Jedro

Odločilno za obravnavano zadevo je dejstvo, da je obsojenec z izvrševanjem zapora ob koncu tedna že pričel, vendar ga še ni zaključil, kar pomeni, da bi obsojenec v posledici združitve kazni v svojo škodo izgubil že pridobljeno možnost nadomestne izvršitve ene od posamičnih kazni.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom III Ks 41350/2015 z dne 7. 12. 2022 na podlagi prvega odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog obsojenega A. A. za združitev kazni z dne 22. 11. 2022. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb ZKP, kot navaja uvodoma v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da obsojencu izreče enotno zaporno kazen, pri čemer se naj preostanek kazni izvrši z zaporom ob koncu tedna, oziroma podredno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik neutemeljeno vztraja, da so podani pogoji za združitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti III Ks 41350/2015 z dne 24. 8. 2022, pravnomočni dne 2. 9. 2022, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen dve leti in pet mesecev zapora, ter po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 35353/2013 z dne 26. 11. 2021, pravnomočni dne 7. 1. 2022, s katero je bila obsojencu izrečena kazen osem mesecev zapora, ki se izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (t.i. zapor ob koncu tedna oziroma vikend zapor). Obsojenec je kazen zapora dve leti in pet mesecev v celoti prestal 11. 9. 2022, tega dne pa je nadaljeval s prestajanjem kazni osem mesecev zapora, ki se izvršuje z zaporom ob koncu tedna.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 10. člena ZKP, po kateri se sme pravnomočna sodna odločba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, med katere spada tudi neprava obnova kazenskega postopka iz 407. člena ZKP, spremeniti samo v korist obsojenca. Pri tem je pravilno ugotovilo, da bi bilo v okoliščinah konkretnega primera z združitvijo kazni odločeno v škodo obsojenca, ker slednji še vedno prestaja zaporno kazen, ki se izvršuje v obliki zapora ob koncu tedna. Z združitvijo te kazni z zaporno kaznijo po drugi sodbi bi lahko sodišče prve stopnje obsojencu po pravilih o odmeri enotne kazni za dejanja v steku izreklo le enotno zaporno kazen, s tem pa bi v njegovo škodo nedopustno poseglo v pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 35353/2013 z dne 26. 11. 2021, s katero je bil določen nadomestni način izvršitve kazni zapora. Sodišče prve stopnje torej ne bi moglo odločiti na način, da bi se le del kazni znotraj sicer samostojne enotne kazni še naprej izvrševal na enega od nadomestnih načinov prestajanja kazni, kot to neutemeljeno predlaga pritožba. Prejšnje posamične kazni namreč v primeru združitve kazni izgubijo svojo samostojnost in nedeljiv je tudi njihov delež znotraj enotne kazni, zato ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju za dopustitev izvršitve preostanka kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.

6. Pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne odtehta niti pritožbeno poudarjanje statusa obsojenca niti izpostavljeni okoliščini, da se izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna lahko dopusti tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora (drugi odstavek 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij), ter da bi bili tudi v primeru združitve kazni podani formalni pogoji po četrtem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, tj. da ne gre za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost in da seštevek kazni zapora po obeh sodbah ne bi presegal treh let. Odločilno za obravnavano zadevo je namreč dejstvo, da je obsojenec z izvrševanjem zapora ob koncu tedna že pričel, vendar ga še ni zaključil, kar pomeni, da bi obsojenec v posledici združitve kazni v svojo škodo izgubil že pridobljeno možnost nadomestne izvršitve ene od posamičnih kazni. Obsojenec bi sicer lahko podal nov predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, vendar to a priori ne pomeni izida v njegovo korist, saj odločitve v tem postopku, ki ni odvisna le od izpostavljenih formalnih pogojev za zapor ob koncu tedna, ni mogoče prejudicirati. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bila združitev kazni v postopku neprave obnove v korist obsojenca takrat, če bi bilo izvrševanje zapora ob koncu tedna že zaključeno in bi se lahko tako izvršena kazen vštela v enotno kazen zapora, to pa v obravnavani zadevi ni primer. Zgolj hipotetično in subjektivno predvidevanje pritožbe o teku obsojenčevega prestajanja kazni, ki temelji na prejudiciranju odločitev v zvezi z združitvijo kazni in možnostjo pogojnega odpusta, pa ne utemeljuje njenega zaključka, da je predmetna odločitev sodišča prve stopnje v škodo obsojenca.

7. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obsojenčevega zagovornika pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Ob odsotnosti predloženih in izkazanih podatkov o premoženjskem stanju, ki bi utemeljevali obsojenčevo oprostitev plačila sodne takse, katero zagovornik v pritožbi le pavšalno predlaga, je pritožbeno sodišče v posledici neuspešne pritožbe odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki je bila odmerjena v skladu s tarifno številko 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98.a člena ZKP).