Jedro

Obstoj sile ob sklepanju pravnega posla v pogojih 5. člena ZDen je tudi dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičino zahtevo za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 167 - njiva, ki je vpisana v vložku št. 19 k.o. G. v izmeri 5765 m2. Pritožbo predlagateljice je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni odločitvi je predlagateljica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom na njeno spremembo tako, da bo zahtevi za denacionalizacijo ugodeno, ali pa na razveljavitev odločitev obeh sodišč in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odmena za zemljišče, ki je bilo s strani denacionalizacijskega zavezanca odkupljeno dne 27.3.1963, je bila nesorazmerno nizka. Ni spora o tem, da je predstavnik zadruge grozil, da bodo zemljo, ki je lastnik ne bi hotel prodati razlastili. S tem so podani vsi pogoji po 5. členu zakona o denacionalizaciji za vrnitev pod pritiskom prodane zemlje. Ne drži trditev, da je bila predlagateljici in njenemu možu ob prodaji zemljišča izplačana tržna cena, saj je znano, da je država s svojimi posegi v tistem času ustvarjala razmere za nastanek nesorazmerno nizkih cen za kmetijska zemljišča. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59) je bil eden od zadnjih zakonov, ki je omogočal neligitimno razlaščanje nepremičnin.

Nasprotni stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Nesorazmerje v ceni prodanega zemljišča glede na razmere v letu 1963 in danes sicer dokazuje specifične razmere v polpretekli dobi, vendar niti zase niti v povezavi z drugimi okoliščinami ugotovljenega dejanskega stanja ne omogoča uporabe določbe 5. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) kot podlage za vrnitev zemljišča v last. Le grožnja, sila ali zvijača predstavnika oblasti, kamor je mogoče glede na dejanske razmere uvrstiti tudi direktorja kmetijske zadruge, ob sklepanju kupoprodajne pogodbe bi predlagateljici podelila status denacionalizacijskega upravičenca za vrnitev nepremičnine v last. V okviru trditvene podlage v zahtevi je bilo predlagateljičino procesno ravnanje usmerjeno v dokazovanje pritiska predstavnika kmetijske zadruge ob sklepanju pogodbe. Odločilne konkretne okoliščine sta nižji sodišči ugotovili po eni strani v nagibu zadruge, ki je arondirala zemljišče zaradi intenziviranja sadjereje, po drugi strani pa v ravnanju predlagateljice in njenega zakonca, ki je bilo prostovoljno. V slednjem okviru je izpodbijana sodna odločba povzela odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Te pa so v tem, da sta odklonila prodajo ostalega svojega zemljišča, čeprav sta bila k temu nagovarjana, pa zaradi takega ravnanja ni prišlo do razlastitve ali drugačnih slabih posledic.Iz trditvene podlage v predlogu tudi ne sledi, da bi konkretna sankcija morda zadela tistega, ki ni hotel zemlje prodati. Opisane ugotovitve so takšne narave, da ob dokaznem bremenu, ki je na strani predlagateljice, ni mogoča pravna presoja, po kateri bi bila možna uporaba določbe 5. člena zakona o denacionalizaciji, da je namreč sporno zemljišče prešlo v državno last na podlagi pravnega posla zaradi sile predstavnika oblasti.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).