Jedro

ZVKD-1 kot varovano kulturno dediščino ne obravnava le registrirane dediščine, temveč v prehodnem obdobju (do sprejetja aktov po ZVKD-1) tudi dediščino, ki je zavarovana po prejšnjih predpisih, med drugim tudi v obliki varstvenih območij dediščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Piran je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – kmečke lope, tlorisne površine 30 m2 in višine slemena 5 m, na parc. št. 3295 k.o. ... V obrazložitvi med drugim navaja, da prostorski ureditveni pogoji, ki veljajo za obravnavano zemljišče, skupaj z njihovo obvezno razlago predpisujejo, da je dovoljeno pomožne kmetijske objekte, med katere spada tudi kmečka lopa, graditi le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo, in sicer najdlje za čas njenega obstoja. Gradnja kmečke lope na kmetijskem zemljišču zato ni dopustna. Poleg tega prvostopenjski organ navaja, da je po določbah PUP za vse posege na objektih in območjih naravne in kulturne dediščine treba predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Piran. Tožeča stranka k predvideni gradnji ni pridobila takega soglasja, po določbah 1. odstavka 74.c člena ZGO-1 pa je gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta mogoče izdati le, če je (med drugim) nameravana gradnja v skladu s prostorskim aktom in če so pridobljena vsa predpisana soglasja.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim ponavlja navedbe prvostopenjskega organa, da se obravnavana parcela nahaja v območju najboljših kmetijskih zemljišč in znotraj varovanega območja kulturne dediščine – kulturna krajina št. K.K. 1.7.9. – Piranski polotok. Zato bi morala tožeča stranka po 31. členu PUP pridobiti ustrezno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Piran, ki pa ga ni pridobila, saj je bila dne 8. 6. 2010 v tem smislu izdana zavrnila odločba. Ker morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 1. odstavku 74.c člena ZGO-1, že samo iz navedenega razloga dovoljenja ni bilo mogoče izdati. Poleg tega drugostopenjski organ pojasnjuje še, da se razlaga obvezne razlage 22. člena PUP, kot jo je sprejelo tukajšnje sodišče v zadevi I U 2152/2010, uporablja zgolj v zadevnem upravnem postopku, ne pa na splošno, zato pritožbeni ugovori glede napačne uporabe 22. člena PUP v tokratnem postopku niso utemeljeni.

Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da za pridobitev gradbenega dovoljenja za kmečko lopo, ki po Uredbi o vrstah zahtevnih in nezahtevnih objektov sodi med nezahtevne objekte, ni treba dobiti soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. ZGO-1 izdajo gradbenega dovoljenja sicer res pogojuje s pridobitvijo vseh predpisanih soglasij, vendar v obravnavanem primeru materialnopravne podlage, ki bi zahtevala pridobitev kulturnovarstvenega soglasja, sploh ni, oziroma je podlaga, ki jo je uporabila tožena stranka, nepravilna. Poleg tega Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ni pristojen za izdajo kulturnovarstvenega soglasja v zavezi z nameravano gradnjo. Po 4. alinei 1. odstavka 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) je namreč kulturnovarstveno soglasje treba pridobiti za posege v registrirano nepremično dediščino ali enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt, po 4. odstavku istega člena pa se soglasje izda v skladu s prostorskim aktom. Območje nameravane gradnje, ki je varovano kot kulturna krajina, ni registrirano kot nepremična kulturna dediščina. Po 21. točki 1. odstavka 3. člena ZVKD-1 se lahko ta izraz uporablja samo za tiste nepremičnine, ki so vpisane v register dediščine, zato kulturne krajine Piranski polotok ni mogoče obravnavani kot nepremične dediščine in za poseg v to območje ni mogoče zahtevati pridobitve kulturnovarstvenega soglasja. Take obveznosti ne zahteva niti relevantni prostorski akt, zato bi zavod z odločanjem o soglasju presegel meje svoje pristojnosti.

Poleg tega PUP ne določa, kje in kako je možna gradnja kmečkih lop, medtem ko je gradnja pomožnih objektov možna ob smiselni uporabi splošnih meril in pogojev Odloka ter ob upoštevanju Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. PUP torej gradnje kmečkih lop ne ureja neposredno, temveč napotuje na smiselno uporabo Uredbe, gradnje tovrstnih objektov pa izrecno ne prepoveduje. Nameravana gradnja ustreza pogojem iz Uredbe, ki kmečke lope ne uvršča med objekte za lastne potrebe, ki jih je dovoljeno zgraditi le na parcelah, ki pripadajo k stavbi. Za presojo dovoljenosti gradnje tudi ni mogoče uporabiti določbe 22. člena PUP oziroma njegove točke 3.3. skupaj z obvezno razlago, na kar je opozorilo že tukajšnje sodišče v zadevi I U 2151/2009. Obvezna razlaga 22. člena PUP ni zakonita, saj ne pomeni zgolj razlage določb tega predpisa, temveč njegovo spremembo oziroma dopolnitev, kar po ustaljeni ustavnosodni praksi ni dopustno. Zato ne drži stališče tožene stranke, da gradnja na kmetijskem zemljišču absolutno ni možna, tožena stranka pa je tudi spregledala, da se na parceli nameravane gradnje nahaja stavba, ki je sicer porušena in potrebna obnove, a je vendarle stavba. S temi podatki je bil prvostopenjski organ v času izdaje izpodbijane upravne odločbe seznanjen, vendar jih ni upošteval. Po 31. členu PUP kulturnovarstvenega soglasja ni treba pridobiti za vse posege na objektih in območjih naravne kulturne dediščine, kot je to zmotno štela tožena stranka, temveč le za posege, ki so našteti v 2. odstavku istega člena. Postavitev kmečke lope v izmerah, ki jih predvideva tožeča stranka, ni tak poseg, zato tožeča stranka tudi iz tega razloga meni, da je bil pri izdaji odločbe materialni predpis uporabljen napačno.

Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter v celoti ugodi njenemu zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka svoje stališče, da bi tožeča stranka za pridobitev gradbenega dovoljenja morala predhodno pridobiti tudi kulturnovarstveno soglasje, opira na ugotovitev, da zemljišče nameravane gradnje leži v varovanem območju kulturne krajine K.K. 1.7.9. - Piranski polotok, kar med strankami ni sporno. To območje urejata družbeni plan (Primorske novice – uradne objave, št. 26/98 in nadaljnji) in PUP (Primorske novice – uradne objave, št. 34/90 in nadaljnji). Kulturna krajina Piranski polotok je bila v družbenem planu navedena pod takratno naravno dediščino.

Zdaj veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVKD-1) v 15. točki 3. člena kulturno krajino izrecno opredeljuje kot nepremično dediščino, ki je predmet varstva po tem zakonu. Družbeni plan je za obravnavano kulturno krajino opredelil tudi varstveni režim, tako da gre po presoji sodišča za tako imenovano varstveno območje dediščine po 1. odstavku 131. člena ZVKD-1, po katerem se obstoječi varstveni režim ter druga merila in pogoji za izvedbo posegov v prostor do določitve varstvenih območij dediščine iz 25. člena tega zakona in sprejetja prostorskih aktov, pripravljenih ob upoštevanju določb tega zakona, upoštevajo za enote dediščine, ki so vključene v strokovne zasnove varstva, ki jih je pripravil zavod za območje obravnave prostorskega akta na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine.

Po določbah 1. odstavka 28. člena ZVKD-1 je treba kulturnovarstveno soglasje pridobiti ne le za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt (4. alinea), temveč tudi za posege v varstvena območja dediščine (3. alinea). V takih primerih se kulturnovarstveno soglasje izda v skladu z aktom o določitvi varstvenega območja dediščine (2. alinea 4. odstavka 28. člena ZVKD).

Veljavnost dosedanjih aktov o razglasitvi izrecno podaljšuje tudi 133. člen ZVKD-1, 134. člen pa v primeru nejasnosti določa obseg varstvenega režima, med drugim tudi za zavarovano kulturno krajino (4. alinea 1. odstavka). ZVKD-1 kot varovano kulturno dediščino ne obravnava le registrirane dediščine, kot to zmotno meni tožeča stranka, temveč v prehodnem obdobju (do sprejetja aktov po ZVKD-1) tudi dediščino, ki je zavarovana po prejšnjih predpisih, med drugim tudi v obliki varstvenih območij dediščine.

Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je treba kulturno krajino Piranski polotok šteti za varstveno območje dediščine, to pa pomeni, da je treba po navedenih določbah ZVKD-1 za posege v tem območju pridobiti kulturnovarstveno soglasje, in to ne glede na določbe PUP, temveč v skladu z aktom o določitvi varstvenega območja dediščine. Tožbene navedbe, da za obveznost pridobitve kulturnovarstvenega soglasja ni pravne podlage, so torej neutemeljene, in to tako s stališča določb ZVKD-1, kot tudi s stališča PUP, ki je glede na opisano pravno ureditev v tem primeru brezpredmeten.

Ker ZVKD-1 v obravnavani zadevi predpisuje pridobitev kulturnovarstvenega soglasja, je predložitev tega soglasja eden izmed kumulativno predpisanih pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta iz 1. odstavka 74.a člena ZGO-1. Med strankama ni spora o tem, da tožeča stranka ni predložila takega soglasja, oziroma da ji je bila njegova izdaja zavrnjena. Zavrnitev zahtevka tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja je bila torej že zgolj iz tega razloga pravilna in zakonita, tako da so nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izpolnjevanje drugih pogojev iz 1. odstavka 74.a člena ZGO-1, za odločitev v tej zadevi nepomembni, zato jih sodišče ni obravnavalo.

Ker je po presoji sodišča iz vseh navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.