Jedro

Ker tožnik višine svojega solastniškega deleža na nepremičnini ni izkazal, posledično sklep o zamenjavi strehe ni bil sprejet z več kot 50 % večino solastniških deležev. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženka kot solastnica objekta na podlagi sklepa o zamenjavi strehe, ki ni bil sprejet z ustreznim soglasjem solastnikov (prvi odstavek 25. člena SZ-1), ni dolžna prispevati k stroškom zamenjave strehe.

Ker se v skladu z določilom 199. člena OZ sme tujega posla kdo nepoklicano lotiti, če bi sicer nastala škoda (nujna gestija), je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo utemeljenost tožbenega zahtevka tudi na tej pravni podlagi. O nujni gestiji govorimo, kadar gestor ravna v stiski, kadar posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda. Obstajati mora konkretna nevarnost škode, ki jo želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali mora škoda že nastajati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izkazal obstoja konkretne nevarnosti nastanka škode, ki bi upravičevala zamenjavo strešne kritine. Zato je pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik ni ravnal kot nujni gestor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je od toženke zahteval plačilo 1.194,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 dalje (I. točka izreka) ter odločilo, da ji je dolžan povrniti 240 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženki naloži povrnitev stroškov. Sodišče prve stopnje je sodni postopek vodilo kot redni postopek, čeprav gre za spor majhne vrednosti, kar predstavlja hudo kršitev pravdnega postopka in posledično kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS in do sodnega varstva po 23. členu URS. Prav tako je sodba nezakonita zaradi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je vpogledalo v zemljiško knjigo in ugotovilo, da se pravdni stranki sklicujeta na solastništvo nepremičnine. Upoštevajoč zemljiškoknjižne izpiske je zaključilo, da tožnik solastninske pravice ni izkazal, ker zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z dejanskim stanjem v naravi. Tožnik je po zemljiškoknjižnih podatkih solastnik dveh stanovanjskih enot v stavbi Ulica 6 (številka stavbe 1), ki v naravi ne obstajata. Tudi toženka v nasprotni tožbi ga navaja kot solastnika stanovanja v stavbi 1, k. o. X. Ker se vsi posestniki posameznih delov stavbe 1 sklicujejo glede svoje pravice do posesti oz. do lastništva na zemljiškoknjižne podatke za stavbo 1 ter glede na to, da stavba in posamezni deli te stavbe, kot jih je sodišče opisalo na ogledu, obstajajo, je jasno, da so za uveljavljanje in dokazovanje legitimacije pravdnih strank dovolj ti podatki. Zemljiškoknjižno sodišče je na podlagi listin, ki so navedene v izpisku, vpisalo lastninsko pravico pravdnih strank A. A. in B. B. Iz zemljiškoknjižnih podatkov je tudi razvidno, da je lastninska pravica na posameznem delu stavbe 633 na tožnika prešla na podlagi dedovanja po pokojni mami D. D., ki je to premoženje prejela po denacionalizacijski upravičenki C. C. Stališče sodišča, da bi moral tožnik predložiti še listine, na podlagi katerih je sodišče vpisalo lastninsko pravico, je pretirano in neutemeljeno, saj je taisto sodišče v zemljiškoknjižnem postopku preverilo listine in lastninsko pravico vpisalo tako, kot je to razvidno iz predloženih izpiskov.

Odločitev o sanaciji strehe je bila sprejeta z ustrezno večino solastnikov objekta. Napačno je stališče, da bi moral tožnik obseg potrebnih del dokazati z izvedencem, postavljenim v tem pravdnem postopku, in ne zgolj z izvedencem, angažiranim izven pravdnega postopka. Gre namreč za spor majhne vrednosti, pri katerem je izpostavljeno načelo ekonomičnosti. Strošek izvedenstva znaša 800 EUR ali več, kar predstavlja 70 % vtoževanega zneska, lahko pa tudi, da bi strošek presegel višino terjane glavnice. Zato izvedba takšnega dokaza gotovo ni ekonomična. Pri tem je potrebno upoštevati, da je mnenje, ki ga je predložil tožnik, izdelal strokovnjak. Toženka tudi v odgovoru na tožbo navaja, da nova streha ni bila nujna, temveč je bilo potrebno zgolj popravilo. Iz izpovedbe priče B. B. izhaja, da je bilo stanje strehe obupno. Glede na navedbe strank, ki so bile laične, a enotne, je bila streha v slabem stanju in je bila sanacija potrebna, kar je podprto s strokovnim mnenjem. Sodišče je napačno upoštevalo, da je del terjatve zastaral. Zastaranje verzijskih zahtevkov začne teči šele od prenehanja oziroma konca ekonomske skupnosti in ne od posameznih plačil. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti. Tožnik s tožbo zahteva povračilo stroškov za sanacijo strehe. V tožbi trdi, da sta s toženko solastnika objekta, na katerem je bila opravljena nujna sanacija strehe. Sanacija je bila opravljena na podlagi odločitve solastnikov objekta, katerih solastniški deleži znašajo 81,24 % celotne stavbe. S tožbo vtožuje stroške v višini 1.194,15 EUR, ki glede na solastniški delež odpadejo na toženko. Toženka je v odgovoru na tožbo ugovarjala obstoju aktivne legitimacije. Prav tako je navajala, da kot solastnica nikoli ni bila obveščena o odločitvah glede sanacije strehe, niti o tem, kdo je odločitev sprejel. Sanacija strehe ni bila nujna, potrebno je bilo zgolj popravilo, dela pa sploh niso plačana. Uveljavljala je tudi ugovor zastaranja.

6. Med pravdnima strankama v postopku ni bilo sporno, da v stavbi etažna lastnina še ni dokončno urejena, da pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij ni bila sklenjena ter da ne obstoji etažni načrt za stavbo.

7. V skladu z določilom 451. člena ZPP mora tožnik v sporu majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati dokaze v tožbi, toženka pa v odgovoru na tožbo. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje postopek dejansko vodilo kot redni postopek, ne pa kot spor majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja, kot izhaja iz 16. točke obrazložitve, na naroku 12. 9. 2019 dopustilo nove navedbe pravdnih strank v zvezi z lastništvom in dopustilo dodatne dokaze. Tako sta pravdni stranki vložili še vsaka eno pripravljalno vlogo, in sicer tožnik dne 20. 9. 2016, toženka pa 7. 11. 2019, prav tako sta predložili dodatne dokaze v prilogah A19 do A23 in B9 do B18. Navedeno predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določbe 451. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga v skladu z določilom 458. člena ZPP. Da je s tem ravnanjem sodišče prve stopnje prekršilo pravico tožnika iz 22. in 23. člena URS, ne drži, saj je obema pravdnima strankama dopustilo podajo novih navedb in dokazov v zvezi z lastništvom nepremičnine. Ker sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeni očitek, da je bila tožniku prekršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS, ker sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni utemeljen.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju pritožba uveljavlja pavšalno, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so jasni in popolni, med njimi ni nasprotij, zato je preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe mogoč. Pritožbeni očitek iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na protispisnost, vendar pritožba navedenega očitka ne konkretizira, saj ne substancira, med katerim pravno odločilnim dejstvom in listino v spisu je podano nasprotje. Zato je uveljavljeni očitek neupravičen.

9. Tožnik v pritožbi izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da na podlagi dokazov, ki jih je vložil z vlogami, predvidenimi v sporu majhne vrednosti, niti upoštevaje vse naknadno predložene dokaze (v prilogah A18 do A23 ter C4 do C18), ni dokazal, da sta tožnik in A. A. solastnika spornega stanovanja v stavbi 1. Obširne pritožbene navedbe, ki navedeno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje izpodbijajo (češ da zemljiškoknjižni izpisek ustrezno izkazuje tožnikovo solastninsko pravico ter da je zahteva za predložitev verige pogodb pretirana), ne predstavljajo dopustnega pritožbenega razloga. V sporu majhne vrednosti namreč izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi ni dovoljeno (458. člen ZPP). Ker tožnik višine svojega solastniškega deleža na nepremičnini ni izkazal, posledično sklep o zamenjavi strehe ni bil sprejet z več kot 50 % večino solastniških deležev. Zato je posledično pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženka kot solastnica objekta na podlagi sklepa o zamenjavi strehe, ki ni bil sprejet z ustreznim soglasjem solastnikov (prvi odstavek 25. člena SZ-1), ni dolžna prispevati k stroškom zamenjave strehe.

10. Ker se v skladu z določilom 199. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sme tujega posla kdo nepoklicano lotiti, če bi sicer nastala škoda (nujna gestija), je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo utemeljenost tožbenega zahtevka tudi na tej pravni podlagi. O nujni gestiji govorimo, kadar gestor ravna v stiski, kadar posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda. Obstajati mora konkretna nevarnost škode, ki jo želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali mora škoda že nastajati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni izkazal obstoja konkretne nevarnosti nastanka škode, ki bi upravičevala zamenjavo strešne kritine. Zato je pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik ni ravnal kot nujni gestor (199. člen OZ). Pritožnik izpodbija opravljeno dokazno oceno sodišča v zvezi s potrebnostjo del in nevarnostjo konkretnega nastanka škode, ker meni, da mnenje strokovnjaka, ki ga je pridobil eno leto pred opravljeno sanacijo in izven pravdnega postopka, omogoča sprejem dejanskega zaključka, da so bila opravljena dela nujna. Z navedenim in tudi pritožbenimi navedbami o tem, da izpovedbe pravdnih strank in priče B. B. ter A. A. zadoščajo za zaključek o nujnosti opravljenih del, tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ugovor zastaranja v delu, ki se nanaša na plačila stroškov dovoljenja Občine in stroškov plačila elaborata in dovoljenja za zaporo ceste, utemeljen, saj je od plačila navedenih stroškov do vložitve tožbe splošni 5-letni zastaralni rok (346. člen OZ) že potekel. Navedeni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Pritožba zmotno meni, da je zastaranje navedenih izdatkov začelo teči šele od prenehanja ekonomske skupnosti solastnikov, ne pa od njihovega nastanka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, skladno z določilom prvega odstavka 366. člena OZ, zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel. Toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo, ki znašajo 250 točk oziroma 114,75 EUR, ter materialni izdatki v višini 5 točk, skupaj 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 153 EUR, povečano za 22 % DDV pa 186,66 EUR. Poštnih izdatkov pošiljanja odgovora na pritožbo s strani pooblaščenca toženke iz Združenih držav Amerike v priglašeni višini 65 USD v evrski protivrednosti pritožbeno sodišče toženki ni priznalo, saj ima pooblaščenec toženke sedež odvetniške pisarne v Ljubljani. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 188,66 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.