Jedro

V postopku stečaja je bila vtoževana terjatev priznana, kar ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), je mogoče primerjati s pripoznavo tožbenega zahtevka v pravdi (prvi odstavek 316. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo plačilo sodnih taks v zadevi Pd 143/2018 v roku 15 dni na račun sodnih taks, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo o prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti odpravi oziroma razveljavi ali pa ga spremni tako, da odloči, da se sodna taksa krije v breme proračuna. Navaja, da sodna taksa iz izpodbijanega sklepa predstavlja strošek v zvezi z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, ki bi ga bilo potrebno prijaviti v stečajni postopek in o njegovem poplačilu odločiti znotraj stečajnega postopka. Nepomembno je, ali je tožeča stranka morebiti zaprosila za oprostitev plačila tega stroška in je sodišče takšnemu predlogu sledilo. Pri taksni oprostitvi gre izključno za notranje razmerje med tožečo stranko in sodiščem, s katerim tožena stranka sploh ni bila seznanjena. Določba 168. člena ZPP ni bila pravilno uporabljena, saj je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica v tem postopku uspela. Sodišče o zadevi sploh ni vsebinsko odločilo, tožba je bila zavržena. Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da zavrženje tožbe vedno pomeni neuspeh tožeče stranke, ne glede na razlog odpada pravnega interesa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Odločitev je pravilna.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica stroška sodnih taks ni prijavila v stečajnem postopku. Iz dopisa stečajnega upravitelja tožene stranke z dne 19. 4. 2019 na l. št. 99 je razvidno, da je bila tožnici terjatev sodnih taks v celoti priznana. Priznano terjatev je sodišče prve stopnje upoštevalo že v sklepu o zavrženju tožbe.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da zaradi zavrženja tožbe tožnica ni uspela v postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v obeh postopkih (tako tem individualnem delovnem sporu kot stečajnem postopku) odločalo o obstoju iste terjatve. Ne gre za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se zaradi načela koncentracije po volji zakonodajalca v stečajnem postopku obravnavajo vse zadeve, ki jih upniki uveljavljajo zoper dolžnika. Zato je mogoče šteti, da predstavlja stečajni postopek nadaljevanje postopka individualnega delovnega spora. V postopku stečaja je bila vtoževana terjatev priznana, kar ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), je mogoče primerjati s pripoznavo tožbenega zahtevka v pravdi (prvi odstavek 316. člena ZPP). V obeh primerih gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko v individualnem delovnem sporu v celoti uspela. Glede na to je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena tudi do plačila sodnih taks, ki je terjatev priznana v stečajnem postopku (smiselna uporaba 157. člena ZPP).

7. Poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da bi tudi v primeru, če bi tožnica izrecno umaknila tožbo takoj po priznanju terjatve v stečajnem postopku (česar v svoji vlogi z dne 8. 4. 2019, s katero je sodišče obvestila, da je stečajni upravitelj njene terjatve v celoti priznal, sicer ni izrecno navedla, ampak je sodišču prve stopnje predlagala, da s sklepom sprejme odločitev glede zaključka tega postopka ter plačilo stroškov po priglašenem stroškovniku naloži toženi stranki), tudi stroške sodnih taks morala plačati tožena stranka.

8. Glede na to, da je bila tožnica plačila sodnih taks oproščena, je izpodbijani sklep pravilen.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o stroških odpadel.