Jedro

Bistveno vprašanje je, ali je kljub postavitvi ovir na in ob poti možna uporaba poti s strani tožnikov, torej izvrševanje služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine, oziroma, ali postavitev ovir predstavlja motenje služnosti do te mere, da sta tožnika upravičena do sodnega varstva na podlagi 212. člena SPZ že v okviru postopka za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. P 16/2024 z dne 16. 10. 2024, v I., II. , III., IV., VI. in VII. točki izreka razveljavilo in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe tudi v tem delu zavrnilo (I. točka izreka sklepa). Predlog tožeče stranke za izrek denarne kazni toženi stranki je zavrnilo (II. točka izreka sklepa).

Povzetek pritožbenih navedb

2.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) zoper prvo točko izpodbijanega sklepa vlaga pritožbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dopolnitve ugovora in predloženih posnetkov na USB ključku. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožnikov v odgovoru na ugovor, da je bil ugovor tožencev nepopoln, zaradi česar bi ga bilo treba zavreči.

Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da dostop ni otežen v takšni meri, da bi opravičeval izdajo predlagane začasne odredbe. Psihični pritiski tretje toženke so bistveni za celovito presojo dogajanja. Toženci načrtno stopnjujejo pritiske tako, da je z vsako novo postavljeno ograjo oziroma novo oviro ob dostopni poti dostop tožnice in njene družine do lastnega doma vse bolj otežen. Vse to ves čas spremlja tudi stalno nadziranje in snemanje preko kamere, zmerjanje in drugi psihični pritiski s strani tretje toženke, ki letijo na tožnico in njeno družino. Iz citirane sodne prakse izhaja, da preprečevanje in onemogočanje dostopa do doma, ki je eksistencialno nujno potreben, nedvomno privede do nastanka težko nadomestljive škode. Ravnanja tožencev tožnici in njeni družini povzročajo materialno škodo na vozilih, predvsem pa nematerialno v obliki pritiskov, groženj, verbalnih napadov, strahu. Ravnanje tretje toženke je bilo dokazno podprto s predlogom za zaslišanje tožnice in njenega partnerja, fotografijami in posnetkom. Do tega, kakšen vpliv ima vse skupaj na mladoletna otroka in njuno zdravje, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Izpodbijani sklep je v tem delu pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti. Ni mogoče slediti mnenju sodišča prve stopnje, da odstranjevanje ovir ob poti ne bi odvrnilo opisanih ravnanj. Ugotovitve sodišča v izpodbijanem sklepu, da so bile te trditve posplošene in irelevantne, so neutemeljene.

Nadalje pritožnika sodišču prve stopnje očitata pristransko dokazno oceno in neenakopravno obravnavo strank. Sodišče prve stopnje na eni strani ocenjuje, da so tožniki s tem, ko so navedli, da dokazujejo nemoteno uporabo zatrjevane poti s predložitvijo več kot 20 fotografij, v zadostni meri specificirali dokaze. Na drugi strani sodišče prve stopnje konkretizirano in dokazno podprto trditveno podlago tožnikov ocenjuje kot pavšalno. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da naj tožnika ne bi navedla, katero dejstvo naj bi se ugotavljalo z ogledom na kraju samem. Predvsem pa je onemogočen dostop večjim vozilom, zlasti intervencijskim, traktorjem, gradbeni mehanizaciji. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov s strani tožnikov je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

Nadalje je sodišče prve stopnje v nasprotju s trditveno in dokazno podlago strank navedlo, da je najožji del verjetno izkazan v širini 3 m. Kot izhaja iz ortofoto posnetka, ki so ga k svojemu ugovoru predložili toženci, izmera širine po oceni tožencev znaša 2,6 m oziroma 2,3 m. Tožnika pa sta v svoji vlogi z dne 4. 12. 2024 predložila fotografije, iz katere izhaja, da razdalja med kovinskima stebroma, na katera so nameščena dvoriščna vrata, znaša 2,34 m. Ker je o odločilnem dejstvu o širini dostopne poti nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in med samimi listinami, gre za bistveno kršitev določb postopka. Napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da naj bi bilo vozilo Toyota RAV4 večje vozilo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je ocenilo, da je navedeno vozilo večje vozilo, poleg tega ne razpolaga z znanjem, na podlagi katerega bi presojalo, katero vozilo se šteje za večje in zakaj. Tožnika se ne strinjata s presojo sodišča prve stopnje, da lesena dvoriščna vrata predstavljajo snemljiva vrata, v zvezi s katerimi naj ne bi zatrjevala, da jih otroka ne bi mogla odpreti. To ne drži. Tožnika sta predložila videoposnetek, iz katerega izhaja, da se poštar z nameščanjem verige ukvarja kar dolgo časa in ne gre tako zlahka, kot to skuša prikazati sodišče prve stopnje. Ni problematična le fizična namestitev preprek, temveč tudi vsi psihični pritiski tretje toženke, s katerimi preprečuje dostope. Z izdano začasno odredbo je sodišče ugotovilo, da je verjetno izkazano, da ni možen dostop z intervencijskimi vozili. Toženci v zvezi s tem niso zatrjevali ali dokazali nasprotnega, zato sodišče tega ne bi smelo drugače presojati. Tožnika sta za svoje navedbe o nemožnosti dostopa intervencijskim vozilom predložila potrdila PGD A., iz katerega izhaja, da morajo biti za gasilska posredovanja dovozne poti široke najmanj 3 m. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnika pojasnjevati, zakaj gasilci ne bi mogli pogasiti požara s cevmi. Povsem nerazumljivo je tudi, da sodišče prve stopnje fotografije stebrov, ograj in vrat, s katerimi je razpolagalo že ob izdaji začasne odredbe, sedaj presoja čisto drugače. Tožnika se tudi ne strinjata, da v primeru požara nastane le premoženjska in s tem nadomestljiva škoda. Ne strinjata se z oceno sodišča prve stopnje, da dostava drv s prikolico, ki jo je treba ponavljati na dva do tri tedne, ne izkazuje škode, ki bi bila bila težko nadomestljiva. Toženci tudi glede onemogočanja dostopa z gradbenimi vozili niso podali nobenih nasprotnih trditev. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3.Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnika sta dne 16. 03. 2024 vložila tožbo, s katero sta zahtevala, da sodišče ugotovi, da v korist vsakokratnega lastnika parcele 0000 11/4 obstoji služnost vožnje z vsemi vozili po obstoječi makadamski dostopni poti, ki poteka prek parcel 0000 5/2, 0000 28/23, 0000 10/8 in 0000 10/7 in da tožencem naloži, da v roku osmih dni odstranijo vse lesene količke in kovinske stebre, ki so postavljeni na oziroma ob makadamski poti na parceli 0000 10/7, tako da bo omogočena neovirana služnost hoje in vožnje z vsemi vozili ter da se v bodoče vzdržijo prej opisanih in njim podobnih ravnanj, ki bi preprečevala ali pomembno otežila izvrševanje služnosti.

6.Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 16. 10. 2024 skoraj v celoti ugodilo, zavrnilo je le predlog za izrek višje denarne kazni od predlagane. Po vzpostavitvi kontradiktornosti postopka je z izpodbijanim sklepom ugovoru tožencev zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, sklep o izdaji začasne odredbe v ugodilnem delu razveljavilo in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnika nista dovolj konkretno zatrjevala oziroma verjetno izkazala, da jima brez izdaje predlagane začasne odredbe grozi težko nadomestljiva škoda.

7.Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dopolnitve ugovora in posnetkov na USB ključku. Ugovor, ki so mu bili med drugim priloženi posnetki na USB ključku, je bil vložen pravočasno, po pozivu pa tudi ustrezno dopolnjen s podpisom. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje tožnikoma tudi vročilo posnetke na USB ključku in jima omogočilo, da se o njih izjavita.

8.Tožnika sta predlagala tako imenovano ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo. Bistvo ureditvene začasne odredbe je v tem, da domnevni upnik predlaga ureditev pravnega razmerja na isti način, kot to zahteva s tožbenim zahtevkom v glavnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre po pravni teoriji in sodni praksi pri regulacijskih začasnih odredbah za izjemno sredstvo zavarovanja, ki je upravičeno le v nujnih primerih, ko upniku grozi uporaba sile ali nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Višje sodišče s strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnika tega pogoja nista izkazala (272. člen ZIZ) .

9.Bistveno vprašanje v tej zadevi je, ali je kljub postavitvi ovir na in ob poti možna uporaba poti s strani tožnikov, torej izvrševanje služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine parcele 0000 11/4, oziroma, ali postavitev ovir predstavlja motenje služnosti do te mere, da sta tožnika upravičena do sodnega varstva na podlagi 212. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) že v okviru postopka za izdajo začasne odredbe.

10.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za oceno, ali je možna neovirana služnost hoje in vožnje kot taka, verbalni psihični pritiski, ki naj bi jih vršila tretje toženka na prvo tožnico in njeno družino ob gibanju po služnostni poti, niso pomembni, zlasti ne upoštevaje, da tožnika z začasno odredbo zahtevata odstranitev stebričkov ob poti in ograje na poti. Pravilno je zato zavrnilo tudi dokazne predloge za zaslišanje strank in prič, podane v dokaz verbalnih napadov. S predlagano začasno odredbo ni mogoče preprečiti verbalnih napadov in zmerjanj tožencev.

11.Ne držijo tudi pritožbeni očitki o pristranski dokazni oceni in neenakopravni obravnavi strank. Sodišče prve stopnje je izvedlo dovolj dokazov, predlaganih s strani obeh pravdnih strank, da se je na stopnji verjetnosti prepričalo glede (ne)oviranosti služnostne poti. Sodišče namreč v postopku odločanja o začasni odredbi odloča s standardom verjetnosti. Ta je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekemu zaključku, več od tistih, ki kažejo nasprotno; v zvezi s tem izvede le toliko dokazov, kot jih za hitro in sumarno odločitev potrebuje. Z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije torej ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Sodišče prve stopnje v skladu s povzetim, s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanj, ogleda), ni storilo očitane procesne kršitve.

12.Ker je v zadevi ključno, ali lahko tožniki izvršujejo svojo služnost hoje in vožnje z vsemi vozili, o čemer se je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti prepričalo, toženci ne morejo uspeti s pritožbeno navedbo, da je ocena najožje širine vtoževane služnosti napačna; tudi po oceni višjega sodišča je iz tega, da po poti lahko dostopa vozilo Toyota RAV4, katerega velikost se da oceniti na podlagi fotografij, v fazi postopka za izdajo začasne odredbe moč zaključiti, da je možen dostop tudi z večjimi vozili. Ob tem, da je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je možen dostop z večjimi vozili, je pravilno tudi sklepanje, da tožnika tudi nista izkazala, da bi bil dostop onemogočen intervencijskim vozilom. Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje to dejstvo ugotavljalo samovoljno, brez ustrezne trditvene podlage, ne drži; toženci so se v ugovoru branili, da je dostop vseh vozil nemoten. V zvezi z intervencijskimi vozili višje sodišče še dodaja, da ima sodišče prve stopnje prav, ko izpostavlja, da je iz stanja, razvidnega iz fotografij, ki se nahajajo v spisu (preprosta lesena ograja na poti, žičnata ograja neposredno ob njej), s stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi intervencijska vozila te ovire v primeru ogroženosti zdravja, življenja ali premoženja lahko podrla.

13.Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da ni z verjetnostjo izkazano, da bi postavitev lesene ograje (nezaklenjenih vrat) predstavljala neutemeljeno motenje izvrševanja stvarne služnosti (16. točka obrazložitve). Zavzeto stališče ima oporo v pravni teoriji in sodni praksi. M. Juhart v komentarju SPZ pojasnjuje, da mora biti vznemirjanje takšno, da bodisi preprečuje ali pomembnejše otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva. Kot ilustrativen primer poda situacijo, če lastnik služečega zemljišča na pot, ki je vsebina služnosti, postavi vrata ali ključavnico, služnostnemu upravičencu pa ne preprečuje nadaljnjega izvrševanja.

14.Tudi v okviru odločanja o začasnem varstvu je namreč treba upoštevati, da služnostni upravičenec lahko izvaja le takšno dejansko oblast nad služečo nepremičnino, ki ustreza vsebini njegove služnosti. Vsebino služnosti v obravnavanem primeru tvori možnost hoje in vožnje po služeči nepremičnini; predmet varstva gre tako lahko tožnikoma le v tem obsegu. Ker postavljena (nezaklenjena) lesena ograja in količki samega bistva služnosti ne omejujejo, hoja in vožnja je še vedno mogoča, je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje pravilna. Kot že izpostavljeno, enako velja za verbalne napade, ki jih je prva tožnica (in njena družina) deležna ob prehodu čez služečo nepremičnino in pa za sedaj prilagojeno dostavo drv. Višje sodišče še izpostavlja, da je v obravnavanem primeru znotraj načela restrikcije (prvi odstavek 219. člena SPZ) treba upoštevati, da pot poteka tik ob stanovanjski hiši tožencev, parcele, ki na pot mejijo, pa predstavljajo dvorišče oziroma travnik, ki obdaja njihovo stanovanjsko hišo. Res je, da je stvarna služnost za lastnika breme, ki ga mora trpeti in dopustiti oziroma opustiti določena ravnanja. Vendar pa mora služnostni upravičenec svoja pričakovanja glede izvajanja dejanske oblasti nad služečo nepremičnino prilagoditi vsebini služnosti in pri tem upoštevati, da namen služnosti ni v omejevanju lastninske pravice, ampak v koristi, ki jo ima upravičenec s tem, ko lahko v določenem obsegu uporablja tujo nepremičnino. Z drugimi besedami, pričakovanje tožnikov, da toženci ne bi smeli ograditi svoje nepremičnine na način, da bi bil hkrati tožnikoma še vedno omogočena prosta uporaba poti kot take, ni utemeljeno.

15.Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je višje sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

16.Kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so stroški zavarovanja del pravdnih stroškov (151. člen ZPP). O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

-------------------------------

1Toženci so vložili identičen ugovor kot prvotno, dopolnili so ga le s podpisom.

2Zatrjevana ravnanja tretje toženke bi lahko bila predmet drugih postopkov.

3Glej sklepa Ustavnega sodišča št. Up-321/96 in št. Up-498/08.

4Primerjaj na primer VSL sodba II Cp 2807/2012 z dne 24. 4. 2013, VSL sodba II Cp 2807/2012 z dne 11. 1. 2017 in druge.

5Juhart M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 878.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 212, 219, 219/1