Jedro

Presoja procesno relevantnih okoliščin zadeve glede na zakonske pogoje za sojenje v nenavzočnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je denarno kazen v višini 2.000 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsakih začetih 41,73 EUR denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 2089,53 EUR in ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zagovornikov obsojenega in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojenega vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker naj bi obe sodišči obsojencu kršili pravico do obrambe s tem, da je bila glavna obravnava 4. 11. 2011 opravljena v njegovi nenavzočnosti, čeprav mu niti obtožni predlog niti vabilo na glavno obravnavo nista bila osebno vročena, ker pa iz povratnice tudi ni razbrati razmerja, v katerem je oseba, ki je pisanje prejela, do obsojenca, ni mogoča presoja pravilnosti opravljene nadomestne vročitve. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbi obeh sodišč razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sodišči nista kršili procesne zakonodaje ter posledično pravice do obrambe, zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Navaja, da obe sodišči ugotavljata, da se je obsojenec izogibal prihodu na sodišče, v spisu je veliko povratnic, ki jih je podpisala L. L., na katerih ni pripomb ali oznak, ki bi kazale na pomanjkljivosti oziroma na nepravilnost vročitve ter je več kot očitno, da je vročevalec povratnico dal v podpis osebi, ki se je izkazala kot pooblaščena za prevzem pisanja po italijanskem pravu.

4. Obsojenec ter njegovi zagovorniki se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jim je bil poslan, niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo dne 4. 11. 2011 opravilo v nenavzočnosti obsojenca, ker je presodilo, da ima za to procesno podlago v določbi prvega odstavka 442. člena ZKP. Po navedeni zakonski določbi sme namreč v primeru, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu da je bil v redu povabljen, sodnik odločiti, da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan.

7. Višje sodišče je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da so bili v danem primeru zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti izpolnjeni. Ker tega zaključka pritožbena izvajanja češ, da obsojencu vabilo na glavno obravnavo ni bilo vročeno, ker podpis na povratnici ni njegov, niso mogla omajati, je kot neutemeljen zavrnilo pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, s tem ko je opravilo glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (tč. 5) pa je po pregledu spisovnih podatkov tudi ugotovilo, da na predmetni povratnici ni nikakršnih pripomb ali oznak, ki bi kazale na morebitne pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti vročitve. Zato je menilo, da je moč zaključiti, da je vročevalec povratnico dal v podpis osebi, ki se je očitno izkazala kot pooblaščena za prevzem pisanja po italijanskem pravu.

8. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča procesno relevantne okoliščine v obravnavani zadevi opravičujejo izjemo od sojenja v nenavzočnosti v smislu določbe prvega odstavka 442. člena ZKP. Spisovni podatki potrjujejo, da je oseba, za katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni jasno, kdo je, prevzela več sodnih pošiljk, naslovljenih na obsojenca (ki se je po podatkih spisa osebnim vročitvam vztrajno izmikal) tako tudi obtožni predlog z dne 15. 12. 2005, za katerega je obsojenec v zagovoru, podanem pred sodiščem v Vidmu (Udine, Italija) izjavil, da ga je prejel (list. št. 301) ter se je ob prisotnosti zagovornika tudi zagovarjal, prepis izreka prvostopenjske sodbe, na podlagi katerega je napovedal pritožbo (list. št. 344), prvostopenjsko sodbo zoper katero je po zagovornikih vložil pritožbo, drugostopenjsko sodbo zoper katero je bila prav tako po zagovornikih vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Kljub zatrjevanem nepravilnem postopku vročevalca, ki obsojencu vabila na glavno obravnavo naj ne bi pravilno vročil, saj podpis na povratnici ni njegov, tudi za Vrhovno sodišče ni sporno, da je naslovnik sodna pisanja, vključno z obtožnim predlogom ter vabilom za glavno obravnavo za 4. 11. 2011 dejansko prejel. Ker na glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka ni opravičil, pred tem pa je bil že zaslišan pred sodiščem v Vidmu, njegova navzočnost pa po presoji prvostopenjskega sodnika ni bila nujna, so bili tudi po stališču Vrhovnega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti. Zato očitek o kršitvi procesnih določb ter obsojenčeve pravice do obrambe ni utemeljen.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.