Jedro

Tožeča stranka bi morala postaviti zahtevek na vrnitev tistega, kar je tožena stranka na podlagi izpodbitega pravnega posla prejela, razen v primeru, če takšna vrnitev ni več mogoča (ker je stvar uničena ali spojena z drugo stvarjo tako, da stvari brez poškodbe ni več mogoče ločiti). V tej zvezi je pravno nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da vrnitveni zahtevek v obravnavani zadevi ni mogoč, ker izročena stvar sama po sebi nima nobene funkcije, saj lahko deluje le skupaj s preostalim delom (ki pa ni zaobsežen v predmetnem zahtevku).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (točke I, II in III izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek prenosa lastninske pravice s strani tožeče stranke na toženo stranko, opravljenega z izročitvijo z dne 23.2.2012, in sicer na opremi z oznako „P tip“ kot delu opreme za izdelavo grušnatih kotlov z gradbenim strojem z oznako „B BG 24H“, kar vse je bilo predmet računa, izstavljenega s strani tožeče stranke toženi stranki z dne 24.4.2012. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v delu, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek v višini 25.590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2012 dalje, povrniti pa ji mora tudi pravdne stroške v višini 3.687,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da iz obrazložitve v točki 5 izpodbijane sodbe izhaja, da je med pravdnima strankama nesporno, da je toženec zaradi poplačila svojih obveznosti tožniku izročil rezervni del za izdelavo grušnatih kotlov za delovni stroj, pri čemer mu je izstavil tudi račun z dne 24.2.2012 za znesek 26.590,00 EUR, čemur je nato sledilo pobotanje. Ne le, da ni mogoče govoriti, da naj bi bilo navedeno med strankama nesporno, pač pa kaj takšnega nobena stranka v postopku niti ni zatrjevala. Iz tega izhaja protispisnost, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da v skladu z drugim odstavkom 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) stečajni dolžnik s tožbenim zahtevkom lahko zahteva le vrnitev tistega, kar je upnik na podlagi izpodbitega dejanja prejel (naturalna restitucija). V primeru nadomestnega upravičenja je tožnikov zahtevek lahko utemeljen le v primeru, da bo tako nadomestno upravičenje vključeno že v tožbeni zahtevek. Glede na to, da tožeča stranka s tožbo zahteva le plačilo denarnega nadomestila, medtem ko bi bila lahko primarna obveznost tožene stranke kvečjemu naturalna restitucija v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP, je treba tožbeni zahtevek že samo iz tega razloga v celoti zavrniti. Stečajni dolžnik nima možnosti izbire, ali bo zahteval naturalno restitucijo ali pa civilno restitucijo. Le če naturalna restitucija ni več mogoča, lahko zahteva plačilo denarnega nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe. Argument sodišča prve stopnje, da vrnitev v naravi ni ekonomsko upravičena, ne vzdrži. Sodišče prve stopnje se z možnostjo vrnitve v naravi sploh ni ukvarjalo, čeprav je tožena stranka trdila in dokazovala, da je vrnitev v naravi povsem mogoča. Zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej ustrezno ugotoviti dejansko stanje in nato šele odločiti o tožbenem zahtevku. Če medsebojna kompenzacija za znesek 25.590,00 EUR še vedno učinkuje, tožena stranka tožeči stranki ne dolguje zneska 25.590,00 EUR. Navedeno pa pomeni, da tožena stranka tožeči stranki ničesar ne dolguje in je posledično neutemeljen celotni tožbeni zahtevek. Izrek sodb nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje, ko je ocenilo, da je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti. Samo zaradi dejstva, ker je tožeča stranka tudi sporni račun plačala z zamudo, ni mogoče govoriti, da bi že samo zaradi tega tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi naredilo nekatere zaključke brez kakršnekoli trditvene podlage. Nevzdržne so navedbe sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka za slabo finančno stanje tožeče stranke vedeti na podlagi časopisnih člankov. Znesek, ki ga je tožeča stranka dolgovala toženi stranki v višini 25.590,00 EUR je izhajal iz naslova najema K. opreme, na kateri je imela tožena stranka pridržek lastninske pravice do popolnega poplačila. Tožeča stranka je želela navedeno opremo obdržati, zato sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka navedeno najemnino poplačala in s tem obdržala K. opremo. S tem, ko je sodišče sedaj poplačilo navedene najemnine razveljavilo, je oživel pridržek lastninske pravice na K opremi in tožena stranka ima posledično pravico navedeno opremo zahtevati iz stečajne mase kot njen lastnik.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeni očitek, da so ugotovitve sodišča prve stopnje (tožnik je tožencu poravnal terjatev v višini 25.590,00 EUR z nadomestno izpolnitvijo tako, da mu je namesto denarja izročil v last in posest rezervni del za delovni stroj B BG 24H – rezervni del, ki je pritrjen na vibrator in skupaj predstavlja celoto kot oprema stroja B BG 24H za izdelavo grušnatih kotlov) v nasprotju z listinami v spisu (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ne drži, upoštevaje ob tem celovito vsebino obrazložitve izpodbijane sodbe (v točki 5 obrazložitve, na katero se sklicuje obravnavana pritožba, je sodišče prve stopnje pomešalo pravdne stranke, kar je očitna pomota, ki se lahko kadarkoli odpravi – 328. člen ZPP). Z zahtevkom, s katerim se izpodbija razpolagalni pravni posel, je treba zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bil izveden razpolagalni pravni posel (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Z razveljavitvijo teh učinkov preneha pravni temelj razveljavljene izpolnitve, zato mora oseba, v korist katere je bil izveden izpodbiti pravni posel, vrniti stečajnemu dolžniku to, kar je na podlagi (razveljavljene) izpolnitve prejela. Zaradi tega je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da kasnejši pobot, s katerim so se zgolj na pravno formalen način zapirale medsebojne obveznosti pravdnih strank, ni povzročil zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, spričo česar je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo zahtevek na razveljavitev učinkov tega pobota. Izpodbojno je namreč le tisto pravno dejanje, katerega posledica je zmanjšanje čiste vrednoti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Iz teh razlogov ne drži pritožbena kritika, da tožena stranka tožeči stranki nič ne dolguje, saj še vedno učinkuje medsebojna kompenzacija za znesek 25.590,00 EUR.

Prav tako pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivim argumentom sodišča prve stopnje glede tega, da je v konkretnem primeru izpolnjen tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti. Konkretno plačilo denarne terjatve z nadomestno izpolnitvijo namreč ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti med pravdnima strankama, pri čemer tožena stranka v postopku na prvi stopnji domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni uspela ovreči (ne zadostuje zgolj zatrjevanje in dokazovanje, da je tožeča stranka toženi stranki običajno plačevala račune z zamudami).

Razveljavitev razpolagalnega pravnega posla (oziroma njegovih učinkov v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bil izveden) ima za pravno posledico, da preneha pravni temelj za (veljavno) izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika in nastane povračilna (kondikcijska) obveznost. Zato mora oseba, v korist katere je bil izveden razveljavljeni pravni posel, vrniti stečajnemu dolžniku to, kar je na podlagi te razveljavljene izpolnitve prejela. Če pa to ni več mogoče, mora plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP). Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari, pri čemer sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari (prvi in drugi odstavek 16. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Pomembno je torej, ali so stvari spojene (združene) tako, da jih je mogoče ločiti od glavne stvari, ne da bi se en ali drugi predmet poškodovala. Pritiklina pa je samostojna premična stvar, ki je funkcionalno povezana z glavno stvarjo (prvi odstavek 17. člena SPZ).

V obravnavani zadevi bi tožeča stranka morala postaviti zahtevek na vrnitev tistega, kar je tožena stranka na podlagi izpodbitega pravnega posla prejela, razen v primeru, če takšna vrnitev ni več mogoča (ker je stvar uničena ali spojena z drugo stvarjo tako, da stvari brez poškodbe ni več mogoče ločiti). V tej zvezi je pravno nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da vrnitveni zahtevek v obravnavani zadevi ni mogoč, ker izročena stvar sama po sebi nima nobene funkcije (ima pa premoženjsko vrednost, pri čemer se take stvari tudi prodajajo na trgu), saj lahko deluje le skupaj s preostalim delom (ki pa ni zaobsežen v predmetnem zahtevku). Ključno je torej vprašanje, ali je vrnitev spornega predmeta (ki je predmet tožbenega zahtevka) v naravi mogoča ali ni mogoča. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da vrnitev ni mogoča, tožena stranka pa je konkretno trdila in dokazovala (predlagala je na primer zaslišanje prič G.T. in M.H. – odgovor na tožbo), da je vrnitev tega (sicer vgrajenega) dela v naravi povsem mogoča. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.