Jedro

Obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja in njegove spremembe po 9. točki 260. člena ZUP ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.

Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato revizija iz tega razloga ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) po odvetnikih vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper sklep Upravne enote Izola z dne 15. 4. 2009, s katerim je bila zavržena revidentova zahteva za vključitev v postopek izdaje in spremembe tam navedenega gradbenega dovoljenja oziroma za priznanje statusa stranskega intervenienta (1. točka izreka sklepa), zavržena njegova zahteva za vročitev gradbenega dovoljenja in njegove spremembe (2. točka izreka sklepa), zaradi poteka subjektivnega in objektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka oziroma iz četrtega odstavka 263. člena Zakona s splošnem upravnem postopku – ZUP pa je bil zavržen tudi predlog za obnovo postopkov po 9. točki 260. člena ZUP, končanih z izdajo dovoljenj iz 2. točke izreka sklepa (3. točka izreka sklepa). Tožena stranka je z odločbo z dne 14. 7. 2009 kot neutemeljeno zavrnila revidentovo pritožbo zoper citirani prvostopenjski sklep.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče prve stopnje odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Predmet obravnavane zadeve je obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja in njegove spremembe po 9. točki 260. člena ZUP (revident želi postati stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Tega dejstva revidentova navedba, da je etažni lastnik nepremičnin v sosednjem objektu in solastnik funkcionalnega zemljišča, na katerem je bila dovoljena gradnja, za kar je plačal kupnino v skupnem znesku 137.716,64 EUR, ne more spremeniti.

7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revident zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanj, ki so bistvena za odločitev. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pravno vprašanje, ali ima oseba, ki doslej ni bila stranka postopka, pravico zahtevati vstop v postopek, četudi je bil ta že pravnomočno zaključen, če ta predlog vloži skupaj s predlogom za obnovo postopka, rešilo drugače kot Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 824/2005 z dne 7. 10. 2009. V tej zadevi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je treba določbo drugega (v zvezi s prvim) odstavkom 142. člena ZUP, po kateri lahko oseba, ki doslej ni bila stranka v postopku, zahteva vstop v postopek kadarkoli med postopkom, razumeti tako, da to lahko stori med postopkom na prvi stopnji, po izdaji odločbe le s pritožbo (in to le, dokler je pritožbeni rok odprt za katero od strank v postopku), sicer pa le s predlogom za obnovo postopka. V tej zadevi je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo prizadete stranke za vstop v postopek, sodišče prve stopnje pa je pritrdilo stališču tožene stranke, ki je odpravila izpodbijani sklep in odločila, da je treba zahtevo stranke, vloženo po izdaji prvostopenjske upravne odločbe, obravnavati kot pritožbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo zoper izpodbijano sodbo.

9. V obravnavani zadevi pa gre za povsem drugačno situacijo, saj je revident poleg zahteve za vstop v postopek vložil tudi predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja in njegove spremembe iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Prvostopenjski upravni organ je o tem predlogu odločil ter ga zavrgel kot prepoznega, takšno odločitev pa sta potrdila tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje. Revident tako ni izkazal, v čem je sodišče prve stopnje s sprejeto odločitvijo odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 10. Revident tudi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča, sprejetega v sodbah U 256/93 z dne 11. 5. 1994 in I Up 301/2003 z dne 19. 3. 2003, in sicer, da gre za bistveno kršitev procesnih pravil, če stranki ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba oziroma, ki so pomembne za odločitev. V obravnavani zadevi odločitev o predlogu za obnovo upravnih postopkov po 9. točki 260. člena ZUP temelji na ugotovitvi poteka subjektivnega oziroma objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo (5. točka prvega odstavka oziroma četrti odstavek 263. člena ZUP). Upoštevaje stališče o trditvenem in dokaznem bremenu bi moral revident pojasniti, v čem so relevantne dejanske in pravne okoliščine iz sodb, na kateri se sklicuje in iz obravnavane zadeve enake ali vsaj toliko primerljive, da bi bil mogoč zaključek, da gre v obravnavani zadevi za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, česar pa ni storil. Sodba U 256/93 se nanaša na presojo okoliščin, pomembnih za ugotovitev pravočasnosti vloge za pridobitev državljanstva RS, odločitev v sodbi I Up 301/2003 pa temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka, ker tožnika pred izdajo odločbe nista bila seznanjena z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, skladno z določbo prvega odstavka 8. člena ZUP 8(1986). Gre torej za povsem drugačno pravno podlago kot v obravnavani zadevi, zato revident tudi s temi navedbami v reviziji ni izkazal, da bi prvostopenjsko sodišče z odločitvijo, izpodbijano v tem upravnem sporu, odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Glede na vse navedeno tako ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).