Jedro

Toženo stranko veže dokončni sklep sveta šole o določitvi obračunske osnove, ki je bil tožnici tudi vročen. Glede na vročitev tega sklepa njegova veljavnost v razmerju med strankama v sporu ni mogla biti več odvisna od potrditve po pristojnemu ministru v smislu določb 25. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih. Dokončna odločitev delodajalca je izvršljiva in veže tako delavca kot tudi delodajalca in jo skladno z 1. odstavkom 83. člena ZTPDR lahko izpodbija le delavec v sodnem postopku. Tožena stranka bi morala, v kolikor bi želela veljavnost dokončnega sklepa o uvrstitvi delavca v plačilni razred vezati na potrditev pristojnega ministra, to v samem sklepu izrecno navesti. Ob odsotnosti takega določila je postalo napredovanje oziroma uvrstitev tožnice v plačilni razred za toženo stranko obvezujoče z vročitvijo dokončnega sklepa sveta šole delavki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom naložilo toženi stranki, da tožnici iz naslova bruto razlike v plači za čas od marca do novembra 1997 izplača 72.892,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih neto razlik in tožnici od decembra 1997 dalje izplača razliko do II. plačilnega razreda, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter tožnici povrne 43.798,00 SIT stroškov postopka. Višji zahtevek je zavrnilo. Takšno odločitev je gradilo na ugotovitvi, da tožena stranka pri izplačilu tožničine plače nezakonito ni upoštevala dokončnega sklepa sveta tožene stranke z dne 26.3.1997, s katerim je bilo ugodeno tožničinemu ugovoru zoper odločbo ravnateljice tožene stranke z dne 13.3.1997 o uvrstitvi tožnice v I. plačilni razred z obračunskim količnikom 3,40, tako da je bila tožnica dokončno uvrščena v II. plačilni razred z višjim obračunskim količnikom.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oziroma podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ponavlja svoje trditve, da je njen svet odločal o zvišanju tožničine obračunske osnove na tožničin ugovor brez dejanskega preverjanja utemeljenosti ugovora in opozarja na določilo Zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, da mora prvo razvrstitev v plačilne razrede v javnih zavodih potrditi pristojni minister, za zvišanje tožničine obračunske osnove na podlagi spornega sklepa sveta tožene stranke pa je bila takšna potrditev zavrnjena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s zaključki sodišča prve stopnje, da formalna veljavnost odločitve sveta zavoda načelno ni odvisna od tega, koliko se je svet pripravljen ukvarjati z vsebinskimi razlogi za svojo odločitev. Gre za notranjo odgovornost organa tožene stranke in njegovih članov pri sprejemanju svojih odločitev, ki ne vpliva na veljavnost odločitev nasproti tretjim osebam.

Pritožbeno sodišče soglaša, da toženo stranko veže dokončen sklep njenega sveta z dne 17.6.1997, o določitvi tožničine obračunske osnove, ki je bil tožnici tudi vročen. Glede na vročitev tega sklepa njegova veljavnost v razmerju med strankama v sporu ni mogla biti več odvisna od potrditve po pristojnemu ministru v smislu določb 25. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnostih (Ur. l. RS št. 18/94 in 36/96), na kar opozarja pritožba. Institut dokončnosti predstavlja, tako kot institut pravnomočnosti, uveljavitev načela pravne varnosti. Dokončna odločitev delodajalca ima tako za delavca, kot tudi za delodajalca določene pravne posledice, ki se odražajo v njeni izvršljivosti. Dokončno odločitev lahko z ozirom na določbo 1. odstavka 83. člena ZTPDR izpodbija le delavec v sodnem postopku. V primeru, da delavec pravnih sredstev, ki mu jih daje na razpolago ZTPDR v zvezi z odločitvijo delodajalca o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, ne izkoristi, postane odločitev delodajalca dokončna in pravnomočna. Glede na pomen in pravne posledice instituta dokončnosti in pravnomočnosti bi morala tožena stranka, kolikor bi želela veljavnost dokončnega sklepa o uvrstitvi delavca v plačilni razred vezati na potrditev pristojnega ministra, to v samem sklepu izrecno navesti. Ker take določbe dokončni sklep tožene stranke v tem primeru ni imel, je potrebno zaključiti, da je postalo napredovanje oziroma uvrstitev tožnice v plačilni razred za toženo stranko obvezujoče z vročitvijo dokončnega sklepa njenega sveta. Ob gornji razlagi si Zakon o razmerjih plač in ZTPDR nista v nasprotju, kot to nakazuje pritožba.

Glede na povedano in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo drugih napak, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti ter kot pravilno in zakonito potrditi sodbo sodišča prve stopnje.