Jedro

Osnova za izračun odpravnine po 102. členu ZNZ ni izrecno omejena na plačo za redni delovni čas, zato pomeni osnovo za izračun višine odpravnine zadnja plača, obračunana za zadnji polni mesec tožnikovega dela, vključno z obračunanimi dodatki (za pooblaščenost, delovno dobo, delo v nedeljo, delo ponoči) in nadurami ter za pripravljenost. Dodatki so sestavni del plače.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike odpravnine ob upokojitvi izplača še 870.141,31 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1997 dalje, s tem da so v navedenem znesku vsebovane tudi zakonite zamudne obresti od neizplačane razlike, natekle v času od tožnikove upokojitve z 28.3.1995 do vložitve tožbe, to je do 28.3.1997. Pri tem je sodišče ugotavljalo, da je bil tožnik na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah (Ur.l. RS št. 19/91) ob upokojitvi upravičen do izplačila šestih zadnjih plač, da mu je tožena stranka dejansko izplačala odpravnino le na podlagi neto plače za poln delovni čas in da gre tožniku razlika do odpravnine, izračunane na podlagi bruto osnove. Vse to med strankama tekom sodnega postopka ni bilo sporno. Sodišče pa je tožniku v osnovno za izračun odpravnine štelo dejansko izplačano plačo za mesec februar 1995, vključno z obračunanim dodatkom za opravljene nadure in za pripravljenost na domu v tem mesecu, češ da tudi ta dodatka predstavljata plačo. Zoper gornjo sodbo se (glede dosojenega zneska nad 406.782,00 SIT) pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tega dela zahtevka, oz. podredno predlaga v tem delu njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem zatrjuje, da bi moralo prvostopno sodišče, glede na uporabljena izhodišča, kot osnovo za izračun višine tožnikove odpravnine upoštevati tožnikovo zadnjo plačo. To pa je bila plača za mesec marec 1995. V tem mesecu je tožnik res delal le do 28. v mesecu, tako da bi bilo potrebno to plačo že iz naslova pravičnosti preračunati na poln mesečni delovni čas. Dodatki za nadurno delo so po mnenju pritožbe preveč individualno pogojeni, da bi lahko vplivali na višino odpravnine.

V odgovoru na pritožbo je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da je na podlagi določb Zakona o notranjih zadevah kot osnovo za izračun višine odpravnine potrebno upoštevati plačo, obračunano za zadnji mesec, ki je bil še v celoti pokrit z delavčevo zaposlitvijo, ne pa plačo za mesec, tekom katerega se je delavec upokojil. Prav tako soglaša z razlogovanjem izpodbijane sodbe, da predstavljajo tudi obračunani dodatki (za nadurno delo, pripravljenost ...) delavčevo mesečno plačo. Ker osnova za izračun odpravnine v zakonu o notranjih zadevah ni izrecno omejena na plačo za redni delovni čas, je prvostopno sodišče tožniku kot osnovo za izračun višine odpravnine utemeljeno upoštevalo zadnjo plačo, obračunano za zadnji polni mesec tožnikovega dela (februar 1995), vključno z obračunanim in izplačanim dodatkom za v tem mesecu opravljene nadure in pripravljenost na delo.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo drugih napak, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti in zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito