Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je prepozen, če je vložen po preteku 3 mesecev od dneva, ko je pretekel rok za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 53/99 z dne 13.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker ga je tožnica vložila prepozno. V obrazložitvi navaja, da bi tožnica, ki je zamudila rok za vložitev tožbe, morala vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje v roku osmih dni in verjetno izkazati okoliščine, ki so bile razlog za zamudo ter hkrati vložiti tožbo. Po preteku treh mesecev od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (4. odstavek 22. čl. ZUS). Ni sporno, da je bila tožnici vročena odločba tožene stranke dne 11.7.1998 in da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila 8.1.1999. V skladu z določbo 1. odstavka 21. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je rok za tožbo začel teči 12.7.1998 in je potekel v ponedeljek 10.8.1998. Ker je tožnica predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila skoraj pet mesecev po poteku roka za tožbo, je bil slednji vložen prepozno, zato je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.

V pritožbi tožnica navaja, da je od upravnega sodišča prejela poziv na dopolnitev tožbe z zahtevanimi dokumenti, kar je tudi storila in jih poslala. Meni, da je s tem sodišče tožbo vzelo v postopek in se zato ne more strinjati s odločitvijo o "zavrnitvi njene tožbe". Tožbe ni mogla vložiti pravočasno zaradi bolezni. Predlaga, da se njen primer znova obravnava in nadaljuje postopek o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 22. člena ZUS lahko stranka, če iz upravičenega razloga zamudi rok za vložitev tožbe, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je treba vložiti v osmih dneh, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudila rok, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je to zvedela (2. odstavek 22. člena ZUS). Okoliščine za utemeljitev predloga, je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga ali v postopku odločanja o njem. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (3. odstavek 22. člena ZUS). Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (4. odstavek 22. člena ZUS).

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je rok za vložitev tožbe pretekel 10.8.1998, bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno, če bi ga tožnica vložila v roku osmih dni od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudila rok oz.

najpozneje pred potekom tri mesečnega objektivnega roka (do 11.11.1998). Ker pa je predlog vložila šele 8.1.1999, je vložen prepozno in je odločitev pravilna. Navedeni objektivni rok je zakoniti procesni rok, ki je prekluziven in ga sodišče ne more podaljšati. Zato prvostopno sodišče v zakonu niti ni imelo podlage za poziv po 29. členu ZUS. Sploh pa to nima takega pomena, kot si razlaga tožnica, ker na odločitev ne more vplivati. Glede na povedano tudi pritožbeni ugovori o bolezni kot vzroku za zamudo ne morejo vplivati na odločitev.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.