Jedro

Organ tržne inšpekcije svoje odločitve ne more opreti samo na določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Ur.l. SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88 - temu sedaj delno ustreza 94. člen zakona o upravi - Ur.l. RS, št. 67/94), če v materialnem zakonu (zakon o cenah - Ur.l. RS, št. 1/91-I - zakon o tržni inšpekciji - Ur.l. SRS, št. 27/74) nima pooblastila za določene ukrepe ali vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata v Ljubljani št. .... z dne ....

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožene stranke proti odločbi tržnega inšpektorata Uprave inšpekcijskega nadzorstva občin Maribor, Pesnica, Ruše in Lenart št. ... z dne ..., s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da je dolžna oblikovati drobnoprodajne cene pšeničnega kruha na ravni, kot so se v skladu s predpisi oblikovale in uporabljale na tržišču na dan 1.6.1993. V obrazložitvi odločbe je navedla, da zakon o cenah, na podlagi katerega je Vlada Republike Slovenije izdala uredbo o določitvi najvišjih cen moke in kruha z veljavnostjo od 29.6.1993, sicer ne določa upravnega ukrepanja, pač pa daje podlago zanj zakon o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih. V 70. in 73. členu namreč pooblašča tržnega inšpektorja za nadzor nad izvajanjem predpisov in mu v primeru kršitev določa pravico in dolžnost, da odredi ukrepe, ki so potrebni, da se pomanjkljivosti odpravijo, kar je tržni inšpektor, ki je pri kontrolnem pregledu dne 29.6.1993 ugotovil, da tožeča stranka zaračunava višje cene, kot so določene z uredbo, tudi storil. Podlago za uvedbo postopka po uradni dolžnosti je imel prvostopni organ v 10. členu zakona o tržni inšpekciji in v 124. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Pritožbene navedbe tožeče stranke so za toženo stranko irelevantne in je morala pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Tožeča stranka v tožbi meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Zakon o cenah v svojih določbah ne pozna pojma vračanja cen na določeno raven. To je bila pretekla praksa v smislu določbe 25.a člena zakona o sistemu družbene kontrole cen (Uradni list SFRJ, št. 64/84, 43/86 in 84/89), v katerem je šlo za enostransko ukrepanje v zvezi z določanjem ravni cen prehrambenih izdelkov, med katerimi sta tudi moka in kruh, z namenom življenjskega in socialnega varstva občana. S tem pa se sploh ni zagotavljala rentabilnost tovrstne proizvodnje. Uredba o določitvi najvišjih cen moke in kruha je popolnoma nedorečena, saj sploh ne določa, v skladu s katerimi predpisi so se cene oblikovale in uporabljale na dan 1.6.1993. Odredba o določitvi cen pšenice in moke iz republiških blagovnih rezerv ter kruha (Uradni list RS, št. 19/92) je začela veljati 25.4.1992. Iz te odredbe izhaja, da velja le za izdelke, proizvedene iz pšenice in moke, prevzete iz republiških blagovnih rezerv. Prav nič pa ne navaja nabavljenih količin iz drugih virov na prostem trgu. Na dan uveljavitve sporne uredbe niso bile oblikovane cene pšenične moke in pšeničnega kruha po nobenem predpisu. Torej proizvajalce moke in kruha ni zavezoval noben predpis pri oblikovanju cen njihovih proizvodov, ampak so cene oblikovali v skladu s tržnimi pogoji. Navedena uredba je tudi pravno zelo pomanjkljiva, saj sploh ne določa, katere cene je potrebno uporabiti, kot tudi ne določa, katere cene naj bi se oblikovale po predpisih. V tistem času je inflacija dosegla nizko stopnjo. Zato povišanje cen pšenične moke in kruha ni imelo nobenega vpliva na vsakodnevno porabo in v nobenem primeru ni šlo za hude motnje na trgu, niti za monopolno oblikovanje cen. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 70. čena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88). Navedeni zakon po mnenju sodišča tržnega inšpektorja ni pooblaščal, da stranki naloži vrnitev cen na določeno raven, če pri izvajanju nadzora ugotovi, da so cene oblikovane v nasprotju s predpisi o cenah, saj je v 70. členu le na splošno urejal pravice in dolžnosti inšpektorja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva, ni pa vseboval materialne podlage za odrejanje posameznih vrst inšpekcijskih ukrepov. Tudi zakon o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I) nima določb, ki bi urejale inšpekcijske ukrepe na področju cen in ne določb o obveznostih subjektov, ki kršijo predpise o cenah. O pristojnosti tržnega inšpektorja na tem področju govori izrecno le 7. člen zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74), ki inšpektorju v zvezi s kršitvijo predpisov o cenah nalaga, da je dolžan vložiti ovadbo zaradi kaznivega dejanja ali gospodarskega prestopka oziroma da je dolžan vložiti predlog za uvedbo postopka zaradi prekrška. V teh primerih je tržni inšpektor dolžan ugotoviti znesek pozitivne razlike v ceni in predlagati sodišču oziroma sodniku za prekrške, da storilcu to razliko odvzame kot protipravno premoženjsko korist. Drugih posebnih določb o inšpekcijskih ukrepih na področju cen zakon o tržni inšpekciji nima. Inšpekcijski organ pa po presoji sodišča svoje odločitve ni mogel opreti samo na določbo 70. člena navedenega zakona o sistemu državne uprave, če v materialnem zakonu nima pooblastila za določene ukrepe ali v njem ni vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor. Zato tožena stranka napačno razlaga določbe 70. člena tega zakona.

Ker je prvostopna odločba po navedenem nezakonita in je takšna tudi odločba tožene stranke, je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.