Jedro

Tožnici pripada dodatek za magisterij od dne, ko je pridobila naslov magistrica znanosti in ne šele od dneva seznanitve tožene stranke o pridobljenem nazivu.

Dodatek za specializacijo javnemu uslužbencu pripada ob izpolnjevanju drugih pogojev le, če je specializacija opravljena po končanem univerzitetnem izobraževanju. Ker je tožnica specializacijo opravila po visokošolskem študiju, tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo dodatka za specializacijo v spornem obdobju ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se drugi odstavek I. točke izreka razveljavi v zavrnilnem delu, ki se nanaša na dodatek za specializacijo v času od 16. 4. 2008 do 31. 7. 2008, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razlike plač za mesece januar - avgust 2009 ter januar - april 2010 v zneskih in zakonitimi zamudnimi obrestmi, kakor navedeno v izreku; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je tudi terjatev tožene stranke v znesku 415,40 EUR bruto, presežek pa zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da se terjatvi strank medsebojno pobotata tako, da se terjatev tožene stranke v znesku 344,95 EUR bruto na dan 5. 2. 2009 pobota s terjatvijo tožnice iz naslova razlike plače za mesec januar 2009, preostanek terjatve tožene stranke pa se na dneve in v zneskih, navedenih v izreku, pobota s terjatvijo tožnice iz naslova dela razlik plač za mesece februar 2009 ter januar-februar 2010 (III. točka izreka). Odločilo je, da je po tako opravljenem pobotu tožena stranka dolžna tožnici obračunati razlike plač za mesece februar - avgust 2009 ter januar - april 2010 v zneskih, navedenih v izreku, odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske z obrestmi, kakor navedeno v izreku. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 70,67 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila dodatka za specializacijo, pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi se najprej sklicuje na 6. člen Zakona o javnih uslužbencih in navaja, da je bila do 1. 8. 2008 višina dodatka za specializacijo po dveletnem programu, magisterij in doktorat znanosti, določena z Uredbo o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah vlade RS in upravnih organih (Uredba). Ta Uredba je določala dodatke v naslednjih višinah: 0,20 količnika za specializacijo, 0,30 količnika za magisterij in 0,50 količnika za doktorat. S 1. 8. 2008 so se plače v javnem sektorju pričele izplačevati po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, ki je v 27. členu določal, da se znesek dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Slednja v 37. členu določa dodatek v nominalnem znesku - 45 EUR bruto za specializacijo, 70 EUR za znanstveni magisterij in 115 EUR za doktorat. Tožnica navaja, da je 8. 5. 2006 pridobila naslov Specialistka javne uprave, 16. 8. 2009 pa znanstveni naslov magistrica znanosti, oboje na področju, za katerega ima sklenjeno delovno razmerje. V pritožbi je poudarila, da niti za delovno mesto višji svetovalec - višji svetovalec za javna naročila v Uradu za splošne zadeve, finance in računovodstvo niti za delovno mesto višji svetovalec II v nazivu pete stopnje, na katerega je bila razporejena z županovo odločbo z dne 28. 11. 2008, ni bil pogoj pridobljen naziv specialist po dveletnem programu na določenem področju oziroma naziv magister znanosti. Tožena stranka ji je 10. 3. 2010 izdala celo sklep, s katerim je odločila, da tožnici pripada dodatek za specializacijo, a ji zneska v zvezi z zahtevanimi dodatki nikoli ni izplačala. Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ji prisodi dodatek za specializacijo za čas od 16. 4. 2008 do 31. 7. 2008 v višini 0,20 količnika, za čas od 1. 8. 2008 do 15. 3. 2009 pa v višini 45 EUR bruto.

Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in IV. točko navedene sodbe v delih, kjer je prisojen dodatek za magisterij, ter zoper odločitev o stroških, iz vseh pritožbenih razlogov - to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče nepopolno raziskalo dejansko stanje glede upravičenosti do izplačila dodatka za magisterij po 37. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Ta dodatek po mnenju tožene stranke tožnici ne gre od dneva, ko je pridobila naziv magistrica znanosti (od 16. 3. 2009), temveč od dneva, ko je delodajalca dejansko obvestila o pridobljenem nazivu. Tožnica ni navedla, kdaj je delodajalca dejansko obvestila o nazivu, tega pa ni ugotavljalo niti sodišče in se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s tem. Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zato je nepravilno uporabilo materialno pravo za obdobje marec - avgust 2009 in januar 2010, ter nepravilno ugotovilo terjatev tožnice.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke pojasnjuje, da ji je delodajalec za zagovor magistrske naloge na njeno prošnjo z dne 25. 11. 2008 odobril študijski dopust v trajanju treh dni. Iz obrazca 0,54 - prijava nastopa dopusta z dne 25. 2. 2009 je razvidno, da je bil delodajalec seznanjen z datumom zagovora magistrske naloge. Dne 10. 3. 2010 pa ji je tožena stranka priznala dodatek za znanstveni magisterij v višini 70 EUR bruto.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožene stranke. Sodba je namreč podrobno obrazložena in vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih.

V predmetnem delovnem sporu je med strankama sporno še, ali je tožnici od začetka zaposlitve do dne, ko je pridobila znanstveni magisterij (to je od 16. 4. 2008 do 15. 3. 2009), pripadal dodatek za specializacijo, ter od katerega dne dalje tožnici pripada dodatek za magisterij. Med strankama pa je nesporno, da niti specializacija niti magisterij nista bila pogoj za delovni mesti, ki jih je tožnica zasedala v vtoževanem obdobju.

Dodatek za magisterij je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo od 16. 3. 2009, to je od dne, ko je tožnica pridobila naslov magistrica znanosti. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kdaj je tožnica obvestila toženo stranko kot delodajalca o pridobljenem naslovu oziroma nazivu, ker naj bi tožnici dodatek za magisterij pripadal šele od dneva seznanitve tožene stranke o pridobljenem nazivu. Kolektivna pogodba za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008, v nadaljevanju: KPJS), ki je dne 1. 3. 2009 skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št 56/2002; v nadaljevanju: ZSPJS) urejala dodatek za magisterij, namreč ne vsebuje določb, ki bi začetek izplačevanja tega dodatka vezale na trenutek, ko delavec obvesti delodajalca o pridobljenem nazivu. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici dodatek za magisterij pripada od 16. 3. 2009. Takšno odločitev je s sklepom z dne 10. 3. 2010 (priloga A24) nenazadnje sprejela tudi tožena stranka. Iz navedenega sklepa tožene stranke z dne 10. 3. 2010 ter sklepa z istega dne v prilogi A23 pa sicer izhaja še, da je bila tožena stranka o tem, da je tožnica magistrirala, obveščena s potrdilom Fakultete A. z dne 30. 3. 2009, torej je vedela za tožničin pridobljen magistrski naziv.

V zvezi z dodatkom za specializacijo je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnici ta dodatek ne pripada, ker specializacije ni opravila po univerzitetnem izobraževanju, kakor to zahteva KPJS. ZSPJS se namreč v 23. členu glede višine dodatka za specializacijo sklicuje na KPJS. Ta v 37. členu določa, da dodatek za specializacijo po končanem univerzitetnem izobraževanju (prejšnja v ZSPJS; v nadaljevanju specializacija) pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, pridobljena na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma opravlja delo. Razlaga KPJS (Ur. l. RS, št. 22/2013 z dne 15. 3. 2013) nadalje izrecno določa, da dodatek za specializacijo javnemu uslužbencu pripada ob izpolnjevanju drugih pogojev le, če je specializacija opravljena po končanem univerzitetnem izobraževanju. KPJS se v delu izplačila plač uporablja od 1. 8. 2008 dalje, zato jo je potrebno uporabiti za čas po 1. 8. 2008. Ker je tožnica specializacijo opravila po visokošolskem študiju, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo dodatka za specializacijo v času od 1. 8. 2008 do 15. 3. 2009. Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici dodatek za specializacijo ni pripadal niti v času od 16. 4. 2008 do 31. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je delno nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je za celotno obdobje vtoževanega dodatka za specializacijo uporabilo KPJS - ta pa dne 16. 4. 2008, ko se je tožnica zaposlila pri toženi stranki, sploh še ni veljala. Pritožba se zato utemeljeno sklicuje na Uredbo o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah vlade RS in v upravnih organih (Ur. l. RS, št 35/1996; v nadaljevanju Uredba), ki je v času začetka tožničine zaposlitve pri toženi stranki urejala dodatek za specializacijo. V 18. členu je Uredba določala, da dodatek za strokovni ali znanstveni naziv pripada delavcu s specializacijo po dveletnem programu, ki ni pogoj za zasedbo delovnega mesta, na katerega je delavec razporejen, v višini 0,20 količnika za specializacijo. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je dodatek za specializacijo delavcu pripadal le, če je bila specializacija opravljena po univerzitetnem študiju, saj Uredba izrecno navaja specializacijo po dveletnem programu. Tožnici zato pripada dodatek za specializacijo za čas od 16. 4. 2008 - 31. 7. 2008 v višini 0,20 količnika, kakor to v pritožbi utemeljeno uveljavlja tožnica.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe v zavrnilnem delu 2. odstavka I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na dodatek za specializacijo v obdobju med 16. 4. 2008 in 31. 7. 2008, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti sprejete odločitve sodišča prve stopnje (saj ne razpolaga z višino količnika, ugotavljalo pa je ni niti sodišče prve stopnje). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti višino količnika in izračunati dodatek za specializacijo, ki pripada tožnici glede na določbe Uredbe. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku naj ponovno odloči o tožničinem zahtevku za plačilo dodatka za specializacijo v času od 16. 4. 2008 do 31. 7. 2008. Ker v drugem delu izpodbijanega dela sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.