Jedro

Tožnik lahko vloži ugotovitveno tožbo, če ima pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oz. neobstoj kakašne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz tega razmerja ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve ugotovitvene tožbe. Če je dajatveni zahtevek že zapadel (v konkretnem primeru pa tudi zastaral), je potrebno zavrniti tožbeni zahtevek, ki ga stranka uveljavlja z ugotovitveno tožbo, ne pa zavreči tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika (točka I. izreka); obenem pa sklenilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške tega postopka v višini 26.400,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka II. izreka sklepa).

Zoper ta sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb postopka po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je neizpodbitno dejstvo, da ima tožnik pravni interes, da izkaže, da je obstajala in da obstoji njegova terjatev do tožene stranke in sicer zaradi prikrajšanja na plačah in na neizplačanih regresih. Tožnik je te svoje terjatve že uveljavljal v pobot zoper terjatve, ki jih ima do njega tožena stranka in sicer v pravdni zadevi III P 941/2000 Okrajnega sodišča v Mariboru. To kaže na zmoten zaključek sodišča, kajti dolg tožnika do tožene stranke je nastal prav takrat in tudi pozneje, ko je tožena stranka prikrajševala tožnika pri izplačilu plač in izplačilu regresov.

Poleg tega še navaja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tudi v nasprotju s splošnim načelom delovnega prava in je zaradi te okoliščine sklep krivičen. Namreč tožena stranka je nesporno dolžnik tožniku in tožnik bi v primeru, da izkaže obstoj terjatev, le-te lahko pobotal s terjatvami, ki jih tožena stranka vtožuje v zadevi III P 941/2000 Okrajnega sodišča v Mariboru. Vedeti pa je potrebno, da je tožena stranka v času, ko ni tožniku izplačevala polnih plač, tožniku navajala, da se bodo terjatve medsebojno pobotale. Iz tega razloga tožnik tudi ni šel v tožbo zoper toženo stranko zaradi prikrajšanja plač. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi kršilo ustavno pravico tožnika, ker ga v postopku ni zaslišalo, da bi pojasnil vse okoliščine odnosov med strankama.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, iz katerih se sme sklep izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu tega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP/99 in 96/2002 v zvezi s členom 366. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in bistveno pravilnimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje sicer pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrglo tožbo tožnika, vendar po mnenju pritožbenega sodišča jo ne bi smelo zavreči, temveč zavrniti, vendar to ni bistveno vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa, kajti zoper sklep se pritožuje le tožnik in ne more biti sprememba sklepa v škodo pritožnika, to je tožnika. Res je, da se vlaga ugotovitvena tožba na podlagi 181. člena ZPP, s katero tožnik zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oz. nepristnost kakšne listine, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oz. nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz tega razmerja ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Res pa je tudi, da gre v konkretnem primeru za dajatveni zahtevek, ki je že zapadel. Zato je sodišče prve stopnje pravno zmotno uporabilo določbo 181. člena ZPP, saj gre za dajatveno terjatev, ki je že zapadla. Glede dajatvene terjatve tožnika pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik uveljavlja izplačilo prikrajšanja pri plači za leto 1994 in delno za leto 1995 ter regres za letni dopust za leto 1992, in da so te terjatve tudi zastarale. Namreč v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/98), ki je veljal v času nastalih vtoževanih terjatev, je bilo v 371. členu določeno, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen zastaralni drugačni rok; v 361. členu pa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano drugače, oz. kaj drugega. Ker je tožnik vložil tožbo šele v letu 2003, je tako terjatev iz naslova plač zastarala v letu 1999 oz. 2000, terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 1992 pa v letu 1997. Sicer pa je pomembno in odločilno to, da je njegova terjatev zastarala in bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek zavrniti, ne pa zavreči tožbo.

Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso tožnikove pritožbene navedbe utemeljene, ker je njegova terjatev že zastarala, poleg tega pa tudi niso bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne presoja (1. odst. 360. člena ZPP), in zaključuje, da je izpodbijani sklep (pravilno sodba) sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen in zakonit. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/1/94).