Jedro

V primeru, če prosilec za azil v postopku ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve o preganjanju v izvorni državi, mora biti njegova izpovedba jasna, natančna in konsistentna. Smernice za presojo verodostojnosti prosilcev za azil iz Direktive št. 2004/83/EC med bistvene elemente za presojo verodostojnosti uvrščajo tudi čas, kdaj prosilec za azil poda namero vložiti prošnjo za azil (1. odstavek 4. člena Direktive št. 2004/83/EC), izkazovanje identitete in pot, po kateri je prišel v državo, kjer prosi za azil (2. odstavek 4. člena Direktive št. 2004/83/EC).

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik potoval z osebnim avtomobilom preko Senegala in Egipta ter z letalom do Budimpešte in nato do Hrvaške. Je musliman in pripadnik etnično-plemenske skupine Mandinka. Matično državo je zapustil, ker je od leta 2001 pripadnik stranke UDP (United Democratic Party), katere predsednik je Husein Dabu. V okrožju Serakunda so bile letos konec septembra lokalne volitve, na katerih je zmagala vladna stranka APRC (Armed Forces Professional Ruling Council), ki je na oblasti od leta 1994. Po mnenju njegove stranke so bile te volitve nepoštene, zato so zaradi izidov volitev protestirali. Policija in vojska sta jim zaradi tega povzročali probleme, policija je uvedla tudi preiskavo. Po nalogu vlade je policija po teh volitvah prijela veliko članov stranke UDP, ki so jih odpeljali v glavni zapor v kraju A. Prijeli so jih doma, njemu pa je uspelo pobegniti. Ker ga je bilo strah je s potnim listom pobegnil in z vozilom odšel v Senegal in nato naprej. Če bi se vrnil v Gambijo, bi ga prijela vojska in ga odpeljala v zapor, kaj bi se zgodilo tam ne ve, lahko bi ga ubili. Vojska bi ga našla tudi v drugih krajih v Gambiji, varen ne bi bil nikjer. Groženj ni prijavil nikomur niti mednarodnim organizacijam, saj je hotel čimprej pobegniti. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je bilo Ministrstvo za notranje zadeve RS dne 2. 11. 2005 s strani Uprave uniformirane policije, Sektorja mejne policije, neuradno obveščeno o pogrešani skupini 22 gambijskih nogometašev, ki so bili v času od dne 14. 10. 2005 do dne 25. 10. 2005 na športnih pripravah na Z. Kot izhaja iz uradnega zaznamka, ki ga je Uprava uniformirane policije, Sektor za mejno policijo, dne 17. 11. 2005 posredovala pristojnemu organu, so gambijski nogometaši dne 25. 10. 2005, ko je bila predvidena njihova vrnitev v Gambijo, med vožnjo na letališče V, izrazili željo po ogledu U in vozniku avtobusa zagotovili, da imajo urejen prevoz do letališča V. Dne 26. 10. 2005 je predstavnik letalskega prevoznika TTT, pri katerem so imeli gambijski nogometaši rezervirane letalske vozovnice za vrnitev v Gambijo, obvestil policiste Postaje letališke policije V, da na letalu iz U v S dne 25. 10. 2005 ni bilo 22 potnikov, članov mlade nogometne reprezentance Gambije, ki so imeli za ta dan rezervirane letalske vozovnice. Uprava uniformirane policije, Sektor mejne policije, je dne 2. 11. 2005 po elektronski pošti pristojnemu organu posredovala tudi fotografije pogrešenih gambijskih nogometašev. Med njimi se nahaja tudi fotografija tožnika AA, roj. ... ... 1986, državljana Gambije, ki mu je bil dne 5. 10. 2005 s strani Veleposlaništva Republike Slovenije v Egiptu izdan vizum za vstop v Republiko Slovenijo. Temu v izpodbijani odločbi sledi razlaga pospešenega postopka. Tožena stranka pa potem nadaljuje, da iz uradnih evidenc pristojnega organa izhaja, da je bil prosilec pod imenom BB, roj. 25. 2. 1986 dne 25. 10. 2005 ob 19.45 uri prijet s strani policistov PŽP U, na ... ulici št. .... Zaradi ugotavljanja identitete je bil dne 26. 10. 2005 nastanjen v Centru za tujce v R, kjer je dne 27. 10. 2005 z imenom AA, roj. ... ... 1986 izrazil namero, da želi v Sloveniji zaprositi za azil. Tožena stranka ugotavlja, da se je prosilec skupaj s člani nogometne ekipe iz Gambije v času od dne 14. 10. 2005 do dne 25. 10. 2005 udeležil športnih priprav na Z in da je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavnega vizuma, izdanega dne 5. 10. 2005 s strani Veleposlaništva Republike Slovenije v Kairu. Tožnik je pri podaji prošnje priznal, da je na fotografiji, posredovani s strani Uprave uniformirane policije, Sektorja za mejno policiji. Navedel je tudi, da je v Slovenijo potoval s potnim listom preko Senegala in Egipta in nato z letalom do Budimpešte in do Hrvaške. Potni list je na Hrvaškem izgubil. Pristojni organ zato glede na vse navedeno utemeljeno ugotavlja, da prosilec s tem, ko je vložil prošnjo za azil namerno zlorabil azilni postopek v smislu pete alinee 36. člena ZAzil. Tožena stranka ugotavlja, da prosilec zlorablja azilni postopek tudi v smislu druge alinee 36. člena Zakona o azilu. Kot izhaja iz točk 14. in 18. obrazca prošnje za azil je prosilec pri podaji prošnje za azil izjavil, da je v Slovenijo prišel preko Senegala, Egipta in Budimpešte na Madžarskem in sicer ilegalno. V točki 32. obrazca prošnje za azil pa je navedel, da je v Slovenijo potoval preko Senegala in Egipta z osebnimi avtomobili, nato pa do Budimpešte in Hrvaške z letalom. Imel je potni list, ki ga je na Hrvaškem izgubil. Glede na prosilčeve kontradiktorne navedbe pri podaji prošnje za azil in glede na informacije, pridobljene s strani Uprave uniformirane policije, Sektorja za mejno policijo, tožena stranka ugotavlja, da je prosilec z neusklajenimi izjavami, ki se nanašajo na njegovo potovanje do Slovenije, vzbudil utemeljen sum v svojo splošno verodostojnost. Pristojni organ tako ne more biti zadovoljen s stopnjo prosilčeve verodostojnosti glede na točko 204 Priročnika Visokega komisariata ZN za begunce o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (1992). Sklicuje se tudi na točko (e) 5. odstavka 4. člena Direktive Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 (v nadaljevanju: Direktiva št. 2004/83/EC). Tožena stranka pravi, da je bil tožnik pred podajo prošnje v skladu z določilom 3. odstavka 29. člena opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo za azil 1 dan potem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce zaradi ugotavljanja identitete, poleg tega pa se je od 14. 10. do 25. 10. 2005 udeležil športnih priprav na Z in če bi bil res preganjan, bi za azil zaprosil ob prihodu v Slovenijo, to je dne 14. 10. 2005 oziroma najkasneje ob prijetju s strani policije dne 25. 10. 2005. Tožena stranka je tožbo oprla na 1. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alinejo 36. člena ZAzil. V tožbi tožnik pravi, da dejstva v izpodbijani odločbi niso točna, ker je moral pobegniti iz izvorne države, ker je bil preganjan s strani nove oblasti, ki ga je hotela zapreti in likvidirati. Predlaga, da sodišče tožnika zasliši na glavni obravnavi in se prepriča o okoliščinah njegovega položaja. Predlaga, da sodišče odločbo spremeni tako, da se prošnji ugodi, podrejeno pa, da se odločba razveljavi. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zvezi z presojo zakonitosti ocene o verodostojnosti prosilca za azil v upravnem sporu je Vrhovno sodišče RS v zadevi I-Up-867/2002 z dne 18. 7. 2003 postavilo standard, da v primeru, če prosilec za azil v postopku ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve o preganjanju v izvorni državi, mora biti njegova izpovedba jasna, natančna in konsistentna. Iz Priročnika Visokega komisariata ZN za begunce o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca ŠB. (2) (a) in 204. odstavek Handbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January 1992] izhaja, da je v dvomu mogoče odločiti v prid prosilcu za azil, če je prosilčeva izpovedba na splošno verodostojna, to pomeni, da je notranje konsistentna in tudi dovolj verjetna. Smernice za presojo verodostojnosti prosilcev za azil so določene tudi v Direktivi št. 2004/83/EC in med bistvenimi elementi za presojo verodostojnosti so med drugim tudi čas, kdaj prosilec za azil poda namero vložiti prošnjo za azil (1. odstavek 4. člena Direktive št. 2004/83/EC), izkazovanje identitete in pot, po kateri je prišel v državo, kjer prosi za azil (2. odstavek 4. člena Direktive št. 2004/83/EC), kar je relevantno v konkretnem primeru. Po določilu 5. odstavka (c) 4. člena Direktive št. 2004/83/EC navedbe prosilca za azil ni treba, da so potrjene z določenimi listinami, če je izpovedba prosilca za azil notranje konsistentna in dovolj verjetna. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal potrebne verodostojnosti in je zato dokazna ocena tožene stranke glede neverodostojnosti tožnika pravilna. Ob podaji prošnje za azil je tožnik potrdil, da slika, ki mu jo je pokazala uradna oseba, in kaže enega izmed članov omenjene nogometne reprezentance, izkazuje tožnikovo identiteto. To pomeni, da dejstva, ki jih je tožena stranka v zvezi s prihodom nogometne reprezentance Gambije uporabila v izpodbijani odločbi, veljajo tudi za tožnika. Tudi, če je tožnik odhod nogometne reprezentance na športne priprave v Slovenijo izkoristil za pobeg iz izvorne države zaradi preganjanja na podlagi političnega prepričanja, kot izhaja iz navedb v tožbi, sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena tožene stranke glede splošne neverodostojnosti tožnika zakonita in pravilna. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je tožnik skupaj z ostalimi člani reprezentance legalno zapustil izvorno državo s potnim listom, kar ne govori za to, da je bil v izvorni državi preganjan zaradi političnega prepričanja. Nadalje je relevantna okoliščina, da tožnik ni zaprosil za azil oziroma ni izkazal namere zaprositi za azil, čim je bilo to mogoče, to je dne 14. 10. 2005 niti ne takoj po končanju športnih priprav dne 25. 10. 2005, ampak je to storil šele potem, ko ga je prijela policija, ki ga je dne 26. 10. 2005 nastanila v Center za tujce in je šele naslednji dan, ko je bil v Centru za tujce, to je dne 27. 10. 2005, izrazil namero, da bi vložil prošnjo za azil. Glede na to, da je z letalom potoval iz Egipta v Budimpešto in na Hrvaško preko mejnih prehodov na letališčih, je neprepričljiva tudi njegova navedba v prošnji za azil, da je potoval ilegalno in da je potni list izgubil na Hrvaškem. Te njegove navedbe se tudi ne ujemajo s podatki iz uradnega zaznamka Postaje letališke policije V z dne 26. 10. 2005, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka. Iz tega uradnega zaznamka namreč izhaja, da je letališča policija opravila razgovor s predstavnikom nogometne reprezentance Gambije ob njihovem prihodu z letalom neposredno iz Budimpešte, pri čemer so vsi člani reprezentance imeli vstopne vizume za Slovenijo, izdane v Kairu. Iz tega uradnega zaznamka tudi izhaja, da je bila na vstopni mejni kontroli opravljena temeljita mejna kontrola s preverjanjem vstopnih pogojev ter dejanskih okoliščin namena vstopa in bivanja v Sloveniji. Tožena stranka je v okvir ocene neverodostojnosti tožnika upravičeno štela tudi dejstvo, da se je tožnik ob prijetju s strani policije dne 25. 10. 2005 predstavil drugače, kot ob podaji prošnje za azil. Tožena stranka v skladu s standardom iz 199. odstavka Priročnika Visokega komisariata ZN za begunce o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca sicer ni tožnika soočila z ugotovljenimi nekonsistentnostmi, vendar pa po presoji sodišča ta pomanjkljivost v izpodbijani odločbi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (sodba Upravnega sodišča RS v zadevi U 1615/2005 z dne 8. 9. 2004), kajti tožnik v tožbi ni na konkreten način izpodbijal ugotovitev tožene stranke o nekonsistnenostih v izpovedbi tožnika. Tožnik ni vzbudil nikakršnega dvoma v nepopolnost ali nepravilnost ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku. Tožnik je v tožbi samo pavšalno zatrdil, da je v izvorni državi preganjan zaradi političnega prepričanja. To je z vidika dokaznih pravil premalo, da bi sodišče moralo z zaslišanjem na glavni obravnavi ugotavljati verodostojnost tožnika. Pri tem je upoštevalo upravno-sodno prasko (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1428/2005 z dne 15. 12. 2005) in ustavno-sodno prakso (odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevah Up 422/2003 z dne 10. 7. 2003 in Up-968/05 z dne 24. 11. 2005).

Na tej podlagi je sodišče skladno z določilom 2. odstavka 39. člena ZAzil tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.