Jedro

Dogovarjanje glede bojkota volitev v partijski komite oz. dogovarjanje za agitacijo, da se izvolijo v partijski komite somišljeniki, ki "sledijo obrekovalni kampanji resolucije Informbiroja", ni pomenilo pomoči pri organiziranju oborožene tolpe, ki je imela cilj izvrševati dejanja iz 2.čl. ZKLD.

Širjenje obrekovanj - torej neresničnih trditev še ne pomeni pozivanja na nasilno rušenje državne ureditve.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti vloženi v korist obsojenega Č.J. in zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega D.P. se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 12.8.1949, v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 14.11.1949, spremeni tako, da se obsojena Č.J. in D.P. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostita obtožbe, in sicer:

1. obsojeni Č.J., da je skupaj z obtoženim D.Ž. soglašal z obtoženim D.D., da bo delal na formiranju in širitvi kontrarevolucionarne organizacije z namenom izvrševanja nalog in uresničevanja njenih ciljev na ta način, a) da je predlagal, da bojkotirajo partijske volitve, ki so bile načrtovane za konec marca 1949, tako da se prečrtavajo volilne liste kandidatov in v tem smislu ter v dogovoru z obt. D. in Ž. agitiral pri obt. M., Ž.-ju pa naložil, naj te prenese na obt. P. z nasvetom, da o tem ne govori I.-ju, ker je ta že kompromitiran; v dogovoru z obt. Ž. se je pripravljal, da pri glasovanju za Partijski komite glasuje za enako misleče kandidate, ki sledijo obrekovalni kampanji ob resoluciji Informbiroja, ter v tem smislu agitiral pri obt. M.; tudi sam je imel namen priti v Komite z namenom, da na ta način dela za obt. D. in ga obvešča o delu Komiteja; b) se je strinjal s sovražnim delom in propagando, ki jo je vodil obt. D.D. - (ki je bil obtožen, da je razširjal sovražno propagando v duhu obrekovalne kampanje Informbiroja zoper našo državo, tako da je pred drugimi osebno in preko drugih govoril, da v KPJ v Armadi ni bilo demokracije in da jo bo po partijski reorganizaciji še manj kot prej, da v naši državi ni potrebno graditi težke industrije, temveč da je potrebno najprej opraviti industrializacijo vasi, da naša država mora še naprej izvažati surovine in uvažati končne proizvode, da se naprej mora trgovati z državami ljudske demokracije tudi, če bi bilo to na škodo FLRJ, da ZSSR gleda na odnose držav ljudske demokracije širše, iz zornega kota interesov delavskega gibanja nasploh, da pa naše državno vodstvo ima o tem vprašanju prav le toliko, ker na to zadevo gleda z zornega kota interesa le naše države; ter z namenom, da bi na druge čim bolj vplival, je govoril, da ZSSR v kampanji zoper našo državo ne bo popustila in da si bo prizadevala za zamenjavo našega CK KPJ, pripovedoval različne vice na račun avtoritete in postopkov organov oblasti pri preganjanju kontrarevolucionarnih elementov, govoril pred drugimi, da ni pravilno, da se aretirajo in preganjajo člani Partije, ki so za resolucijo Informbiroja in se strinjajo s kampanjo, ki se ob resoluciji vodi zoper našo državo, ker je to njihova partijska zadeva) - in v razgovoru z drugimi to propagando prenašal na ostale;

2. obsojeni D.P., a) da se je strinjal z resolucijo Informbiroja in obrekovanji, ki se vodijo zoper državno in politično vodstvo FLRJ ob tej resoluciji, sam bral letake z govorom obrekovalcev A.P. in V.L., ter taka obrekovanja tudi sam razširjal; b) da je vedoč za sovražna dejanja obt. Ž. in I., ker je po napeljevanju Ž. privolil v bojkot partijskih volitev tako, da bi črtal predlagane kandidate in glasoval za kandidate, ki so na pozicijah resolucije Informbiroja, po spisku kandidatov, ki ga je predhodno naredil Ž. in so se sporazumeli, da se o tem bojkotu pogovorijo s posamezniki individualno ali da se študentom v sobo vržejo liste kandidatov, za katere naj bi, po njihovem mišljenju, glasovali; s čimer naj bi storila: obs. Č.J. z dejanjem pod 1. točka a) kaznivo dejanje pomoči pri organiziranju kontrarevolucionarne skupine iz 7. točke 3. člena ZKLD, z dejanjem pod 1. točka b) pa kaznivo dejanje agitacije in propagande po 1. odstavku 9. člena ZKLD; obs. D. P. z dejanjem pod 2. točka a) kaznivo dejanje propagande in agitacije po 2. odstavku 9. člena ZKLD, z dejanjem pod 2. točka b) pa kaznivo dejanje po 1. točki 3. člena ZKLD.

Stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti vložena v korist obsojenega D.Ž. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani so bili obsojeni D.D., Č.J., D.Ž., L., N.M., B.O., M.R., T.L., D.P. in D.Ž. za več kaznivih dejanj po ZKLD in Zakonu o vojaških kaznivih dejanjih. Obsojeni Č.J. je bil skupaj z obt. D.Ž. spoznan za krivega dejanj opisanih pod I.-1. točki a) in b), ki so bila pravno opredeljena kot kaznivo dejanje pomoči pri organiziranju kontrarevolucionarne skupine iz 7. točke 3. člena ZKLD in kaznivo dejanje agitacije in propagande po 1. odstavku 9. člena ZKLD. Obs. D.P. pa je bil spoznan za krivega, da je z dejanji opisanimi pod I.-2. točki a) in b) storil kaznivo dejanje agitacije in propagande po 2. odstavku 9. člena in kaznivo dejanje iz 1. točke 3. člena ZKLD. Za ta kazniva dejanja je bila izrečena: obs. Č.J. kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 13 let ter izguba določenih državljanskih pravic za dobo 3 let in izguba čina poročnika, obs. D.P. pa kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 12 let, ter izguba določenih državljanskih pravic za dobo 3 let. V izrečeno kazen jima je bil vračunan preiskovalni zapor in sicer J. od 8.4.1949, P. pa od 7.4.1949. Obsojena sta bila tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka - po 200 din povprečnine.

Po podatkih delno obnovljenega spisa - na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.6.1994 - je Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu s sodbo z dne 14.11.1949 prvostopno sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obs. Č.J. kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižalo na devet let, obs. D.P. pa na 8 let. Z odlokom Prezidija ljudske skuščine FLRJ z dne 25.10.1952 je bila obsojenima Č.J. in D.P. prostostna kazen iz pravnomočne sodbe znižana na 7 let, ni pa podatka o tem, kdaj sta bila izpuščena na prostost. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24.5.1995 je bila na podlagi zahteve vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije ta pravnomočna sodba spremenjena tako, da je bil obsojeni D.D. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo vojaškega sodišča sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obs. D.P. ter vrhovni državni tožilec B.Š.

Obs. D.P. v svoji zahtevi z dne 23.10.1995, ki nima konkretnega predloga, navaja, da je bil obsojen za verbalna izjavljanja, ki imajo povsem ideološki značaj in nimajo elementov kaznivih dejanj. Po vsebini torej uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP - da dejanji, za kateri je bil obsojen, nista kaznivi dejanji.

Vrhovni državni tožilec je dne 11.1.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v korist obs. Č.J. in D.Ž. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker v dejanjih, katerih sta bila spoznana za kriva obsojenca, niso podani zakonski znaki kaznivih dejanj po 7. točki 3. člena in 9. členu ZKLD in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ju na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Ad I. Zahteva za varstvo zakonitosti obs. D.P. je utemeljena, prav tako je utemeljena zahteva vrhovnega državnega tožilca vložena v korist obs. Č.J. Kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD je bilo vsako dejanje, "kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Fedarativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast". Kaznivo dejanje po 1. točki 3. člena ZKLD je storil, "kdor započne kako dejanje, ki ima za cilj, da se nasilno zrušijo vrhovni organi državne oblasti ali uprave Federativne ljudske republike Jugoslavije in posameznih ljudskih republik, avtonomnih pokrajin in oblasti ali lokalni organi državne oblasti". Kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD je storil, "kdor organizira oborožen upor ali v njem sodeluje, organizira ali pomaga, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom vršiti dejanja iz 2. člena tega zakona, ali kdor stopi v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj". V 9. členu ZKLD pa je bilo kot kaznivo dejanje določeno "propaganda ali agitacija, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Če je bilo to dejanje storjeno po tisku ali radiu, se je to po 2. odstavku 9. člena ZKLD štelo kot obteževalna okoliščina.

Utemeljeno je stališče vrhovnega državnega tožilca, da dejanje opisano pod I.-1. točka a) izreka (te sodbe) ne vsebuje očitka, da je obsojeni Č. J. pomagal, da se organizira oborožena tolpa, oziroma da je kontrarevolucionarna organizacija imela za cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost takratna državna ureditev oziroma drugi objekti, ki so bili navedeni v 2. členu ZKLD. Tudi dogovarjanje glede bojkota volitev v partijski komite oziroma dogovarjanje za agitacijo, da se izvolijo v partijski komite somišljeniki, ki "sledijo obrekovalni kampanji resolucije Informbiroja", ni pomenilo pomoči pri organiziranju oborožene tolpe, ki je imela cilj izvrševati dejanja iz 2. člena ZKLD. V pravnomočni sodbi očitano nasprotovanje politiki Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), tudi če je bilo izvršeno s pozicij Informbiroja, ni imelo zakonskih znakov kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD.

Predmet kazenskopravnega varstva po 1. točki 3. člena ZKLD so bili le organi državne oblasti, izvršitveno dejanje pa je bilo takšno konkretno dejanje, ki je imelo za cilj nasilno zrušitev organov oblasti. Kaj takega pa se obs. D.P. v dejanju opisanim pod I.-2. točka b) sploh ne očita. Zato je utemeljena tudi trditev tega obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil obsojen za verbalna izjavljanja, ki so imela povsem ideološki značaj in da je izpodbijana sodba njegovo morebitno partijsko odgovornost enačila s kazensko odgovornostjo.

Prav tako je treba pritrditi stališču obeh vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti, da dejanja opisana pod I.-1. točka b) in I.-2. točka a) izreka te sodbe, niso pomenila kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD. S to kazensko določbo namreč ni bilo inkriminirano kot kaznivo dejanje vsaka propaganda in agitacija, ki ni bila skladna s takratno politiko komunistične partije, temveč le tista, ki je pomenila pozivanje na nasilno rušenje državne ureditve. Iz dejanj, ki so se očitala obsojenima Č.J. in D.P. pa ne izhaja pozivanje na nasilno rušenje državne ureditve. Č.J. se je namreč očitalo, da se je strinjal s sovražno propagando in z delom soobtoženega D.D. ter da je to propagando prenašal na druge osebe. Ker pa je bil D.D. s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 24.5.1995 že oproščen obtožbe, da bi storil kaznivo dejanje po 9. členu ZKLD, tudi dejanje soobsojenega Č.J. ni moglo pomeniti kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD. Obs. D.P. pa se je očitalo strinjanje z resolucijo Informbiroja in obrekovanji, ki so se vodila zoper takratno jugoslovansko državno in politično vodstvo ter širjenje obrekovanj določenih (romunskih) politikov - obrekovalcev. Kaj naj bi bila vsebina teh obrekovanj iz sodbe ni razvidno, sicer pa širjenje obrekovanj - torej neresničnih trditev še ne pomeni pozivanja na nasilno rušenje državne ureditve.

Po povedanem je Vrhovno sodišče utemeljenima zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojena Č.J. in D.P. v celoti oprostilo obtožbe. Glede stroškov kazenskega postopka pa je skladno z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo proračun.

Ad II.

Zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti vloženo v korist obsojenega D.Ž. je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno iz naslednjih razlogov: Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le zoper pravnomočno sodno odločbo. Izkazana pravnomočnost sodne odločbe je torej temeljna procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

V obravnavani kazenski zadevi obstaja le sodba vojaškega sodišča prve stopnje, ni pa nobenega dokaza, da je postala ta sodba glede obtoženega D.Ž. tudi pravnomočna. Čeprav bi moral takšen dokaz predložiti vrhovni državni tožilec že pri vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zaprosilo Okrožno sodišče v Ljubljani, da pribavi sodbo sodišča druge stopnje, ali vsaj izpisek iz kazenske evidence, oziroma da na podlagi zaslišanja obsojencev obnovi sodbo sodišča druge stopnje. Sodišču prve stopnje pa teh podatkov za D.Ž. ni uspelo zbrati (v obnovljenem spisu zanj ni nobenih podatkov ali in kje je prestajal kazen, ali je še živ in kje naj bi živel), zato tudi ni moglo obnoviti sodbe sodišča druge stopnje. Ker tako zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec v korist D.Ž., ni bilo mogoče meritorno obravnavati, jo je moralo Vrhovno sodišče zavreči.