostuje za konkretizacijo spornega zakonskega znaka lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožniku, da očitani dejanji ne izpolnjujeta zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 7. Enako kršitev pritožnik uveljavlja tudi glede kaznivega dejanja pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe. Slednjo utemeljuje z razlogi, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, koga konkretno je obdolženec z lažnivim prikazovanjem spravil v zmoto. Tudi v tem primeru mu ni mogoče pritrditi. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja namreč izhaja, da je obdolženec spravil v zmoto delavko B. B. d.d., takšna konkretizacija pa je glede na naravo obravnavanega kaznivega dejanja povsem zadostna. Namen obdolženca ob prijavi nezgode je bil namreč spraviti v zmoto zaposlene pri oškodovani družbi, da bi prejel zavarovalnino od B. B. d.d., ne pa poimensko določenega uslužbenca, zaradi česar grajana konkretizacija v tej smeri ni utemeljena, uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa ni podana. Pritožnik na tem mestu tudi zmotno zatrjuje, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker obdolženec ni ničesar lažno prikazoval. S takšnimi pritožbenimi navedbami, ko zagovornik izpodbija presojo sodišča prve stopnje glede obdolženčevega naklepa in napačno prikazuje bistvo obtožbenih očitkov, pa pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta dejanji, opisani v točkah 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe, napačno pravno kvalificirani, ker gre kvečjemu za zavarovalniški goljufiji po drugem odstavku 211. člena KZ-1, ne pa za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Bistvo zavarovalniške goljufije je, da so inkriminirana le pripravljalna dejanja, ko je storilec v pravnem odnosu z zavarovalnico. Gre za fazo ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja goljufije, pri čemer so kazniva tista, ki so alternativno našteta v drugem odstavku 211. člena KZ-1. Glede na inkriminacijo pripravljalnih dejanj velja, da je kaznivo dejanje po drugem odstavku v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja goljufije kot tudi v razmerju do poskusa kaznivega dejanja, izrazito subsidiarno. Merilo za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je tisti trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. V trenutku, ko zavarovalnica na podlagi obdolženčeve prijave neupravičeno odškodnino tudi izplača, pa je treba dejanje opredeliti kot dokončano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.1 Glede na obrazloženo in upoštevaje, da se obdolžencu pod točkama 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe očita, da je nezgodi, za kateri je vedel, da se nista zgodili v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah, prijavil B. B. d.d. z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obravnavani dejanji presegata pravno kvalifikacijo zavarovalniške goljufije iz drugega odstavka 211. člena KZ-1. Obdolženec je namreč s tem, ko mu je bila v zvezi s škodnim dogodkom pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe izplačana zavarovalnina, izpolnil vse zakonske znake dokončanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, medtem ko je dejanje pod točko 4 ostalo pri poskusu kaznivega dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, saj je zavarovalnica njegov zahtevek zavrnila ter mu zavarovalnine ni priznala in izplačala.

9. Zagovornik tudi neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženega A. A. tudi zanesljivo spoznalo za krivega storitve v izreku prvostopenjske sodbe opisanih kaznivih dejanj in poskusa kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Za zaključek, da je obdolženec storil obravnavana kazniva dejanja oziroma v zadnjem primeru poskus kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v listinski dokumentaciji spisa, izpovedbah prič D. D, E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. ter v mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke J. J. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanih kaznivih dejanj in poskusa storitve očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

11. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša. Glede kaznivih dejanj pod točkama 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 10. člena Posebnih pogojev zavarovalnice C. C. d.d., ki ureja upravičenje zavarovanca do dnevnega nadomestila za čas trajanja aktivnega zdravljenja. Po njegovem mnenju je bistveno, da navedena določba izrecno ne določa, da zavarovanec ni upravičen do dnevne odškodnine, če med aktivnim zdravljenjem opravlja svoje delo. Takšnim pritožbenim razlogovanjem pa ni mogoče pritrditi. Že sodišče prve stopnje je v točkah 12 in 13 razlogov izpodbijane sodbe natančno ter prepričljivo pojasnilo, kateri pogoji morajo biti v skladu z 10. členom Posebnih pogojev C. C. d.d. izpolnjeni za izplačilo dnevnega nadomestila zaradi nezgode, pri tem pa je navedeno določbo tudi pravilno citiralo. Zavarovalnica po Posebnih pogojih izplača dnevno nadomestilo za čas aktivnega zdravljenja, če ima nezgoda za posledico zavarovančevo nesposobnost za delo (prvi odstavek 10. člena). Poleg pogojev, ki jih navaja pritožnik (dnevi medicinsko dokumentiranega zdravljenja posledic nezgode, medicinska dokumentacija, običajen čas zdravljenja tovrstnih poškodb, mnenje zdravnika cenzorja), četrti odstavek 10. člena Posebnih pogojev izrecno določa tudi, da se kot kriterij za določitev časa trajanja aktivnega zdravljenja upošteva okoliščina, da je bil zavarovanec zaradi nezgode začasno nesposoben za opravljanje svojih rednih del in nalog ter je predložil potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Navedeno ne pušča nobenega dvoma, da se po Posebnih pogojih dnevno nadomestilo izplača, če je zavarovanec bil nesposoben za opravljanje svojih rednih del in nalog, zaradi česar je vsako prizadevanje pritožbe prikazati nasprotno, neutemeljeno. Zgolj dejstvo, da imajo druge zavarovalnice posebno določbo o neizplačilu dnevnega nadomestila, če zavarovanec med aktivnim zdravljenjem opravlja svoje delo, na ugotovljeno nima nobenega vpliva. Bistveno je namreč, da je zavarovanec po predmetnih Posebnih pogojih upravičen do dnevnega nadomestila, če je nesposoben za delo. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje obdolženčeve rezultate dela v obravnavanih časovnih obdobjih, obširno pojasnilo, zakaj je bil obdolženec očitno sposoben za delo. Obdolženec je namreč v spornih časovnih obdobjih delo zavarovalnega zastopnika normalno opravljal, pri tem pa ni šlo zgolj za delno opravljanje službe, kot to navaja pritožnik, pač pa je mesečne plane dela znatno presegal, tudi do 2-krat ter 2,5-krat (točki 10 in 12 obrazložitve prvostopenjske sodbe), medtem ko pritožba takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne izpodbija. Kljub izdanim bolniškim listom in mnenju sodnega izvedenca J.J., da so bila predmetna potrdila o upravičeni zadržanosti od dela izdana v skladu s pravili znanosti in stroke, pa ni mogoče prezreti navedenih okoliščin v smeri dejanskega opravljanja dela s strani obdolženca, ki so bistvene za sprejem odločitve v obravnavani zadevi. Vse obrazloženo velja tudi glede v pritožbi izpostavljenih fizioterapij, saj četrti odstavek 10. člena Posebnih pogojev navedenih kriterijev za določitev časa trajanja aktivnega zdravljenja za fizioterapije ne izključuje, pač pa zgolj dodatno navaja, da se čas opravljanja fizioterapij upošteva le, če je zavarovanec predložil ustrezno potrdilo o opravljeni terapiji na priporočilo zdravnika. Na vse ugotovljeno ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da obdolženec z obravnavanimi Posebnimi pogoji zavarovalnice C. C. d.d. ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 14 obrazložitve svoje sodbe tehtno pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca v tej smeri ni mogoče verjeti. Takšnim razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jim nima ničesar dodati. Pritožbenim zaključkom, da je obdolženec ravnal v dejanski zmoti, pa na podlagi obrazloženega ni mogoče pritrditi. Na dokazno oceno sodišča prve stopnje z ničemer ne bi moglo vplivati niti zaslišanje predlagane priče dr. K. K., saj okoliščina, da je imenovani zdravnik potrdila o upravičeni zadržanosti od dela izdal v skladu s pravili znanosti in stroke, ni sporna (navedeno namreč izhaja iz izvedenskega mnenja). Kot že rečeno, dejstvo, da je bil obdolženec sposoben za delo, je bilo ugotovljeno na podlagi dejanskih okoliščin (rezultati obdolženčevega dela), zaradi česar izpovedba obdolženčevega zdravnika k temu ne bi ničesar dodala. Sodišče prve stopnje pa je v točki 14 obrazložitve svoje sodbe tudi natančno pojasnilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom ter s posebnim namenom, to je pridobiti si premoženjsko korist, do finančnih posledic bolniške odsotnosti pa se je pravilno opredelilo v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da škoda, ki jo je oškodovana družba utrpela, predstavlja višino premoženjske koristi, ki si jo je obdolženec z obravnavanimi dejanji protipravno pridobil, zaradi česar pritožnik neutemeljeno navaja, da škoda ni nastala.

12. Glede kaznivih dejanj pod točkama 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe pritožnik zatrjuje, da opisa dogodkov, ki ju je obdolženec navedel pri prijavi škodnih dogodkov, nista relevantna in ne predstavljata goljufije. Po njegovem mnenju je bistveno, da je prišlo do nezgod in poškodb. Tudi takšnim pritožbenim pomislekom, s katerimi zagovornik povsem prezre bistvo obtožbenih očitkov, ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje (točke od 17 do 22 obrazložitve), da je obdolženec Z.T. d.d. prijavil isti poškodbi (ruptura mišice stegna desne noge (točka 3 izreka izpodbijane sodbe) in zvin levega gležnja (točka 4 izreka izpodbijane sodbe)) na podlagi iste dokumentacije, kot ju je predhodno prijavil pri A.S. d.d., vendar z različnima opisoma kraja, časa in načina nastanka poškodb. Že na podlagi takšnih ugotovitev je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec vedel, da se poškodbi nista pripetili v časovnih in krajevnih okoliščinah ter na način, kot je to navajal ob prijavah nezgod v prostorih Z.T. d.d. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi podrobno navedlo, v čem se razlikujejo posamezne prijave, zagovornik pa zaključkov v tej smeri z ničemer konkretno ne izpodbija.

13. Sodišče prve stopnje glede poškodbe desne stegenske mišice (točka 3 izreka izpodbijane sobe) ni izključilo možnosti, da je obdolženec dne 31. 8. 2015 ob 18.45 uri na sprehodu pri otroškem igrišču z levo nogo brcnil žogo in da je pri tem padel, kot je to navedel ob prijavi nezgode v prostorih B. B. d.d., pač pa je argumentirano pojasnilo, zakaj je do poškodbe prišlo že prej, in sicer istega dne ob 18.30 uri, ko je obdolženec v telovadnici z desno nogo brcnil žogo, kot je to navedel ob prijavi škodnega dogodka na zavarovalnici C. C. d.d. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na ugotovitve sodnega izvedenca (točki 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter zagovor samega obdolženca, ki je povedal, da se je po brci v telovadnici in pekoči bolečini odpravil domov po ključe, z namenom, da gre v bolnišnico, zaradi česar je obdolženec nedvomno vedel, da je do poškodbe prišlo že v telovadnici, ko je žogo brcnil z desno nogo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje glede poškodbe levega gležnja (točka 4 izreka in točka 24 razlogov izpodbijane sodbe), katere pritožnik z ničemer posebej ne graja, pač pa ponavlja zagovor obdolženca, do katerega se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Kot že rečeno, ravno navajanje drugačnih časovnih in krajevnih okoliščin ter načinov nastanka poškodb pomeni lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, zaradi katerega je bila delavka B. B. d.d. v zmoti (točka 3 izreka) oziroma s katerim je obdolženec zaposlene na B. B. d.d. poskušal spraviti v zmoto (točka 4 izreka izpodbijane sodbe). Pritožnik pa si napačno razlaga tudi izpovedbo priče G. G., ki jo povzema selektivno. Imenovani je namreč po tem, ko je povedal, da je vseeno, kje se oseba poškoduje, izpostavil, da se z različnim navajanjem kraja in časa poškodb vzbuja dvom, ali se je nekdo resnično poškodoval. 14. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

15. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obdolženca ter nevarnost dejanj je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost, kot obteževalno okoliščino pa dejstvo, da je obdolženec bil v obravnavanem času zavarovalni zastopnik, torej poznavalec področja zavarovalništva.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7113 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 17182/2010-88 z dne 22. 3. 2012. Primerjaj Vodičar A., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 556 in 557.